Vrednotenje dela s časom so si izmislili zato, ker je najlažje

Če bi morala izbirati med časom in denarjem, bi izbrala čas. Če te danes nekdo vpraša, kako si, je najpogostejši odgovor: “Noro bizi!”

Kje za vraga je potem denar, če velja, da je čas denar?

Po mojem narobe vrednotimo čas. Čas ni enako denar. Veliko ljudi, ki ima denar, nima časa, medtem ko veliko ljudi, ki ima čas, nima denarja. Med tema dvema elementoma ni trdne povezave. Vrednotenje dela s časom so si izmislili in vzdržujejo, ker je tako najlažje. Precej lažje kot pa izmeriti dejansko učinkovitost. Zakaj mora delavec v tovarni delati osem ur, da dobi polno plačo, če lahko 1.000 gum premeče v šestih urah? Zakaj se morajo fizično močnejši delavci dolgočasiti v službi še dve uri in premetavati gume v počasnejšem tempu kot so ga sposobni?

100.000 gum

Delodajalec bi lahko od vseh delavcev zahteval, da jih premečejo v šestih urah ali pa bi sposobnejši delavec za isto plačilo premetal 1.300 gum. Popolnoma človeško je, da bi tak človek med službo raje pokadil šest cigaret, spil tri kave in klepetal kot pa premetal več gum kot drugi. Včasih mu je od kav in cigaret slabo, zato vseeno premeče kakšnih 100 gum več. Ampak nadzornik že gleda, ali drugi slučajno delajo slabše. Raje gre nazaj v kadilnico.

Če bi bil delodajalec pameten, bi sposobnejšim delavcem dovolil oditi prej iz službe — in to za enako plačilo, kot če bi delali osem ur, in za enako plačilo kot tistim, ki jih toliko premečejo v osmih urah. Podjetje namreč na dan potrebuje 100.000 premetanih gum. Če od 100 delavcev statistično gledano premeče 1.000 gum v šestih urah 10 delavcev in ti odidejo domov dve uri prej, bo imelo podjetje na koncu dneva še vedno 100.000 premetanih gum in ne bo popolnoma ničesar izgubilo. Še na toaletnem papirju bi privarčevali, če jim je že za počutje delavcev vseeno.

2 uri več

Zelo pameten delodajalec — všeč mi je izraz “conscious capitalist”, ki pa je ne bi prevajala kot “ozaveščeni”, ampak “razsvetljeni kapitalist” — pa se zaveda, da je najboljši kapital zadovoljen in srečen delavec. 

Ne samo, da je zadovoljen delavec boljši delavec. Imel bo tudi čas za druge stvari, ki lahko posredno koristijo delodajalcu. Čas, ki bi mu ostal, lahko nespametno zapravi za šankom, ni pa nujno. Morda bo začel pridelovati hrano na vrtu in bo postal psihično in fizično bolj zdrav in ne bo izostajal z dela. Morda bo v teh dveh urah razmišljal o tem, kako obnoviti vaško košarkarsko igrišče. Domislil se bo zbiralne akcije odpadnih gum, se zmenil z delodajalcem za ugoden odkup in z denarjem obnovil igrišče. Delodajalec pa bo dobil priložnost za ugodnejši in bolj ekološki proizvodnji proces, ki bi lahko uporabil tudi v svoji marketinški strategiji.

Ta delavec, ki ima zdaj dve uri več, se bo morda domislil nečesa bolj dobičkonosnega. Plača v tovarni gum ni najboljša. Ker ima dokončano srednjo lesarsko šolo, lahko začne izdelovati recimo lesene dildote! Z njimi osvoji crowdfunding platforme in začne svojo lastno proizvodnjo. Zaposli 10 delavcev, zasluži 100.000 na leto, plača zaposlene 2.000 na mesec. Vsi si kupijo nove avtomobile, njegov bivši delodajalec proda več gum.

Usoda finančnega analitika

Zamislimo pa si zdaj delavca v delovnem procesu, kjer produktivnost ni odvisna od fizične moči. Zamislimo si ga v finančnem oddelku srednje velikega podjetja s 350 zaposlenimi. Prvi dve leti opravi svoje delo v sedmih urah. Dodatno uro porabi za malico, kavo s sodelavci in pregledovanje elektronske pošte. Po treh letih zaradi zverziranosti opravi delo v petih urah, preostale tri ure pa porabi za branje novic, klepetanje, tvitanje in druge spletne aktivnosti — če mu je uporaba spleta za osebne namene sploh dovoljena. Ker če mu ni, mu v desetih letih grozi popolna apatičnost pri delu. Povezovati ga začne z občutkom mukotrpnega čakanja na uro, ko lahko odide. 

Če pa bi naš finančni analitik lahko odšel domov ali morda celo delal vsaj del časa od doma, bi imel več časa in navdušenja za razmišljanje o nadgradnji svojega dela. Morda bi se domislil nove prodajne strategije. Morda bi napisal analizo družabnih omrežij, ki ga zanimajo. Morda bi se začel učiti novega jezika, ki bi podjetju prav prišel na novih trgih. Morda bi bil samo doma z družino in zato bolj srečen človek. Delo, za katero ga plačajo, bi bilo v vsakem primeru opravljeno.

Osebna svoboda

Teorijo sem preizkusila v praksi. “Zaposlene” imam štiri študentke. Ob nastopu dela sem jim povedala, da mi je vseeno, kaj počnejo v času, ko so na delovnem mestu. Zaradi narave dela je ta omejen samo s časom, ko je delo opravljeno. “Lahko berete, se učite, brskate po spletu. Vseeno mi je. Samo to mora biti narejeno, kar od vas zahtevam,” sem jim rekla.

Njihovo uspešnost sem primerjala s svojo, ko sem delala na njihovem delovnem mestu, preden sem si lahko privoščila zamenjavo. Skoraj vse so enako uspešne ali še bolj! Domišljam si, da je deloma razlog tudi to, da jim pustim osebno svobodo. Tri s seboj redno prinesejo študijsko gradivo, ena pa se raje pogovarja po telefonu. Njena izbira.

Kaj imam od tega jaz? Neposredno prav nič. Lahko bi jim nalagala brezvezne naloge, ki ne bi koristile ničemur razen temu, da bi lahko rekla, da delajo zame vsako minuto, za katero jih plačam. Ampak zakaj bi to počela? Ne vem. Se pa sprašujem, zakaj to počne večina delodajalcev.

Čeprav od njihovega prostega časa na delovnem mestu trenutno nimam nič, pa vendarle upam, da bom imela enkrat v prihodnosti. Vse bodo pridno doštudirale, se naučile več stvari in mi morda pozneje v življenju s tem pomagale. Recimo, ena izmed njih študira psihiatrijo.