Balkanska pravica skazica na žalost Florence Hartmann in na Šešljevo srečo

5.4.2016 / 06:10 3 komentarji
Pravne norme, procesne potegavščine, tekmovanja iz logike, lingvistične bravure, denar, ponarejeni in prikriti dokazi…
NAROČI SE PRIJAVI SE

Človeška družba, ta najbolj nevarna oblika življenja na Zemlji, ki se je odločila uničiti večino drugih živih bitij — vključno z rastlinami —, je tisočletja razvijala vrednostne sisteme, da bi obrzdala svojo neizmerno slo po uničenju.

Ene oblike zla so sankcionirane tako, druge drugače. Za nekatere si bil kamenjan, za druge si bil razpet na križ, za tretje živ zakopan. Če si imel srečo, ti je rezilo ločilo glavo od telesa ali pa si obvisel na vrvi. Kdor je imel denar in zveze, se je izognil kazni. Zgodovina homo sapiensa — ne glede na raso — je zgodovina smrti. Rojevanja in umiranja za takšne in drugačne cilje, za vidnega ali skritega gospodarja.

Balkan slovi po tem, da ne more použiti vse zgodovine, ki jo ustvarja. Nepredelana zgodovina teh krajev nenehno vstaja iz groba. Šele ko se sprte strani utrudijo, ko zverem otopijo čekani in ko jih nekdo ali nekaj prisili, da sedejo za mizo in podpišejo kakšen daytonski sporazum, se v ljudeh zbudi upanje, da bo pravici zadoščeno.

Fantom mednarodne skupnosti

Toda kaj je pravica, če vse strani ves čas pazijo, da je ravnotežje zločinov stabilno, mednarodna skupnost pa raje obrača pogled stran? Fantóm mednarodne skupnosti združuje preveč nasprotujočih se interesov, da bi bilo pravici zadoščeno. Pravica na tem svetu se ne izkaže, pravica se skazi. Včasih, počasi se morda pokažejo obrisi resnice, vendar običajno prepozno za vse tiste, ki so se ob nepravem času znašli na nepravem mestu in doživeli pravo smrt. Recimo Vukovarci ali Srebreničani ali kdorkoli od vseh tistih 131 do 136.000 mrtvih, da o 250.000 trajno razseljenih osebah ne govorimo.

Ne, ni potrebno naštevati vseh posledic vojne. Kot v opravičilo pogosto rečemo, da je vojna “nesmiselna”. Je vojna sploh lahko smiselna? Tudi slovenske osamosvojitvene vojne ne bi bilo, če ne bi generali JLA dobili naloge, da zavarujejo nekaj, kar je obstajalo samo še na papirju. K temu jih je spodbujala mednarodna skupnost s ponavljanjem mantre, da se meje v Evropi po 2. svetovni vojni ne smejo spreminjati. Seveda so bile tudi na Balkanu na voljo počasnejše rešitve, vendar jih nacionalizmi ob podpori jastrebov velesil niso hoteli. Predvsem je bilo potrebno razdeliti Bosno in Hercegovino na tri dele. Zato je bilo tam največ žrtev, nekaj več kot 100.000 od prej omenjene številke.

Ogata, Albright, Carla, Florence

Štiri ženske imam v spominu iz tistega časa, tako ali drugače povezane z balkansko klavnico: Sadako Ogata, ki je ves čas ponavljala, da gre za humanitarno katastrofo, čeprav je šlo za vojno in etnično čiščenje; Madeleine Albright, ki se pogosto pojavi tam, kjer je kriza; z nastankom Mednarodnega kazenskega sodišča za zločine na področju bivše Jugoslavije (ICTY) Carla Del Ponte; in že med vojno (kot vojna dopisnica) ter po vojni predstavnica ICTY za stike z javnostmi Florence Hartmann.

Hartmannova je bila pred kratkim novica dneva, ko so jo v Haagu aretirali in zaprli v samico istega zapora v Scheveningenu, kjer priprti obtoženci z Balkana čakajo na razsodbo ali že kot obsojenci prestajajo kazen. Aretirana je bila na isti dan, ko so izrekli sodbo inženirju duš, psihiatru Radovanu Karadžiću, in ki so jo kmalu uravnotežili z oprostilno sodbo Vojislavu Šešlju.

Florence Hartmann, sredi 90. let dopisnica Le Monda iz obleganega mesta, so 6. aprila 2015 razglasili za častno meščanko Sarajeva. — [Fotografija: Amadalvarez/WikiMedia/Creative Commons.]

1984

Nekoč davno, leta 1984, smo slovenski intelektualci zbirali denar za Vladimirja Šeksa in Vojislava Šešlja. Oba sta bila v zaporu zaradi domnevnih “anarholiberalističnih” in “nacionalističnih” pozicij. Eden na Hrvaškem, drugi v Srbiji. Večina nas je zagovarjala pravico do svobode govora ter izražanja mnenj in idej. Bili smo naivno prepričani, da se bo vse skupaj končalo miroljubno.

Pa se ni. Naši dobri nameni so peljali v pekel. Jasno, da smo to počeli tudi iz egoističnih nagibov. Računali smo na povratno solidarnost, ker bi se v istem sodnem redu lahko znašli tudi sami v enaki situaciji. Čez nekaj let se je to tudi res zgodilo. Brez njihove solidarnosti, seveda.

Ustanovitev mednarodnega sodišča je zbujala upanje, da obstaja pravni red, ki bo zločincem dosodil pravične kazni, in da bo med sprtimi stranmi prišlo do pomiritve. Ne. Svet se giblje v drugo smer. Sodišče je oprostilo Vojislava Šešlja — čeprav ne soglasno —, ki je tako kot Radovan Karadžić v obeh rokah nosil baklo in kerozin nacionalizma.

V kazenskem procesu ločevati Republiko srbsko od matične Srbije je tako kot ločiti nogo od telesa in potem ugotavljati, h kateremu truplu sodi. Res je, da nacionalistične ideje same niso že vojni zločin. Toda tudi nacionalsocialisti so imeli najprej samo socialne in nacionalne ideje, na koncu pa so z njimi prižigali ogenj dokončne rešitve v krematorijih.

RIP, ICTY

Bolj kot uveljavljati enako merilo za vse vpletene v vojne zločine na Balkanu se je sodišču zdelo potrebno — zaradi razkritja dokumentov, ki so bremenili srbsko stran, pa jih niso upoštevali — preganjati avtorico knjige Mir in kazen Florence Hartmann. Četudi je na račun francoske banke položila zahtevanih 7.000€ kazni in o tem obvestila sodišče, jih ICTY ni hotel prevzeti in ji kazen spremenil v sedemdnevni zapor. Aretacijo ob razglasitvi kazni Karadžiću so skrbno načrtovali. Njen zapis na Facebooku “RIP, ICTY” je najkrajši možni komentar, kaj je človeštvo dobilo za 431 milijonov evrov: kaznuje se resnica, ne zločin. 

Kdor je mislil, da je pravo v službi resnice in pravice, je naiven kot jaz. Pravo je samo igra z resnico in pravico. Ne zmaguje pravni red. Zmagujejo odvetniki in sodniki. Ti znajo najbolje igrati to igro, sestavljeno iz nekaj pravnih norm, procesnih potegavščin, tekmovanj iz logike, lingvističnih bravur, vloženega denarja, ponarejenih ali prikritih materialnih dokazov. Edino, kar me tolaži, je spoznanje, da tudi pravniki vedo, da jih nič ne more zaščititi pred boljšimi od njih ali pred samovoljnimi sodniki. Nihče ni zaščiten. Nič nas ne ščiti. Zbogom, iluzija! V Bruslju se pripravlja direktiva, ki bo sankcionirala žvižgače in bo vplivala tudi na nacionalne pravne rede. Na Danskem sodijo ljudem, ki so beguncem nudili prevoz iz kraja A v kraj B. Povsem človekoljubno. Kupili so jim železniške karte za na Švedsko in jim dali jesti in piti. Zdaj jih obtožujejo trgovine z ljudmi. Nacionalna in evropska zakonodaja ubijata osnovni človekov instinkt — pomagati nekomu v stiski. Kdor se upre, je pogumen. Florence Hartmann je pogumna. Morda pa bo svet pripadel pogumnim in ne samo brezobzirnim kot Vojislavu Šešlju?

Vse je stvar kritične mase. Odločite se za svojo stran. Jaz sem se.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE