Blagovne znamke crkujejo za 10 milijonov ali 1 evro, mar ne?

Da sme nek izdajatelj nekaznovano publicirati klonirane, torej konceptualno in vsebinsko prekopirane revije pod spremenjenimi imeni, ker je izgubil pravico do uporabe teh blagovnih znamk, je popolna sramota.

Gre za toleriranje kraje intelektualne lastnine. Zakaj sodišča ne ukrepajo? Zahteva za prepoved izdajanja kloniranih revij je bila vložena že zdavnaj. Kaj delata Ministrstvo za gospodarstvo, ki ima čez podjetniške pogoje in pogoje poslovanja, in Ministrstvo za kulturo, ki ima čez konkretno medije, in njuni organi v sestavi — recimo Inšpektorat za medije in Urad za intelektualno lastnino?

Nemoteno, legalno izdajanje kloniranih blagovnih znamk je morda najbolj neverjetno, ni pa edina bizarnost pri tej kolobociji. Ne najbolj očitna, čeprav najbrž najpomembnejša, je to opletanje z blagovnimi znamkami in z njihovo vrednostjo. Ceno, po domače rečeno.

Rubež

Po bankrotu Dela Revij oz. neslavnem propadu Mateja Raščana je NKBM kot upnica leta 2011 meni nič, tebi nič zarubila njihove revialne in druge blagovne znamke — Jana, Stop, Lady, Anja, KiH itd. ter viktorji, Slovenka leta itd. —, ker pač ni bilo ničesar drugega (ali vsaj ne dovolj), iz česar bi lahko poplačali svoje terjatve.

Potem pa se je nek premetenec na NKBM spomnil, da so blagovne znamke nekaj vredne, morda celo zelo veliko vredne, in da bi lahko z njimi služili tako, da bi jih dajali v najem. Morda ste doslej mislili, da so blagovne znamke del paketa pri prevzemu, nakupu, mergerju, stečaju nekega podjetja. Ne samo medijskega, toda še posebej medijskega.

Vzemimo za primer Jeffa Bezosa. Neiznajdljiv nespretnež je kupil cel Washington Post — torej časopisno, medijsko podjetje s produkti in ljudmi vred —, namesto da bi kupil samo blagovno znamko. Verjetno bi jo dobil za precej manj kot za 250 milijonov dolarjev, kolikor je skeširal dotedanjim večinskim lastnikom, v glavnem družini Graham.

Tudi če gledamo slovenske medijske prevzeme, blagovne znamke še nikoli doslej niso bile izvzete iz predmeta nakupa. Ko je Pivovarna Laško kupila Delo in ko ga je prodala FMR, so bile blagovne znamke v vsakem primeru del paketa — tako kot zaposleni in tiskarna in še kaj.

Blagovne znamke ne živijo naprej

Odkod ta ideja, da so blagovne znamke nekaj vredne, morda celo zelo veliko vredne, in da živijo naprej, čeprav je podjetje bankrotiralo? Odkod ta ideja, da blagovne znamke kao živijo naprej svoje lastno življenje — resda v umetni komi —, ker so prijavljene v baze podatkov na UIL in ker zaščita še ni potekla? In odkod ta ideja, da bi to izkoristili ločeno?

Če hočeš uporabljati blagovno znamko, kupi podjetje, ki jo je registriralo ali pa jo ima pravico izkoriščati. Blagovna znamka je resda intelektualna, ergo abstraktna lastnina, vendar je vezana na tisti pravni subjekt, ki je z njo zaščitil svojo storitev ali produkt.

Zarubiti blagovne znamke in jih dajati v najem ali prodajati je možno samo v Sloveniji, kjer so medijski prekupčevalci obsedeni z obstoječimi brandi in njihovo imaginarno vrednostjo in njihovo večnostjo. Če pravni subjekt ne deluje več, ne bi smel nihče uporabljati njegovih blagovnih znamk. Blagovne znamke niso nekaj, kar bi šlo iz rok v roke.

10 milijonov, 4 milijone, 1 milijon

Gibanje vrednosti teh blagovnih znamk je totalna komedija. Vsaka cena se ravna po stroških materiala, dela in dodane vrednosti, toda obenem je vsaka tudi popolnoma simbolična.

NKBM jih je najprej dala na dražbo. Nikogar niso zanimale.

Potem jih je NKBM prodala hčerki NKBM Leasing za ne več ne manj kot 10 milijonov evrov. Glavno, da je denar malo krožil.

Potem jih je NKBM Leasing oddal v najem za tri in pol milijona Salomonu. Če denar še enkrat zaokroži, potem je seveda logično, da ga zaokroži malo manj.

Potem se je Salomonu oz. Krater Media nenadoma zazdelo, da so blagovne znamke vredne manj, kot so zanje plačali ali vsaj podpisali pogodbo. In glej, glej: izkazalo se je — kao —, da so blagovne znamke res vredne bistveno manj od 3,5 milijona evrov. Najemo- oz. lizingodajalec in -jemalec sta se sporekla in razdrla pogodbo.

NKBM je spet začela prodajati blagovne znamke. Pa vam še vedno ni bilo jasno, da blagovne znamke stanejo toliko, kot se nekomu v tistem trenutku slučajno zdijo vredne. In še so se taki našli.

Potem sta jih hotela kupiti Bojan Požar in Joc Pečečnik. Deal za blizu štiri milijone evrov je bil že skoraj sklenjen, ko si je pinball wizard financer premislil in odstopil od projekta. Neglede na to je Krater Media izgubil pravico do uporabe teh blagovnih znamk in začel lani poleti izdajati tako imenovane klonirane revije.

Potem pa je pred kratkim NKBM končno le prodala blagovne znamke. Večeru. Večeru Revije. Za en milijon evrov. Nobena od teh cen ni bila nerealna, seveda pa še manj tudi realna. Nobena cena ni bila nateg, obenem pa so bile vse nateg. Tudi če bo jo spustili na 100.000€ ali en sam simbolični evro, bi bila še vedno realna in nerealna.