Selitev je nočna mora z emocionalno prtljago in kuhinjsko karmo

7.4.2016 / 06:08 Komentiraj
Muka št. 1: Iskanje. Cena in lokacija. Razmerje med ceno in lokacijo. Funkcionalnost. Muka št. 2: Pakiranje. Tovorjenje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vsaj sedemkrat sva šla s tremi kovčki gor in dol. Edina dobra stran tokratne — že četrte — selitve je, da je novo stanovanje samo eno ulico oddaljeno od prejšnega. Tako sva vsaj prihranila pri najemu kombija. In nabrala nekaj novih mišic z lastnoročnim (in lastnonožnim) tovorjenjem omar in knjižnih polic.

Novo bivališče je cenejše, ampak temu primerna je tudi velikost. Živiva praktično v omari. Z ločeno kopalnico!

In ko sva se odločila za premik, je bilo jasno: od nekaterih stvari se bo treba posloviti. Pravzaprav od veliko stvari, če sem natančna.

Ogrinjala za dušo in ogrinjala za telo

Zastrašujoče dejstvo je, da stvari na policah in v omarah sploh ne zasedejo toliko prostora. Največ je tistih, ki jih zbašemo pod posteljo, vržemo na ali za omaro, na podstrešje in v klet!

Nekoč bo prišlo prav? Že mogoče. Ampak ko si kritično omejen s prostorom, je še vedno bolje, da nikoli več ne vidiš nekaterih stvari iz preteklosti, kot pa da se v stanovanju ne moreš niti obrniti, ne da bi z ritjo sklatil arhaične vaze s klubske mizice.

Kje začeti? Kaj je bolj nujno? Ogrinjala za dušo (knjige) ali ogrinjala za telo?

Knjige. Počutim se kot največja izdajalka, ko trogam nahrbtnik s hardbacki proti antikvariatu. Tolažim se z mislijo, da so mi ostale vsaj vse pomembne drame in da je knjižnica deset minut hoje stran. Kadarkoli si bom lahko naredila nov začasen kupček fiktivnih svetov in ga vsake tri tedne zamenjala. Zelo eko.

Emocionalna prtljaga

Kot vsi vemo, imajo nekatere obleke čustveno vrednost. Spominjajo nas na določen kraj ali dogodek ali oboje. Jaz imam takih kar nekaj.

Haremskih hlač iz Nepala sicer nisem oblekla, že odkar sem bila v Nepalu, ampak to še ne pomeni, da jih lahko pogrešam! Imam jih v treh barvah. Isti model. Ni važno: vsak kos je zame unikat.

Bela bluzica — no, zdaj že precej rumena — z ekscesnimi volančki, ki sem jo nazadnje nosila v srednji šoli? Vmes je bila že dvakrat spet v modi. Taki kosi so večni. Nekoč mi bo gotovo spet prav prišla — čeprav je takrat, ko je bila spet v modi, nisem privlekla na plan.

Najboljši test čustvenega spomina je naslednji: še preden greš fizično skozi garderobo, si poskušaj v mislih priklicati priljubljene kose in se šele nato loti dejanskega sortiranja. Tisti, ki se jih ne spomniš, so odveč.

Ampak kaj, ko so nekateri še čisto uporabni. Recimo pinki puli obleka z bleščicami, čeprav pika kot tristo komarjev. Če pod njo oblečem majico, je povsem okej. (Sklepam.) Jao, s takšnim načinom ne bom prišla nikamor.

Stolp hlač, pajkic, puloverjev

Po dolgem premišljevanju in premetavanju oblačil z enega kupa na drugega mi je uspelo postaviti zajeten stolp hlač, pajkic in puloverjev. Ampak nič od tega ne prispeva k moji podobi ali počutju — tako da gre vse stran. Vse sem stlačila v velikansko vrečo in direkt v dobrodelni nabiralnik.

En zaboj zimske garderobe lahko zbašem v/za omaro in izpostavim samo sezonske. Pa je problem rešen. (Do naslednje jeseni.)

Šit… Oblek je še vedno preveč. Bistveno preveč, da bi jih lahko stlačila v eno samo stoječo garderobno gmoto. Kako praktično je biti moški v takih primerih. Že zato, ker ne nosijo kril in oblek, se zdi, da so njihove možnosti kopičenja oblačil bistveno manjše.

Pod črto

Izkupiček po končanem pospravljanju čustvene in dejanske prtljage sta dve velikanski vreči reciklažnih smeti — na to sem kar ponosna — in pet škatel kuhinjskih pripomočkov (kriza).

A lahko človek normalno funkcionira z eno samo skodelico za kavo? Midva jih imava sedem, različnih velikosti, izbiram jih glede na razpoloženje in čas, ki ga nameravam porabiti ob ležernem kofetkanju. Največja skodelica drži pol litra. Če bi bila ekonomična, bi obdržala samo to. Ampak kaj, ko so vse tako luštkane…

Podobno je s kozarci: za sok, za pivo, za cider, za vino, za vodo, za ledeno kavo… Ne, ni univerzalnega, ni šans, le kako naj človek uživa ob cabernet savignonu iz dvolitrskega kozarca za limonado?! Včasih dá oblika nujen kompliment vsebini.

Kuhinjska karma

Ko loščim omare v bivši kuhinji, se zavem, da še nikoli v življenju nisem pucala tako intenzivno. Čim se poglobiš, opaziš majhne flekce, ki s prostim očesom prej nisi zaznal. Nenadoma te pograbi silna želja, da jih anihiliraš. Vse! Drgnem ko zmešana, z različnimi preparati, nato pa se zavem absurdnosti svojega početja. V svojem domu nisem bila nikdar tako natančna. Lahko bi mi bilo vseeno za novega stanovalca, lahko bi pustila flet v razsulu… Ampak potem zagotovo ne bi dobila nazaj depozita. Plus, verjamem v dobro karmo. Podariš, dobiš. 

Ko zagledam novo kuhinjo (skupinsko), se žal izkaže, da me je tokrat karma preskočila. Tla so posuta s posušeno zelenjavo in zelišči, ploščice vse mastne, štedilnik pa poln rjavkastih flekov.

Poloti se me obupen in obupan bes. Ne vem, a naj grem trkat na vrata drugih stanovalcev ali težit novemu stanodajalcu — ki bi itak rekel, da je to stvar najemnikov. Ni šans, da se bom sama lotila glancanja, kuhinja je ogromna. Malo verjetno je tudi, da bi mi uspelo vse očistiti, preden bi kdo od številnih novih sosedov prišel spet kuhat.

Nič, od zdaj naprej bom jedla samo solate. Eksperimentiranje za kuhalnikom se mi v takšnih okoliščinah gabi. Ostajajo mi knjige, drame. Duševna hrana bo pač morala zadoščati.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE