Rusija je Sloveniji najbližja velesila

Oborožene sile suverene članice EU so pripravljene sodelovati z Moskvo, ker ji je Rusija bližje kot katerakoli druga svetovna velesila, je izjavil načelnik generalštaba na obisku v Moskvi.

To seveda ni bil načelnik slovenskega generalštaba. Niso slovenske oborožene sile tiste, ki so pripravljene sodelovati z Moskvo. V Sloveniji Rusija ni videti kot najbližja svetovna velesila. 

V resnici je to izjavil načelnik avstrijskega generalštaba general Othmar Commenda, ko je bil na obisku v glavnem mestu Avstriji najbližje velesile. Kot enega izmed razlogov za obisk — skupaj z drugimi visokimi dunajskimi obiskovalci — je navedel stališče, da ne namerava poslušati nasvetov in ukazov drugih, s kom in kako naj sodeluje Avstrija.

Pozneje smo lahko prebrali, da je imel podobno stališče tudi avstrijski predsednik Heinz Fischer, ki se je med drugim srečal s Putinom in Medvedjevim.

Izstop iz kroga poslušnih

Zdaj je jasno, da je naša nekdanja K.u.K. domovina izstopila iz kroga poslušnih EU držav. Tako ali tako ni bila nikoli niti v Natu, ker se zanaša nase — ali morda kvečjemu na Martina Krpana.

Seznam evropskih politikov, ki v razdelitvi sveta na Rusijo in preostanek svet z ZDA na čelu ne vidijo nič dobrega, prej nasprotno, je vedno daljši: Renzi, Fischer, Sarkozy… — celo Pahor je morda na njem po zaslugi povabila Putinu, čeprav zavitega v protokolarno meglo. Avstrijci pa kar naravnost!

Da je Avstrija demokratična država, dokazuje intervju s Karlom von Habsburgom, poglavarjem rodbine Habsburžanov, za Al Jazeero Balkan. Velik poznavalec Bruslja in dedič očeta Otta ter njegove panevropske ideje je izrekel resne pomisleke glede Putinove vloge v Evropi — predvsem v zvezi z Ukrajino —, kar je nasprotju s potezo dunajske vlade. Pluralizem pogledov ali neusklajenost Dunaja?

Vlada je lahko pragmatična, filozofi pa si morajo privoščiti več skeptičnosti.

Nizozemski referendum o Ukrajini

In zdaj poglejmo še tretji dogodek: nizozemski referendum o ukrajinskem pridruževanju EU.

Še pred dvema desetletjema so bili Nizozemci svetilnik odprtosti, liberalizma, libertarnosti, zgled med državami ustanoviteljicami EU. Njihova ponovna zavrnitev pridruževanja Ukrajine je resno sporočilo Bruslju in drugim, da je z zunanjo, obrambno in varnostno politiko EU nekaj hudo narobe.

Prvič, EU je vizijo in načrt za prihodnost pozabila prevesti v zavest državljanov. Drugič, državljan EU ne obstaja, ker v resnici tudi države EU ni. Obstaja samo navadnemu smrtniku nepredstavljivi, oddaljeni konglomerat politikov, svetovalcev, lobistov, zastopnikov posameznih interesov. EU nima predsednika — pa tudi kralja ali cesarja ne —, volivci ne volimo predstavnikov neposredno, temveč nacionalne predstavnike posameznih strank. Politika v rokah strank ni dobro okolje za osebno odgovornost politikov (če jih niso ravno zasačili pri sklepanju koruptivnega dogovora). Strateška pogajanja potekajo za zaprtimi vrati, definiranje interesnega prostora EU se je ustavilo. Današnji zemljevid, v katerega so prihajali, prihajajo in še bodo prihajali begunci, migranti in še kdo, ne omogoča jasne definicije in obrambe meja EU. Ker EU ni država. Je skupnost, za katero nacionalne države žrtvujejo del suverenosti, v zameno pa ne dobijo učinkovitih mehanizmov varnosti. Solze gospe Mogherini v Jordaniji po napadu v Bruslju so bile solze nemoči.

Delitve ploščatega sveta

Tako neučinkovita je varnostna in obrambna politika EU, ki se zanaša na NATO, ta pa na ZDA in povezovalni učinek nove hladne vojne. Ruska federacija velja za našega glavnega sovražnika. Še tako slab mir je boljši od najboljše vojne! Slovenija je samo topovska hrana v peskovniku zgodovine, čeprav bi lahko odigrala pomembnejšo vlogo predvsem v povezavi z državami, s katerimi nas druži zgodovinski in geografski okvir.

Vem, marsikdo bo rekel, da poveličujem pomen Rusije. Pa ga ne. Samo zavedam se dejstva, da je velika in pomembna država in da so jo v Zahodni Evropi vedno odrivali od sebe, ker bi navezava Rusije na Evropo pomenila temeljito premešane karte med Germani, Romani in Slovani. V tem primeru bi tudi Slovani imeli v rokah asa ali dva.

Se vam ne zdi govorjenje o delitvi Evrope na tri jezikovne skupine za časom? Svet je po zaslugi sodobnih komunikacijskih orodij postal ploščat. Toda geni, zgodovinski spomin in celo nezavedno so globoko v nas in določajo naš odnos do drugega in odnos politikov do drugih politikov.

Spomnim se, da je v okviru sodelovanja med Natom in Rusijo potekal zanimiv projekt. Slonel je na ruskem odkritju, da je mogoče v zraku zaznati nanodelce različnih vrst eksplozivov in zelo natančno določiti lokacijo oz. gibanje vira — recimo teroristov.

Ironično je, da je bilo za izvedbo pilotnega projekta izbrano prav bruseljsko letališče Zaventem, ki je potem res postalo tarča terorističnih napadov. No, do realizacije projekta nikoli ni prišlo, ker je NATO prekinil sodelovanje zaradi Ukrajine.

Izgovori, izgovori…

Ukrajina sicer ni država, ki bi bila resničen vzrok za vse bolj zaostrene odnose med EU, ZDA in RF — in drugimi globalnimi igralci v ozadju —, je pa priročen izgovor za vrnitev ameriških vojakov, povečanje vojaških proračunov in za pogrevanje nove ali stare hladne vojne.

Ameriški državni sekretar za zunanje zadeve John Kerry je Vladimirja Putina zaradi ruske vloge v Siriji označil za briljantnega stratega istočasno, kot ga je Pentagon označil za sovražnika št. 1!

V primerjavi z Avstrijo to seveda ni enako. V avstrijskem primeru gre za demokracijo, za pravico izraziti drugačno mnenje. V ameriškem primeru pa gre za opazno razpoko v zunanji in še bolj v obrambni politiki.

Druga ženska v Ovalni pisarni

Predsednika ali predsednico ZDA določijo vplivni donatorji. Neposredno ga izvolijo volivci, ampak… Donatorji so tisti, ki imajo v rokah bianco menico izvoljenih, ki jim ostane zelo malo manevrskega prostora za samostojno delovanje. Državni sekretarji so zamenljivi. Spomnimo se Powella, ki je moral zagovarjati iraško orožje za množično uničenje, ki ga ni bilo. Pozneje si je premislil in postal bivši politik. Lobiji ga ne marajo več.

Zato ameriške volitve niso samo ameriške. Vplivale bodo na ves svet. Recimo: Sanders bi pomagal svet reformirati, pri čemer bi DiEM25 in druga družbena gibanja v Evropi, Rusiji, na Kitajskem in drugod dobila pomembnega sogovornika. Clintonova bi odigrala svojo zadnjo neprijazno, cinično globalno igro. Trump bi deloval kot svetovni Berlusconi in vlekel tako dobre kot slabe poteze — vprašanje je samo, katerih bi bilo več.

Vprašanje vojne ali miru je na mizi. Nima smisla, da se slepimo. Svet je vedno bolj razdeljen na dobre in slabe. Na tiste, ki moramo pravila spoštovati, in na tiste, ki jih postavljajo, a jim jih ni treba spoštovati.

Pravo življenje se skriva za resničnostnimi šovi, ne v njih. Bodimo pozorni na tisto, kar je skrito, in ne na tisto, kar nam prodajajo, da bi odvrnili našo pozornost.

Za konec pa še ta smešna trditev: pravijo, da bo Hillary Clinton “the first woman in the Oval Office”. Ni res. Ena v modri obleki je bila tam že pred njo.