Doktor Živago zdaj tudi balet, svetovna premiera v Ljubljani

18.4.2016 / 06:10 Komentiraj
Stoječe ovacije in aplavz s skandiranjem po predstavi, s katero se je SNG Balet LJ vpisal v svetovno baletno zgodovino.
NAROČI SE PRIJAVI SE

S svetovno premiero dramskega baleta Doktor Živago po slavnem romanu nobelovca Borisa Leonidoviča Pasternaka se je ljubljanski SNG Balet Ljubljana vpisal v mednarodno baletno zgodovino.

Dočakali smo nekaj, kar je ne samo varianta romana in filma, ampak je izzvenelo kot dokaz, da je tako dobra, nadčasovna, obenem zgodovinska in intimna romaneskna snov v bistvu multimedijska, lahko tudi baletna. Nastop ljubljanskega Baleta je po koncu predstave izzval redko doživete stoječe ovacije in aplavz s skandiranjem.

Brata Jiři in Otto Bubeniček, ki sta pripravila predstavo, sta natanko vedela, kaj hočeta in kako to doseči ravno v Ljubljani kot še nikjer drugje. Ljubljana je to želela prva in ju povabila.

Kaj to pomeni za naprej, si je težko predstavljati — ali pa morda niti ne. Najprej izvoz predstave v tujino, potem pa še svetovne produkcije, kjerkoli že bo obstajalo zanimanje. Vemo namreč, da je bil Doktor Živago (1957) hitro mednarodno sprejet kot v ruski literaturi morda samo še Tolstojeva Vojna in mir.

Petar Đorčevski kot Živago in Tjaša Kmetec kot Lara v baletni predstavi Doktor Živago SNG Opere in baleta Ljubljana. — [Fotografija: Darja Štravs Tisu.]

Svetovna tema

Zakaj je bil Doktor Živago tako svetovna tema? Na to vprašanje sta odgovorili tako kulturna kot politična zgodovina, seveda pa tudi bralski in potem še filmski sentimentalizem. Baletna verzija gradi na izkušnjah umetniške percepcije v preteklih desetletjih. Čeprav sta avtorja baleta mlajša kot roman in film, pravzaprav obujata snov, za katero se zdi, kot da bi se dogajala v nekem sanjskem, četudi zgodovinskem svetu, v katerem se baletni junaki zdijo prototipi ruske pravljice. Se je Pasternak tega zavedal?

Bolj kot avtor sam sta to občutila brata Bubeniček. Tudi onadva izhajata iz revolucionarnih sprememb, kot jih beremo in vidimo v romanu in filmu, vendar se njune sekvence vrstijo s tako eleganco in dinamiko, da se zdi, da tečejo leta in dogodki hitro kot v dokumentarnem filmu.

Poetična smrt s srčnim infarktom

V baletu je vse, kar je v romanu, vse glavne osebe in dogodki, do končne junakove smrti. Ta je v romanu simbolna, v filmu precej prozaična, nič metaforična, v baletu pa uokvirja zgodbo: začne se s prologom, pravoslavnim pogrebom mrtvega Živaga, konča pa s poetično smrtjo s srčnim infarktom. V teh dneh človek ne moreš mimo tega, da ne bi pomislil na smrt našega režiserja Tomaža Pandurja.

Živago umre, ko je konec njegovega hrepenenja, upanja, zavedanja in doživljanja zgodovine ter njenih epohalnih sprememb, občutij ljubezni in minevanja. Živago skratka umre, ko dozori v njem spoznanje o trajnem minevanju sveta in življenja, ko se zave, da je pravzaprav doživel vse, kar je lahko, in ko obenem postane do življenja samega bolj strpen in manj revolucionaren kot na začetku zgodbe. Torej do tistega trenutka, ko je Kristus na križu rekel: ”Dopolnjeno je!”

Prizor iz baletne predstave Doktor Živago SNG Opere in baleta Ljubljana. — [Fotografija: Darja Štravs Tisu.]

Več intime kot drame

Ali Doktor Živago pove, da je revolucija zaman in nepotrebna? Ne, tega ne pove. Ali pove, da je ljubezen najmočnejše čustvo? To pove. To ve ruska duša in nasploh večina ljudi. Ali balet pove, da so revolucionarne spremembe v družbi nujne? Ne pove, a dopušča to možnost s prizori, ki so kontrastni, dramski, v zgodovinskem kontekstu (zbor, orkester), ker je drama sveta vedno na ravni revolucij, političnih in razrednih spopadov in vojn.

V dramskem baletu Doktor Živago je več intime kot drame, več erosa kot tanatosa, več čustvene iskrenosti kot sodobne politične zlaganosti, več družbenih in družabnih, socialno strukturiranih trenutkov, ki se jih da baletno uzprizoriti samo z veliko iznajdljivostjo, inteligentnostjo, scenarijem in pa seveda s koreografijo ob primerni, prepričljivi glasbeni spremljavi ilustrativnega značaja.

Prizor iz baletne predstave Doktor Živago SNG Opere in baleta Ljubljana. — [Fotografija: Darja Štravs Tisu.]

Temperament epohe

Doktor Živago ni pisan na glasbo, niti ni glasba nastajala istočasno z baletom, niti ni povezana z romanom. Glasba je izbrana v skladu s temperamentom epohe in njenih intimnejših segmentov. Od tod “konfrontacija” izrazito komorne in najbolj eksponirane simfonične glasbe, ki jo predstavljata odlomka iz Šostakovičeve Osme in Desete simfonije.

Koreograf Jiři Bubeniček je odlično izbral solistično zasedbo — karakterno ustrezno, izvajalsko sijajno. Spoznali in prepoznali smo vsakega izmed romanesknih junakov. Videli smo odlično pripravljeno celotno predstavo, v kateri nista dominirala samo Lukas Zuschlag kot Živago in Tjaša Kmetec kot Lara, ampak so bili prav tako sijajni Luka Žiher kot Paša Antipov in Strelnikov (Trocki), Petar Đorčevski kot Viktor Komarovski, Rita Pollacchi kot Tonja, Georgeta Capraroiu kot Ana Gromeko in Tonjina mati, Iulian Anatol Ermalai kot Aleksander Gromeko in Tonjin oče…

Kontrast in kolaž

Scenograf Otto Bubeniček je uspešno uporabil odrski kontrast med starim meščanskim in novim sovjetskim družbenim redom, tako da je bil s simboli Lenina in Oktobra prikazan ambient, iz katerega bi lahko morda vsakdo potegnil sklep, da se revolucionarne spremembe na dolgi rok in za vse ljudi ne izplačajo, junaki revolucije pa vsak zase doživljajo povsem individualno usodo vedno intimnejšega tipa.

Koreograf Jiři Bubeniček je znal razporediti ansambelske prizore in jih kontrastirati z intimno, človeško, na ljubezni temelječo emotivno doživljajsko osnovo, neglede na zunanji revolucionarni prostor ali notranji ambient, ki je bolj kot ne aludiral na carsko Rusijo.

Glasbeni kolaž je bil sestavljen iz odlomkov Sergeja Rahmaninova, Alfreda Šnitkeja, Peterisa Vasksa, Nikolaja Mjaskovskega ter revolucionarnih pesmi in je doživel dramatični vrh s Šostakovičem, ki ga je izvajal orkester, postavljen v globino odra. To je bila posrečena poteza — verjetno v dogovoru med avtorjema baleta in dirigentom Markom Gašperšičem.

Kot pianist solist se je izkazal Marjan Peternel. Zbor moških v zasedbi dveh oktetov je pripravila Željka Ulčnik Remic. Morda je bila glasba iz Šostakovičeve Osme simfonije pretiha in premalo dramatična, a je to verjetno bolj vprašanje nezadostne tehnične opreme (ozvočenja) nove operne hiše. Kar se seveda da izboljšati.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v petek, 15. marca, pod naslovom Doktor Živago, uspešna svetovna baletna premiera v Ljubljani. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE