Ameriške sanje so samo sanje
Branko Milanovic v zadnjem blogu deflorira Schumpetrovo metaforo o neenakosti in socialni mobilnosti. Gre za metaforo o večnadstropnem hotelu, kjer se v pritličju gnetejo gostje v neuglednih majhnih sobicah, medtem ko jih nekaj prebiva v luksuznih apartmajih na vrhu.
Vendar to domnevno ni problem, saj da gostje menjavajo sobe. Tisti spodaj se prebijejo na vrh, tisti iz apartmajev pa bodo nekoč pristali v mizernih sobicah v pritličju.
S to metaforo je Joseph Schumpeter hotel pokazati, da aktualna neenakost ni problematična, ker da jo korigira medgeneracijska socialna mobilnost. Otroci današnjih revežev lahko postanejo jutrišnji bogataši, otroci današnjih bogatašev pa zdrknejo med reveže. Mehanizem, ki to medgeneracijsko mobilnost omogoča, so enake možnosti. Ameriške sanje so torej mogoče, ker ima vsakdo (enako) možnost, da uspe, če le ima nek nadpovprečen talent in je pripravljen trdo garati za uspeh.
Toda ali ameriške sanje v realnem svetu res delujejo?
Princip enakih možnosti ne odtehta učinka neenakosti
Če bi ameriške sanje resnično delovale, bi morali opaziti veliko medgeneracijsko socialno mobilnost — torej velike premike po dohodkovni lestvici med generacijami staršev in otrok. Otroci današnjih revežev bi se morali jutri znajti med bogataši in obratno.
V kakšni meri je to res, do nedavnega nihče ni vedel, ker ni bilo analiz. Nedavno pa je Miles Corak na ameriških podatkih pokazal, da so ameriške sanje zgolj mit. Ugotovil je veliko korelacijo med sedanjo in medgeneracijsko neenakostjo. Dohodki staršev močno determinirajo bodoče dohodke njihovih potomcev. Oziroma: zelo verjetno je, da bodo otroci revnih staršev tudi sami revni, in da bodo otroci bogatih staršev tudi sami uživali bogato življenje.
Zakaj? Ne samo zato, ker otroci bogatih staršev podedujejo njihovo premoženje, temveč ker imajo boljše življenjske pogoje. Deležni so boljše (plačljive) izobrazbe in boljše (plačljive) zdravstvene oskrbe. Da o statusnem učinku niti ne govorimo: lažje je biti sprejet na prestižno univerzo in lažje je dobiti povabilo na intervju za prestižno službo, če imaš zveneč priimek bogatih staršev.
Ali drugače rečeno, v močno neenakih družbah princip enakih možnosti ne more odtehtati učinka neenakosti. Ameriške sanje so skratka zgolj mit.
Res je sicer, da nekaterim z izjemnim talentom in srečo uspe veliki met, toda v povprečju ameriške sanje ne delujejo. ZDA v tem pogledu niso drugačne kot druge države. Spodnja slika — “krivulja Velikega Gatsbyja” —, kot jo je leta 2012 označil ekonomist Alan Krueger, velja tudi za ZDA. Države z visoko neenakostjo beležijo nizko medgeneracijsko mobilnost. In ZDA so tukaj z Veliko Britanijo v samem vrhu med razvitimi državami.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 3. aprila, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Ameriške sanje so samo sanje ali Kako je Schumpeter udaril mimo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.
