CSD brez soglasja domačijske skupnosti odtujil dva pastirca

CSD je kratica za center za socialno delo. Za center, ki je sprožil afero s tem, ko je dva bratca odpeljal iz vrtca v rejniško družino. Ju odvzel starima staršema. Kar je seveda sprožilo prizadeto reakcijo starih staršev. In opredeljevanje javnosti. V glavnem proti CSD.

Kar je pričakovana reakcija: v domačijski socialni strukturi namreč vsi družinski člani predstavljajo eno socialno enoto. V kateri so nerazdružljivo povezani. In v kateri je življenje vsakega posameznika življenje vseh. V dobrem in slabem. V pravilnem in napačnem.

Iz literature vemo, kako travmatična je odtujitev enega ali več članov iz domačijske skupine. Pa ne samo za odtujene člane, ampak tudi za domačijsko skupino kot celoto. In obrazec te travme je bil sprožen z odvzemom dečkov starim staršem. Ne samo pri starih starših. Ampak pri vseh Slovencih. Ki so se zaradi dogodka morali opredeljevati za ali proti.

In to neglede na dejstvo, da argumentacije in dokumentacije sploh ne poznamo.

Zelo logično

To je morda na prvi pogled nelogično. A je v resnici zelo logično: nobena dokumentacija, torej nobena dejstva namreč ne morejo opravičiti odtujitve člana ali članov domačije brez soglasja domačije kot socialne enote.

Člana je mogoče odtujiti iz domačije samo v primeru, če se je za to odločila domačija sama. V preteklosti so bili to pastirci in pestrne, ko je šlo za otroke. Sicer pa to ni možno. V nasprotnem primeru gre za napad na domačijo. Domačija se mora braniti. In to z vsemi sredstvi.

Točno to se zdaj dogaja. In vzbuja vseobče simpatije. In podporo. CSD je požel vsesplošno kritiko. In nesimpatije. Kar je povsem logično. Oboje. Prvo in drugo.

Dejstva pri tem niso pomembna. Ne štejejo. Pa ne samo zato, ker jih ne poznamo. Temveč predvsem zato, ker domačijski družbeni organizaciji ta tip razprave ni blizu. V domačijski družbeni organizaciji ne gre za dejstva. Ampak za ohranitev domačijske socialne enote. In to za vsako ceno.

Domačijska logika

Domačijsko logiko je postopek CSD seveda kršil. Grobo pohodil. Ljudje to razumejo. Ne na ravni zavestnega razumevanja. Ampak na ravni nezavednega védenja. Ljudje razumejo, da je s takšno prakso nekaj narobe. Zelo narobe. Vse narobe.

In pri tem nič ne pomaga, da vsi, ki so zadevo pregledali, trdijo, da je bilo v resnici vse prav. In v redu. In da je vse skupaj v najboljšem interesu obeh dečkov. Ki sta pri vsem skupaj zdrava. Razigrana. In dobre volje.

Papirjev tudi jaz ne poznam. Odkar je varuhinja za človekove pravice javno potrdila, da je bil postopek res v redu, to celo verjamem tudi sama. Imam pa kljub temu do vsega skupaj nekaj resnih zadržkov. In pomislekov.

Načelno in fizično alergična

Prva stvar je način izvedbe postopka. Z otrokoma so namreč delali kot s stvarmi. Ki so ju po presoji nekega odtujenega gospodarja, v tem primeru CSD, prestavljali sem in tja. Kakor se je Gospodarju pač zazdelo. Na kar sem sama načelno alergična. Že ko tako delajo z odraslimi. (Z mano so pogosto. In trenutno spet tako delajo.)

Seveda si odrasli lahko vsaj do neke mere pomagamo sami. Se upremo. Ali strinjamo. Torej izrazimo in uveljavimo lastni interes. Lastno voljo. Lastno stališče. Lastno presojo.

Majhni otroci pa tega ne morejo. Kar dela situacijo dejansko strašljivo. Otroci so zreducirani na stvari. Ki se jih prestavlja sem in tja. Kot predmete. Po volji in presoji Gospodarja. Ki ve. Ki odloča. Ki ne vpraša. In ki poleg tega govori še o najboljšem interesu tistega, ki ga je sam zreduciral na objekt.

To se mi zdi v principu kršitev temeljnega človeškega dostojanstva. Dostojanstva tistega, ki ga Gospodar na tak način obravnava. Na to sem alergična. Skorajda fizično alergična.

Kaj mislita otroka sama?

Drugič, nič nismo slišali o tem, kaj o vsem skupaj mislita otroka sama. Morda bo kdo rekel, da sta še premajhna, da bi lahko vedela, kako in kaj. Za kaj sploh gre. Kaj je za njiju najbolje itd.

To je sicer res. Če upoštevamo racionalno raven in racionalno mišljenje. Toda ljudje smo še kaj drugega in kaj več kot racionalna bitja. Imamo čustva. Nezavedno. Strahove. Tesnobe. Občutke zapuščenosti. Neljubljenosti. In še cel kup drugih reči. Ki naše življenje delajo večplastno. Kompleksno večplastno. Komplicirano večplastno.

Zato se stvari, ki se iz racionalnega zornega kota zdijo najboljše, na neki drugi ravni lahko pogosto izkažejo za težavne. Napačne. Travmatične. Ali takšne, ki povzročajo socialne poškodbe. Morda trajne. Morda usodne.

Najboljši interes

In tretjič, vedno me razburi govorjenje o najboljšem interesu drugih. Še posebej otrok. Če tega najboljšega interesa ne elaborirajo. Opredelijo. Utemeljijo. V imenu najboljšega interesa otrok delajo pri vzgoji in socializaciji otrok stvari, ki jih otroci plačujejo celo življenje. Otroku prijazna vzgoja je tak tipični primer. Vse je navidez lepo. Rezultati pa so za otroke porazni.

Samo upamo lahko, da najboljši interes otrok po mnenju CSD na obeh dečkih ne bo pustil vseživljenjskih posledic. Če jih bo, pa CSD seveda ne bo odgovarjal.