Da bi nam ostali Tomaževi upi in odsev njegovih sanj

Nepojmljiva in zastrašujoča je vest o izgubi Tomaža Pandurja. Zame je bil karizmatična osebnost z zanosom in večnim upanjem. Četudi v Sloveniji in še posebej v Mariboru, njegovem rojstnem mestu, niso v celoti prepoznali njegovih razsežnosti in je iz njega moral oditi, je to obenem tudi mesto, v katerega se je po izjemni mednarodni uveljavitvi tudi želel ustvarjalno vračati in pomagal graditi Evropsko prestolnico kulture 2012.

Cilji EPK so bili prav zaradi Tomaža bolj ambiciozni in manj provincialni. Presegli so ozkost duha tega prostora. Ustvarjal je vrhunsko umetnost, ki je prebijala okvire znanega, in v vsako okolje vnašal širino in upanje. 
Perfekcionist na svojem področju, človek izjemne volje in zanosa. Osebnost z milino, ki je sevala iz njega in njegovih izjemnih predstav.

Terjatev slovenske majhnosti

Ob nenadni, nepričakovani, grozljivi vesti, da je odšel Tomaž Pandur, se mi preprosto ne zdi mogoče, da kar gremo mimo. Marko Crnkovič je izjemno zapisal, kar čudežnemu dečku in velikemu režiserju gre. Hudo je, ko vem, da je pri Tomažu ostalo še toliko neizpetega in neupodobljenega.

Hudo pa mi je tudi zaradi tega, da slovenska majhnost terja, da se najprej noro dobro izkažeš v tujini, šele potem ti morda tudi doma priznajo, da si dober. Pa niti to ni zagotovilo! Čudežni deček je ponesel industrijski Maribor v svet. Ponesel je slovensko odrsko ustvarjalnost v izjemne mednarodne dimenzije. Pa ne gre samo za glamurozne nagrade, priznanja in nazive, ki jih je v tujini dobil.

Gre predvsem za odprtost duha, ki mu je omogočala, da je vedno znova in znova gradil. Kljub izjemno močnemu karizmatičnemu duhu je bilo čutiti senzibilnost, ki jo je dajal s svojimi predstavami. Velikopoteznost ni vedno povezana z občutljivostjo in senzibilnostjo. Tomaž je pri vsej svoji pronicljivosti ostal občutljiv na čas in prostor, ki ju je že v mladih letih soustvarjal in ki kljub težkim preizkušnjam poskušal spremeniti. Na bolje!

Ni pozabil, odkod je prišel, četudi bi lahko zamahnil z roko nad preteklostjo in se predal novim in večjim izzivom in možnostim, ki so se mu ponujale.

Borec tudi za majhne cilje

Tomaž Pandur je bil borec — tudi za navidez majhne cilje, ki bi jih izkušnje, ki jih je doživljal, zlahka zasenčile. Zato je njegova veličina ne le v upanju in ciljih, ampak tudi v dejstvu, da se mu je zdelo vredno in pomembno spreminjati vse. Tudi tisto, na kar so mnogi že pozabili in obupali. Še vedno je videl smisel tudi v majhnem okolju in ga mukotrpno spreminjal. Tudi to je bil odraz njegovega perfekcionizma!

Mnogim je pač lažje oditi in pozabiti. Toda Pandur je bil velik. Zato se ni predal in ni želel obupati in kar oditi. Odšel je, toda vrnil se je močnejši!

Govoriti o Tomažu zato zame pomeni govoriti o sanjah in upanju. Govoriti o tistem, kar si vsi želimo, a si mnogi ne upamo ali pa v to ne verjamemo tako močno. Tudi zato, ker je bojazen pred domačo majhnostjo tako blizu. Tomaž pa si je upal. In je upanje tudi dajal drugim. Pokazal nam je, da smo lahko veliki, največji.

Racionalnost in ambicioznost

Sedim v Bruslju v komisiji za izbor bodočih evropskih prestolnic kulture in vem, da ni veliko slovenskih ustvarjalcev, ki imajo široko in brezpogojno mednarodno prepoznavnost. Tomaž Pandur jo je imel! Seveda smo se z njim hvalili v tujini, vendar smo tudi z žalostjo ugotavljali, da je cena doma nizka.

Verjetno je to del kontroverznosti, ki se je umetniki zavedajo. Verjamem, da je hudo breme. Tudi ustvarjalec takšne veličine kot Tomaž Pandur si želi odobravanja in razumevanja domače publike.

Izkušnje z EPK 2012 so me naučile, da racionalnost in ambicioznost nista nujno nezdružljivi kategoriji. Se bomo zato, ker smo majhni, odpovedali velikim upom? Se bomo zato, ker živimo tukaj in zdaj, odpovedali idealom, ki jih danes pač še ne moremo živeti? Se bomo zaradi fizične majhnosti odpovedali veličini in odprtosti duha?

Velikopoteznih načrtov ni lahko ukalupiti v skromno realnost, v kateri danes živimo. Toda brez upanja in ciljev ne moremo stremeti k idealom, k boljšemu, lepšemu!

Nesrečna majhna nacija?

Si mar želimo, da bi naši otroci sprejeli kot nekaj samoumevnega, da se pač nič ne da? Da smo pač nesrečna majhna nacija, odvisna od velikih? Si želimo ostati, kjer smo, in nikoli razmišljati o tem, kaj bi bilo za nas bolje?

Misli, iluzije, upanje so lastne velikim. Tistim, ki premikajo meje v glavah.

Na srečo je Tomaž Pandur dokazal, da se noče sprijazniti samo z besedami. Bil je eden tistih, ki je svoje velikopotezne načrte tudi uresničil. Za mnoge njegove načrte še ni prišel čas, ki bi omogočal pogoje, predvsem odprtost okolja za sprejemanje njegovih idej. Zato pa je še tem bolj nujno, da obstajajo osebnosti, ki znajo pogledati stvari drugače.

Dragi Tomaž, zdaj boš gledal stvari od zgoraj ter upal in podiral ovire še naprej! Odšel si, a tvoji ideali, upanje in sanje ostajajo!