Ljubezen v Berlinu

Z Lukom sva z najinim odnosom že zelo globoko zabredla. Nisva se več prenesla. Kričanje, jok, loputanje z vrati, zmerjanje, obtoževanje sta zamenjali ignoranca in popolna odtujenost. Že trikrat sem izvedela, da me je prevaral. Odselila sem se v Ljubljano, on pa je ostal doma. Uradno sva bila še vedno par.

S prijateljicami smo odšle v Berlin. To je bil po štirih letih moj edini teden, da sem bila stran od njega več kot samo dan ali dva. 

Ko sem kupila karto in mu povedala, da grem, se mu je zmešalo. “Kurba, prasica! Samo, da me živciraš… Kaj boš počela tam?” Njegovih izpadov sem bila že tako navajena, da sem jih že zlahka prenašala. Takrat sem se že zavedala, kakšne gromozanske napake sva delala v odnosu, njemu pa se še sanjalo ni. Hotela sem svobodo, on pa mi je ni hotel dati. Zato sem si jo vzela sama.

Fant za šankom

Dan pred odhodom ni odgovarjal na moje klice in sporočila. Brigalo me je za njegovo jezo. Dejstvo, da je stotine kilometrov stran in da me ne more terorizirat, mi je pomagalo, da sem se otresla napetosti in strahu, ki sem ju sicer pogosto čutila. Čutila sem, da se bo v Berlinu zgodilo nekaj, kar mi bo dalo moč, da z njim prekinem. Popolnoma sem ga odmislila in uživala vsako sekundo brez njega. Obiskovale smo galerije, kulturne znamenitosti, muzeje, bare, diskoteke.

Tretji dan sem v baru ob šanku zagledala visokega postavnega fanta, nekoliko starejšega od mene. Nikoli ni pogledal k nam, ampak na njem me je nekaj neizmerno privlačilo. Vztrajno sem se ponujala, da bom jaz hodila po pijačo. V drugo mi je uspelo vzpostaviti očesni kontakt z njim.

Nikoli ne bom pozabila leska v njegovih očeh, nežnega izraza na obrazu, ki je bil popolno nasprotje ostrih obraznih linij. Na vsak način sem ga hotela spoznati. Ampak kako? Čas je bil, da gremo, povabljeni smo bili na rojstnodnevno zabavo od prijateljičinega sodelavca.

“Živjo. Ime mi je Stephan.”

Ko smo že bili pri vhodu, sem se obrnila in zakorakala do njega. Hotela sem ga ogovorit. Ko sem hodila proti njemu, nisem imela pojma, kaj bom izustila. Bila sem živčna, ampak sila privlačnosti je zmagala. Ko sem bila samo še korak stran, še vedno nisem vedela, kaj bom bleknila.

Jezik je prehitel misli: “Živjo. Jaz sem Chloé. S prijateljicami smo na enotedenskem obisku Berlina. Eni od mojih prijateljic, ki je že šla ven, si zelo všeč. Danes nimamo več časa, ampak ali bi bil za to da gremo jutri skupaj ven?”

“Živjo. Ime mi je Stephan. Tukaj imaš mojo vizitko, pokličite me, pa se dogovorimo.”

“Super. Hvala. Lepo se imejta in se slišimo.”

Odhajam iz bara in gledam minimalistično oblikovano črno vizitko z belimi črkami. Filmski režiser in producent. Zunaj so me nestrpno čakale prijateljice, ki jim ni bilo jasno, kaj počnem. Umrle so od smeha, ko sem jim povedala, kaj sem naredila. Bilo je smešno.

Ampak kaj pa zdaj? Všeč je meni, ne pa kateri od njih. Kako naj to izpeljem? Odločila sem se, da bom igro peljala naprej in da se ne bom pretirano obremenjevala z rezultatom. Saj sem tukaj samo še nekaj dni. Kaj pa lahko izgubim? Doma me čaka realnost, s katero se bom neglede na vse morala soočit. Slaba vest, da varam? Po vseh Lukovih prevarah? Niti slučajno. Vsaj ne v tistem trenutku.

Viski za pogum

Naslednji dan sem mu poslala mesidž. Odgovoril je, da se strinja, da se dobimo v vinskem baru. To je bil lokal, v katerem obiskovalci na koncu prispevajo v veliko skledo toliko denarja, kot se jim zdi, da je bilo vredno njihovo zadovoljstvo.  

Prijateljice so mi zabičale, da moram situacijo rešiti takoj ob prihodu. Čeprav so se vse, ko smo ga poguglale, strinjale, da se ga ne bi branile. Pred odhodom sem popila štiri viskije. Za pogum. Strah me je bilo, kaj naj mu rečem, da se ne bom pretirano osramotila. “Veš, to, da si všeč moji prijateljici, je bila laž. Dejansko si meni.”

Butasto! Raje nisem razmišljala. Zanašala sem na to, da mi bo v trenutku, ko bo to potrebno, že prišlo nekaj na misel.

Watergate

Zamujale smo skoraj celo uro. Nekaj minut pred prihodom mi je poslal SMS, če je v pravem baru. Ko smo vstopile, sem ga takoj zagledala. Pristopile smo. Zdi se mi, da je bil z njim isti prijatelj kot prejšnji večer. Rokovali smo se in se začeli pogovarjati. Jaz samo z njim, on samo z mano.

Besede so bile odveč. Najine oči so govorile zase. Ena prijateljica je zapadla v debato z njegovim prijateljem. Usedli smo se za mizo. Kam in kdaj sta odšli drugi dve, ne vem.

Na lepem, ročno graviranem pozlačenem pladnju, nam je natakar ponudil kroglice z marihuano. Najprej sva se s kolegico upirali, potem pa sva po prigovarjanju Stephana in prijatelja vzeli vsaka eno. Smejali smo se kot utrgani. Stephan je name delal vedno večji vtis. Pogovarjala sva se o njegovem novem filmu, ki ga je snemal, in o tem, kako dober bar smo izbrale, saj ravno bere literaturo o kulturi pitja vina, ker bo to podlaga za njegov novi film. Požirala sem njegove misli, zapakirane v za Nemca neobičajno lepe angleške stavke.

Zapustili smo bar in se odločili, da gremo v klub Watergate. Še vedno daleč najboljši klub, kar sem jih kdajkoli videla. Steklo od stropa do tal po celi strani kluba ponuja razgled na reko Spree.

Objemi in poljubi

Nežni zvoki elektronske glasbe so naju združili v objemih in poljubih. Vprašala sem ga, če je že ugotovil, kateri prijateljici je všeč. Iskreno se je nasmejal. Že včeraj da mu je bilo jasno, ker nisem niti za trenutek pogledala njegovega prijatelja, oči pa da so se mi svetile kot majhne žarnice. Tesno objeta sva plesala do jutranjih ur, ko so nas vrgli iz kluba. Zjutraj je letel direktno na filmski festival v Strasbourg, jaz pa čez tri dni domov.

Naslednji dan mi je poslal lep SMS s predlogi, kaj naj si v Berlinu še ogledamo. Futuristično razstavo Tomása Saracena, ulico novih berlinskih modnih oblikovalcev, italijansko restavracijo. “Uživaj dan, sporoči, kako si ga preživela. Pozdravi prijateljice.”

To zadnje, “pozdravi prijateljice”, je bilo tisto, kar sem potrebovala.

233 neodgovorjenih klicev

Ko sem se vrnila iz Berlina, sem prvič zares prekinila z Lukom. Ko pomislim na tisti mesec, me čisto zares začne boleti glava. Na to preprosto ne morem misliti. Kdor nikoli ni bil v takšnem odnosu, ne bo mogel razumeti občutka krivde in strahu, ki ga ob tem čutiš. Priznam, da sem si takrat želela, da bi Luka kar umrl. Nekega dne sem imela 233 neodgovorjenih klicev in čez 100 mesidžev. In tako podobno cel mesec.  

Stephan se me je naveličal. Vsaj tako mislim danes. Preprosto sem preveč jemala in nič dala. Pa ne zato, ker ne bi hotela, ampak ker preprosto nisem znala. Bil je zrel, uspešen moški, ki ob sebi rabi trdno in stabilno dekle. To pa jaz nisem bila.

Še nekaj tednov sva nadaljevala z intenzivnim dopisovanjem. Polnil me je s predlogi za filme, glasbo in knjige, z nežnimi besedami in pozornostjo. Jaz pa sem se samo zahvaljevala in se čudila, kako je lahko nekdo tako zelo drugačen od tega, kar sem poznala doslej. Tudi ni nikoli izvedel, kaj sem v resnici tisti čas preživljala. Zares je to vedel malokdo. Dolgo sem potrebovala, da sem komurkoli upala priznati, s čim se spopadam.

S Stephanom si še danes vsako leto voščiva za praznike in rojstni dan in si ob tem izmenjava nekaj daljših sporočil. Eno leto je živel v New Yorku in posnel še nekaj filmov in eno serijo. Mislim, da je zadovoljen s svojim življenjem. Meni pa bo tisti večer za vedno ostal v spominu kot eden najlepših.