Težki geniji. Direkt za Iris Mulej v Mensi.

Jaz mam navado met TV cel dan prižgan. Sicer visim za kompom in polušam muzko, ampak TV kr brni. In ko padem v kej notr, ne dojamem, da je muzke konc, in pol začne TV spuščat take: “Borotalco. Stop potenju! Borotalco. Stop potenju.”

Neki cajta se delaš, da ne slišiš, ampak pol že ni druge, k da pogledaš na ekran, WTF je zdej to dretje potrebno. In zagledaš dva bumbarja, k se kotalita po enmu hribčku in se dereta fucking borotalco. Jebalo vas potenje, ne vidte, da glih pišem jebaču, da kdaj potenje?

Morš bit genij, da si sposoben tako reklamo narest. V bistvu je večina reklam narjenih tko, k da nagovarjajo kretene. K da smo mi vsi prfuknjeni al pa stari 8 let, pa v šolo hodmo k Harryju Potterju.

Me prov zanima, kdo sploh gleda reklame. Kdo ne prešalta na drug kanal, kadar so reklame. Ker kdo bo kupil ta njihov bullshit. Sej ne bi vedla, kero viledo kupit. Vse so tok čudežne, da jo sam vržeš proti koritu in umazani posodi in je kr cela kuhna spucana. Ma, kaj spucana, tok se vse sveti in je gladko, da si še dva dni ne upaš stopit tja, da ti ja kje ne spodrsne.

Pa Lekadol reklamirat kot tableto proti bolečinam. Za koga že? Za palčke?

Driskasta barva

Pa ko mama stopi sterilno čisto stanovanje, vse v belem, od A do Ž, pa stopi v spalnico in na nekoč beli pojstli zagleda dva mulca — sklepam, da sta njena —, total umazana od čokolade. Vse tist, k je blo nekoč belo, je zdaj v driskasti barvi, ona se pa tko zadovoljno nasmeje, kokr da ga je lihkar fasala. Ker ona ma prašek za Harry Potterje, pa ful cajta zdej vse prat. Mene zanima, kera mama bi se tem pamžem tko lepo nasmehnila nazaj. Ma, vsak v svoj kot, pol pa še lekcija: “In tko dajemo prat v pralni stroj. Prašek stane pa tok pa tok.”

Najboljše so pa une za vložke. Tiste so zmagovalne. Al jih dela tip, k še ni mel bejbe v življenju, al pa ženska, k je že dolg v menopavzi. Ko gledaš te reklame, si prov zaželiš, da bi menstra trajala cel mesec. Pa tko vesele ženske ne vidiš vsak dan. V tangicah in ta najbolj belih oprijetih hlačah najprej odleti s kolesom na job, pol gre še mal na fitnes, pol vsa nasmejana po otroke, pol doma vse skuha, pospravi in na konc začivka možu: “Dragi, ti ga lahk takoj po večerji pofafam?” In to vse z takim nasmeškom na obrazu, da si ji prov fouš. Sam še un kretenski komad Happy manjka vzad. In tak bullshit nam dejansko prodajajo.

Miss Mensa

Težki geniji. Direkt v vrsti za našo misico Iris Mulej v Mensi. Teh IQ testov tud nisem nikol razumela. Ne tko ne tko. Kaj nej bi IQ test sploh bil? Dejmo rečt, da jaz nisem glih glupa. Sam če mi boš dal pa une kvadratke za tuhtat, bo moj IQ minus 27. Niti ne bi hotla nikol vedet svojga inteligenčnega kvocienta. Če bi bil nizek, bi se zamorila, če bi bil pa visok, bi mogla pa celmu svetu to povedat.

Sam logika ni moja močna stran. Kaj ti pomaga v življenju, da se lahk pol hvališ z uno cifro? Bom prej na vrsti v Mercatorju zarad tega? In če ti logika ne laufa in ne bi spravil dva kvadratka skup, si pol neumen? Tud če ti za marsikej druzga drsi jermen v možganih na ful? Ne razumem, zakaj se določa IQ glih po tem merilu. Nč nimam proti misici v Mensi, sam ko jo poslušaš, dobiš občutek, da smo mi vsi za v Menso al so pa znižal kriterije.

Spet en bullshit

In kej zdej to pomeni? Da ma ona ful razpon možganov, sam jih ne uporablja, ker ni skontala? Kako ni skontala, če je pa ful pametna? Zajebane fore. Kdo bi sploh še čemu verjel? Sej ta pametni znanstveniki tud pravijo, da substance kurijo možganske celice. Če bi blo to res, bi bla jaz zdej na stopnji dveletnika. Al sem bla pa prej genij. Sam najbrž un, k verjetno ne bi dva kvadratka skup spravil.

Če treniraš možgane, nimajo kej zakrnet. Spet en bullshit, tko k reklame. In zakaj se IQ ne meri po temu, kdo prvi zagleda štiriperesno deteljico na polju deteljic? Aja, tist je sreča. Al pa kdo bo prvi prvič prebral knjigo in jo pol takoj zdrdral celo na pamet. Aja, tist je fotografski spomin. Zakaj se recimo IQ ne meri v besednem dvoboju? Ker bo hitrejši? Oziroma, kako hitro se znajdeš v določeni situaciji? Tam ti mora kr brnet.

Kakšen Toplovodar

Ko me je Šalehar povabil ob ponatisu Creepyatrije na intervju, sem šla sam iz enga razloga: zarad njega. Jebe se men za Val 202. Ker sem vedla, da mu brni na hitr, da je pameten in da bom mogla bit hitra. To mi deli. Najprej je hotu, da bi bla v Spetku, pol Toplovodarju, pol pa jaz: “Ne, kakšen Toplovodar! V živo hočem!”

In prideš v studio in se vidita prvič. To je blo še preden se mi je sanjalo, da bom pol en dan do njegove mame hodila na kosila. On je prebral tvojo knjigo, ti ne veš nič o njemu. On je cel life v studiu, ti drugič. On ma pripravljena vprašanja, teb se ne sanja, kaj misli spraševat. To je to. Pa se pejmo mal v živo.

Prov dobr sem se držala. Sicer sem zalutala parkrat, ampak I blame it on the beer. V glavnem, nasmejala sem cel studio. Če znaš nasmejat folk, si zmagal. Kdo se pa ne smeje rad? Kdo ne mara ljudi, k te nasmejijo? Dejte mi še furat endorfine.

Ampak ta humor je tvoje orožje, tvoj obrambni zid. Ni da igraš. Tak si, tko lažje preživiš. Mogoče je pa to inteligenca? Da si sposoben svojo ranjenost na smeh obrnit in s tem zabavat druge? Ampak pustmo zdej psihoanalizo, zakaj so ta najbolj ranjeni in deprasti tud najbolj smešni.

V glavnem, point je, da mam navado met TV cel dan prižgan.