Sedmina za Tomaža Pandurja
Ko umre vrstnik, vzamem to osebno. Neglede na to, kako blizu ali daleč sva si bila z umrlim. Hudo mi je generacijsko. Takšno smrt vzamem kot osebno žalitev usode, ki se je brez vidnega razloga spravila na tiste, ki še niso za umret. Kot nekakšno maščevanje.
Kaj delamo narobe? Zato sem na pogrebih vedno bolj jezen in zaskrbljen kot pa žalosten.
Pa seveda me je tudi strah. Ljudje izginejo čez noč. Tako kot Aleš Debeljak. Tako kot Tomaž Pandur. Prekleto leto. Bedna tolažba, da se jih bomo vedno spominjali.
Še v nedeljo sem Tomaža videl z okna na sprehodu s psom. Pogosto sem ga videval z njegovim zlatim prinašalcem. Vedno je vestno pobral drekec v vrečko in jo vrgel v koš. Zelo ga je imel rad. Ko je predlani šel v Madrid režirat, mi je rekel, da gre z avtom na 2.000 km dolgo pot samo zato, da lahko pelje kužka s sabo.
Umrl je v gledališču. Dejansko, ne simbolično. Utelesil je to puhlo, a resnično frazo, da je ves svet oder, in se dematerializiral.
Who’s next?
TK Branik
Zame pa se ni rodil v gledališču, ampak na teniškem igrišču. Tomaža Pandurja sem namreč spoznal enkrat poleti 1973 ali 1974 v teniški šoli na Braniku. Bila sva pionirčka, stara 10, 11, 12 let. Bil sem popoln začetnik. Neroden, ampak navdušen. Ati mi je dal svoj stari Slazenger reket in me vpisal. Mama je nekaj godrnjala, češ, kaj je otroku treba tega hohštaplerskega športa.
Pri tem ni pomagalo, da sva bila teniška sošolca s Tomažem, sinom bogatega obrtnika (sicer tudi nečakom slikarja Ludvika in vnukom slikarja Lajčija). Mislim, bogatega za tiste čase, ko nihče ni bil zares bogat in nihče res siromašen.
Takrat sem prvič slišal, da je pečar tisti, ki polaga ploščice. Tega se spomnim. Pa da so me kot najbolj obetavnega iz skupine po enem mesecu treniranja potegnili na Fredijev memorial, ker je nekdo odpovedal. Izpadel sem seveda v prvem kolu. Naslednji dan je Večer objavil rezultate. Bil sem prvič v časopisu: “Škarabot – Crnkovič: 6:2, 6:0”. (To je bilo vse.) Ta Škarabot je bil iz Kranja in je čez nekaj let postal republiški mladinski prvak. Bil sem važen, ker sem dobil dva gema. Enega celo na njegov servis.
Umrl je v gledališču. Dejansko, ne simbolično. Utelesil je to puhlo, a resnično frazo, da je ves svet oder, in se dematerializiral. […] Tomaž Pandur med postavljanjem Goethejevega Fausta septembra 2015 v Križankah v koprodukciji Ljubljana Festivala in SNG Drama Ljubljana. — [Fotografija: Aljoša Rebolj.]
Prešernov dan 1979
Naslednjič — in to je bilo verjetno 8. februarja 1979 — pa je Tomaž Pandur že vstopil v moje življenje in življenja mnogih na velika vrata. Vsaj nas na Prvi gimnaziji. Dobesedno na oder. Bil sem v 2. letniku, on pa v 1., ko je za šolsko kulturno proslavo v dvorani Kina Union režiral gledališko predstavo. Mulc pri 16 letih je že imel nekakšno gledališko skupino. Verjetno je bila neformalno sestavljena iz članic plesne/baletne skupine Ra (prosto po Sun Raju), ki je delovala v okviru šolskega MKUD-a, in — Pandurja.
