Treba je uvesti plačljiv študij in omejiti vpis na fakultete

Če bi bilo visokošolsko izobraževanje plačljivo, to ne bi pomenilo, da bi si ga lahko privoščili samo še bogati. Pomeni samo to, da bi marsikdo dvakrat premislil, ali se mu splača plačevati za študij, ki ga v resnici ne zanima in za katerega ne ve, ali mu bo življenju sploh koristil.

Upam si trditi, da vsaj tretjina vseh študentov hodi na fakultete samo zaradi tega, ker ne vedo, kaj bi sami s sabo sploh počeli.

Imajo pa od tega koristi. Dobivajo štipendije. Napol zastonj se prehranjujejo v restavracijah. Najmanj obdavčeno delajo preko študentskega servisa. Potujejo po svetu. Zapravljajo za instant modna oblačila H&M in Zare in za najnovejše elektronske naprave. Hodijo na brezvezne študentske žure, kjer vrtijo Modrijane.

In pri vsem tem se jim ne zdi nič narobe, da sploh ne razmišljajo, kaj bi radi v življenju počeli — razen tega, da bi še “malo uživali”.

Mramorjev predlog

Razumem, da je predlog finančnega ministra Mramorja, da bi redni študij omejil tako, da bi se ob ponavljanju ali podaljšanju absolventskega staža zaračunali stroški šolnine, javnost vznemiril. Mramor je zaradi afere dodatki pač zadnji v tej državi, ki lahko javnost prepriča, da je potrebno varčevati. Žal.

Ampak predlog sam po sebi ni zgrešen. Še manj pa je zgrešen njegov namen.

Treba je čim hitreje končati študij in nehati živeti na plečih drugih.

Sama bi dodala še to, da je treba omejiti število ljudi na fakultetah. Omejiti je treba število tistih, ki v študijskih klopeh strmeč v svoje iPhone zapravljajo naš denar, čeprav bi morali početi popolnoma druge stvari. Morali bi se poklicno izobraževati. Morali bi nehati vihati nos nad poklici, kot so prodajalec, avtoklepar, šivilja, avtoelektričar in kovinostrugar.

Ja, tudi take storitve kot družba rabimo.

O čem govorite?

O čem govorite, sprašujem vse tiste, ki vpijejo, da se bo s plačljivim študijem poglobila socialna neenakost. Ti poklici so iskani in tudi dobro plačani, a jih nihče ne želi opravljati.  Seveda, če pa je tako prijetno sedeti v učilnicah, srebati kavo iz avtomata in čakati, da predavatelj odpredava svoje, potem pa iti na kosilo v fino restavracijo v center mesta in zvečer na žur. Zabavno je vsako leto zamenjati fakulteto, spoznavati nove ljudi in nove kraje.

Ampak zakaj moramo to plačevati vsi?  Uvedba šolnin v znesku 1.000€ na letnik ne bi nikogar prikrajšala za nič. To znese približno 83€ na mesec. Toliko študentarija zapravi na mesec za alkohol, cigarete in druge nepotrebnosti. Če si družina tega res ne more privoščiti, naj to korigirajo z višjimi štipendijami, za katere bi bilo v primeru plačljivega študija na razpolago več denarja.

To zadnje ni Mramorjev predlog, da ne bo pomote.

1.700€

Tudi znanje, ki bi ga kot posamezniki in kot družba pridobili, bi lahko bilo bolj specifično. Seveda za tiste, ki študirajo zato, da bi se udejstvovali v gospodarstvu.

Zaradi brezplačnega študija marsikdo ne gre študirat v tujino, kjer bi imel na voljo študij, ki bi bolj ustrezal njegovim pričakovanjem, željam in potrebam. Magisterij (druga stopnja bolonjskega programa) na fakulteti za politične in družbene študije na Nizozemskem stane 1.700€. Ta znesek lahko študent z delom privarčuje v enem letu. Le zakaj bi, če pa to v Sloveniji dobi brezplačno — čeprav po malo manj zanimivem programu?

In zakaj mu ne bi podarili “njegovega” denarja, namenjenega za izobraževanje v Sloveniji, če želi v tujino? Zakaj ga namenjamo nekomu, ki z znanjem, ki ga vanj vlagajo, sploh ne ve, kaj početi? Kako je mogoče, da se to nikomur ne zdi nepravično?

Če ne znaš, pač ne znaš

Ali se nikomur ne zdi nepravično, da otroci bogatih staršev brezplačno — toda na stroške nas vseh — hodijo najprej eno leto na Pravno fakulteto, potem še eno leto na mednarodne odnose na FDV, potem gredo za pol leta na izmenjavo in potem morda nekje pri 30 letih dokončajo Fakulteto za upravo?

Zakaj ne bi raje uvedli šolnin za vse, vendar socialno šibkim dali višje štipendije? Ali na podlagi testiranja sposobnosti uvedli možnost brezplačnih študijskih programov za socialno najšibkejše? Ne razumem.

Tako kot ne razumem dr. Gorazda Kovačiča iz Visokošolskega sindikata Slovenije, ki pravi, da so profesorji septembra pod pritiskom študentov, češ, naj jih ne vržejo na izpitih, ker da bodo izgubili štipendijo, starši pa so brezposelni…

Ni čudno, da imamo na položajih nekompetentne ljudi, ki so si diplomo očitno zaslužili zgolj z jamranjem pred profesorjem, da zaradi tega ali onega ne zmorejo. Če ne znaš, pač ne znaš. Če zboliš, kamor sodijo tudi duševne stiske zaradi socialnega položaja, pa lahko zaradi tega upravičeno pavziraš.

Sicer pa bi rada videla nekoga, ki je zaradi revščine tako obremenjen, da mu kljub sposobnostim ne bi uspelo doštudirati. V času študija ga nisem. Sem pa videla veliko teh, ki danes dokončujejo magisterij, pa se jim še vedno ne sanja, kdo so ali kaj bi radi bili.

For the record

Prihajam iz delavske družine. Mama zasluži 640€ neto. Očim podobno, le da je bil kar nekaj časa brezposeln. Družboslovni študij na prvi stopnji sem obiskovala v drugem mestu in plačevala najemnino za stanovanje. Imela sem 170€ socialne štipendije. Porabila sem jo za najemnino za sobo. Biološki oče mi je dajal 120€, mama je s težavo prispevala 150€. To je bilo za hrano. Ves čas sem delala, v povprečju dvakrat na teden, med počitnicami redno. Povprečno oceno sem imela 8,7. Lahko bi imela še več, če bi gledala malo manj filmov. Živela sem lagodno. Novih oblačil si nisem kupovala vsak mesec, prav tako nisem hodila pogosto na študentske žure. Sem pa obiskala kar nekaj evropskih mest in šla vsako poletje na morje. Skratka, tudi bolj skromno bi lahko živela. Ampak tudi plačljiv študij bi si lahko privoščila, ne da bi bila lačna.