Račke — kot smo malo nevoščljivo rekli tem puncam, ker so bile bolj lušne od naših sošolk — sta ustanovili Tomaževa sestra Livija (4. letnik) in njena sošolka Maja Milenović (pozneje Milenović Workman). To je bila takrat Rončelova jazz scena. Po potrebi so izvajale koreografije na njegovih jazz večerih na Drugi gimnaziji. Imel je tudi rock večere v Lutkovnem gledališču. Takrat bi lahko postal Deadhead, pa ne vem zakaj nisem. Bil pa sem nor na Quicksilver Messenger Service. No, tam je Rončel — s čopom, odet v kimono, včasih tudi s kvačkano great black music čepico — vrtel ne najbolj poslušljivo glasbo. (Izraz “sodobna improvizirana glasba” so si izmislili šele čez nekaj let v Ljubljani.) Zraven je s Kodakovim carouselom (tistim z okroglim šaržerjem) projiciral diapozitive s festivalov v Moersu in Perugi, pa tudi “umetniške” s “simboličnimi” fotografijami, kot bi dandanes rekli. Punce pa so umetelno poplesavale. Včasih so nastopale tudi na živih koncertih, vsaj Maja solo: spomnim se Roscoeta Mitchella v Kinu Partizan in Davea Hollanda v gledališču.
Pandur je imel takrat tudi druge funkcije. Rončel pravi, da je bil njegov prvi mentor. Med drugim sta bila z mojim sošolcem Petrom Bratušo na teh jazz večerih roadieja. V amfiteater na Drugi sta tovorila orjaške zvočnike in konektala kable ter prižigala sveče in kadilo. Na šoli se seveda ni kadilo, ampak domov sem prihajal čisto impregniran od jasminovega dima.
Muhe, Grum, Trojanke
Na tisti Prešernovi proslavi je Pandur režiral Sartrove Muhe. Očitno ga je že takrat fasciniralo predelovanje grških tragedij. Sam je igral Oresta (ki se s sestro Elektro maščuje materi Klitemnestri in očimu Egistu za umor očeta Agamemnona). V glavi imam Pandurjevo podobo golobradega fanta, deškega, z na drobno skravžlanimi, malo predolgimi lasmi, nekakšen MB afro look za mlade hipije, kako zavit v togo kot kak star Rimljan z dvignjeno pestjo za finale prepeva Internacionalo.
Nič nismo štekali, ampak zgledalo je kul.
Resno. Kdo je sposoben stopiti na oder in se človeku vtisniti spomin za naslednjih 40 let?
Tespisov voz je na šoli uprizoril še nekaj predstav, v glavnem Slavka Gruma. Spomnim se vsaj dveh: na podstrešju so igrali Trudne zastore, kar v eni malo večji učilnici pa adaptacijo črtice Vrata. Scenografije je bilo toliko, da je zgledalo kot popolnoma nabit antikvariat, da ne rečem rumpelkamra. Ena igralka je pozneje postala igralka, druga pa ne. V to drugo sem se platonično zaljubil.
Potem pa je Pandur že na veliki oder mariborske Drame postavil priredbo Evripidovih Trojank pod naslovom Kadi se Ilion. To je bila njegova prva velika predstava. Če nič drugega, je bilo na odru veliko ljudi in še več umetne megle. Predstava se je že začela v oblakih. Vidljivost je bila par metrov. Spustili so toliko megle, da je ušla iz dvorane in se razširila do foyera. No, vsaj smrdelo je po njej že na vhodu. Zato smo gimnazijski insiderji predstavo cinično preimenovali v Pičkin dim. Jaz sem bil predsednik fotokluba in sem fotografiral predstavo iz lože (ko se je po pavzi megla razkadila). Še danes je morda nekje spravljen epohalen posnetek (ali negativ: Ilford HP5, 27 DIN/400 ASA, razvit na 33/1600) sošolca Staša Ravterja — pozneje Pandurjevega dramaturga v mariborski Drami (če direktorovanja v Kinoteki niti ne omenjam) — v vlogi Hektorja, kako poskuša v kovinskem krilcu in naprsniku nekoga prebosti s kopjem.
Funkcija dvornega fotografa je bila super. V temnici smo razvijali filme in fotke in zvijali jointe. Veliko sem se naučil.
Zlepa ali zgrda
Pandur je vedno vedel, kaj hoče. Vedno mu je zlepa ali zgrda uspelo. Predvsem pa mu je vedno uspelo, da smo si ga zapomnili. Okrog svojega teatra je od samega začetka ustvarjal spremljevalni kulturni kontekst, ki je obenem pogojeval, definiral, omogočal in presegal njegove inscenacije in jih delal samoumevne, neizpodbitne, relevantne.
Pandurjeve predstave mi niso bile vedno všeč. Vsaj ne nekatere. Seveda si nisem mogel kaj, da se ne bi navdušil nad Šeherezado. Takrat je prvič odrasel in dal vedeti, da ne samo da hoče biti totalno drugačen od drugih, ampak da ima za to tudi prekleto dobre, tako rekoč eksistencialne razloge.
V mariborski fazi se mi je vse skupaj zdelo preveč pompozno in preveč prazno, kot da bi nas poskušal osupniti s tem, da raje naredi ročno izdelano triurno predstavo s požrtvovalnimi igralci kot pa da bi za enak učinek zmontiral triminutni video.
Verjeti morajo
Ampak to je bil del mita, ki se je pletel okrog njega. Ne rečem, da ni nič na tem. Njegova sposobnost fasciniranja in motiviranja ljudi okoli sebe — zlasti seveda igralcev — je morala biti fenomenalna. Tak je pač ta gledališki, igralski svet. Verjeti morajo, če hočejo, da bomo mi njim verjeli tam spodaj v avditoriju.
Zelo pa me je Pandur navdušil z zadnjima dvema predstavama: Rihardom III. + II. pred dvema letoma v ljubljanski Drami in Faustom septembra lani v Križankah. Zdelo se mi je, da je dozorel. O obeh sem napisal navdušeno oceno: o prvi v Pogledih — iz katere sem pobral in predelal tudi nekaj podrobnosti o Pandurjevi gimnazijski predzgodovini —, o drugi pa na Fokuspokusu.
Šele zdaj sem se zavedel, da sem tekstu v Pogledih dal naslov Pandur je mrtev, naj živi Pandur!. Moram biti bolj previden…
Uzurpator prostora in pozornosti
Pandur vam je šel včasih na živce, ker je deloval prepotentno in megalomansko. Ni se delal skromnega, neopaznega kamenčka v družbenem mozaiku. Pa saj ni mogel biti skromen in neopazen. Zadnje čase se mi je sicer zdel vedno bolj prijazen in človeški, zato pa sem po njegovem zadnjem Faustu tudi razumevajoče napisal:
“Biti gledališki režiser je še danes še kar cenjena, vendar obskurna profesija — pa tudi obsesija —, ki si išče prostor v družbi in tekmuje za pozornost z neprimerljivo konkurenčnejšimi favoriti.”
“Pandur si je ta prostor kratko-malo vzel in ukradel to pozornost. Zasluži si oboje. Ker zna. Ker hoče. Ker ve, da to rabi. Kako naj režiser režira, če si ne zna in the first place izboriti prostora in pozornosti?”
“Pandur je uzurpator. Velecenjeni uzurpator slovenskega gledališkega prostora in kulturne pozornosti. Ne obsojajte ga zaradi tega.”
Nostalgični žanr nekrologa
To si je treba zapomniti. Zlasti zdaj, ko ga ni več. Ker le kako ohraniti v spominu režiserja? Gledališkega režiserja? S pomočjo intervjujev, posnetkov? Gledališki režiserji so minljivejši od filmskih. Ali od pisateljev, pesnikov, drugih umetnikov. Za njimi ostane bore malo, taka je narava njihovega dela. Zato pač rabijo tem več prostora in pozornosti, dokler so še živi.
Nočem pisati nekrologov, vendar jih moram. Ne prenašam, da ljudje umirajo, a proti temu ne morem in ne znam narediti nič drugega kot to, da jim posvetim nekaj besed v spomin. Da osmislim smrt. Čeprav je tudi to bedna tolažba. Sploh ni tolažba.
Ampak če že ne gre drugače, spomnimo se človeka v tekstu vsaj tako sproščeno, kot bi se ga spomnili na sedmini. Povejmo par simpatičnih, nostalgičnih stvari o njem. Samo to sem hotel povedati. Zato tak čuden, ne čisto žalosten žanr: nostalgični nekrolog za na simpatično sedmino.