Goran Vojnović: Figa [odlomek iz knjige]

V novem romanu Gorana Vojnovića Figa se prepletajo zgodbe o Aleksandru in Jani, Vesni in Safetu, Jadranu in Anji in drugih. V središču je Jadran, ki iz tega mozaika sestavlja večjo zgodbo, da bi razumel svojo. Ne razume, zakaj je Anja odšla iz njunega skupnega življenja. Poskuša si razložiti, zakaj je — domnevno s pomočjo sumljive stekleničke zdravil — odšel njegov dedek Aleksandar. Poskuša razumeti odhajanje babice Jane, razkroj njenih spominov, njeno življenje v svetu demence. Trudi se razumeti odhod očeta Safeta, ko je izginil iz Ljubljane v prvem letu balkanske vojne. In svojo mamo Vesno, njeno nerazložljivo jezo na dedka, njeno zamolčano razočaranje nad očetom. Iz drobcev spominov in védenja Jadran sestavi zgodbo svoje in družinske in družbene preteklosti. A ko je zgodba sestavljena, vzroki pojasnjeni, povodi osmišljeni, motivi razkriti, spozna, da nas preteklost ne odvezuje odgovornosti za prihodnost.

Do 18. aprila bo roman Figa naprodaj v spletni knjigarni Beletrina z 10-% prednaročniškim popustom. Poštnina je brezplačna. Prednaročniki prejmejo izvode z avtorjevim podpisom. Do 9. maja bo roman po redni ceni naprodaj samo v spletni knjigarni Beletrina in v knjigarni Beletrina (Novi trg 2, Ljubljana), po tem datumu pa v vseh knjigarnah po Sloveniji.

Goran Vojnović: Figa

Komisar Risto Marjanović je bodočega upravnika gozdov Aleksandra Đorđevića leta 1955 v Bujah pričakal tako, kot se je v njegovih krajih spodobilo. Pogrnil je mizo v svoji pisarni in na njej razložil vse dobrote, ki jih je bila prinesla njegova žena Jovana s seboj iz Užica. Slavni užiški kajmak, duvan čvarci, pečenica, slanina, ljuta kajsija, vse to je čakalo Aleksandra, ki je resda pripotoval iz bratske republike Slovenije, a je bil po imenu sodeč človek z njegovih koncev, s katerim se bo dalo spregovoriti kakšno domačo besedo. Risto je šele dobro zasedel mesto komisarja v severni Istri, a se mu je že tožilo po domačih krajih, že je spoznal, da v ljubi mu Jugoslaviji živijo tudi tuji ljudje, ki resda govorijo skoraj razumljiv jezik, a so mu kljub temu nerazumljivi. Čudni so bili ti ljudje, tu v Bujah. Risto se jim je še najraje izogibal, in namesto da bi jim dihal za vrat, primerne včlanjeval v partijo, neprimerne pa izločal iz družbenega življenja, jih je raje pustil, da so hodili svojo pot, in skrbel predvsem za to, da so imeli oni čim manj opravka z njim, on pa z njimi. Ko so mu sporočili, da bo iz Ljubljane prišel mladenič po imenu Aleksandar Đorđević, se je te novice razveselil, kot bi mu napovedali obisk Josipa Broza Tita. Nekaj mu je govorilo, da bo Aleksandar takoj razumel, kaj je narobe z ljudmi v Bujah, in da mu bo Risto lahko povedal, kar se ni smelo govoriti v svetu bratstva in enotnosti, da bo Aleksandar enako kot on opazil, da se s temi ljudmi ne more bratsko pogovoriti ne bratsko napiti ne bratsko mikastiti, da bo tudi on sam uvidel, da si socializem s temi ljudmi nima kaj pomagati, in da bo razumel, da jih je bolje pustiti pri miru in ne preganjati boga iz njihovih čudnih glav. Upal je Risto, da se mu pred Aleksandrom ne bo treba pretvarjati, da se dan in noč bori za napredek svoje domovine, in da mu bo lahko priznal, da se raje pritaji v svoji pisarni, zaklene vrata in se pretvarja, da ga ni tam, ko trkajo nanja, da pije svojo kajsijo in razmišlja o svojem zavičaju in o tem, da bi, če bi le lahko, takoj pobegnil nazaj v gozd, med partizane, da ga je njegov vojni pogum zapustil in da je zdaj, v miru, postal reva, da vselej počaka, da se stemni, in se potem tihotapi po mestu, po mestu, ki mu poveljuje, a se po njem plazi kot ilegalec med vojno, da se teh ljudi, teh Istranov, boji bolj, kot se je kdajkoli bal Nemcev. Vse to si je Risto želel povedati Aleksandru, čeprav je vedel, da bo, ko si bosta enkrat sedela nasproti, težko našel prave besede, da tega Aleksandra sploh ne pozna, da je mlajši od njega, da prihaja iz Ljubljane in da je morda enako čuden, kot so čudni ljudje v Bujah. Kadar je preveč spil, je Risto razmišljal celo o tem, da morda sploh ni več normalnih, njemu podobnih ljudi, da so tudi v Užicu zdaj vsi drugačni, da te, tako kot tu, tudi tam pustijo govoriti in te nikoli ne prekinejo, temveč te samo gledajo s široko razprtimi očmi, da ne moreš ugotoviti, kaj si zares mislijo. Morda ni nikjer več nikogar, je razmišljal Risto, ki bi mu lahko priznal, da se boji tako razprtih oči, v katere se je pogrezal kot v živo blato, nikogar, komur bi lahko on, politični komisar, član komunistične partije, priznal, da ga je strah ljudi, ki samo stojijo pred njim in ga poslušajo. Aleksandar Đorđević je bil zato njegovo zadnje upanje, on bo vse to moral razumeti, on bo moral vedeti, o čem Risto govori, ker je naš človek in naši ljudje razmišljajo enako in vidijo stvari na enak način.

A ko je v svoji pisarni nestrpno čakal na Aleksandrov prihod, zobal pripravljeni narezek in praznil svojo ljuto kajsijo, Risto seveda ni mogel vedeti, kakšen človek se skriva za domače zvenečim imenom. Ni mogel vedeti, da Aleksandar Đorđević v ničemer ni tipičen predstavnik svojega roda, saj roda, na kakršnega je namigovalo njegovo ime, sploh ni imel. Rojen v Novem Sadu leta 1930, je Aleksandar sprva nosil priimek svoje mame, medicinske sestre in knjigarnarice Ester Aljehin, ime pa je bilo po maminih besedah očetovo. A o svojem očetu, razen tega, da naj bi bil po rodu iz Ukrajine, da naj bi mu bilo ime Aleksandar in da naj bi imel tako kot on močne, košate obrvi, v kar je moj dedek do smrti dvomil, ni nikoli izvedel ničesar. Za Ester, ki je od svojega očeta Moša nasledila majhno novosadsko knjigarno, se je vojna začela, mnogo preden so po Novem Sadu zakorakali prvi nacisti, in tudi ona je začela svoj boj za svobodo veliko prej kot borci za svobodo, ki si jih bo zapomnila zgodovina. Čemerna in deževna pomlad leta 1937 ji je bila dovolj, da je zapeljala zobarja Milorada Đorđevića, ga pripravila do tega, da se je z njo poročil, nato pa kot gospa Đorđević s svojim sinom Aleksandrom Đorđevićem brez obrazložitve zapustila svojega novega moža in svoje rojstno mesto ter se preselila v Beograd. V Beograd je prišla kot Branislava, se prvič zaposlila kot medicinska sestra, za kar se je izšolala, in se vsem predstavljala kot Miloradova vdova. Hodila je celo v cerkev in prižigala zanj sveče, mali Aleksandar pa se je moral naučiti moliti za pokoj duše svojega lažno pokojnega lažnega očeta in privabljati usmiljenja polne poglede beograjskih gospa, vse zato, da bi se jim podoba gospe Đorđević in njenega sina pred cerkvenim oltarjem zarezala čim globlje v spomin. Vse je bilo v življenju Ester Aljehin ali Branislave Đorđević premišljeno in podrejeno preprostemu cilju njunega preživetja brez poniževanja in zatiranja. Nikomur se moja prababica ni čutila dolžno predstavljati s svojim pravim imenom, pred nikomer ni čutila potrebe po iskrenosti, nihče si ni zaslužil, da bi jo spoznal takšno, kakršna je bila pod masko. Prezirala je ta svet, ki se ni trudil skriti svojega pritlehnega sovraštva do vsega drugačnega, in s posebno naslado mu je lagala v obraz in se pred njim pretvarjala, da je točno takšna, kot je ta nizkotni svet želel, da bi bila. Igrala je svojo vlogo ene izmed njih, predano je ponotranjala njihove strahove in predsodke, primitivnost in neukost. Kot kameleon je privzemala podobo zaničevane okolice, se ji prijazno nasmihala in priklanjala in iz dneva v dan vse bolj izpopolnjevala svojo zlaganost, dokler se ni izgubila v njej in je tista premetena, preračunljiva in nad svetom vzvišena Ester Aljehin, ki doma malemu Aleksandru tiho bere Josepha Rotha v nemščini, izginila za lažnim obličjem malodušne Branislave Đorđević, ki moškim občudovalcem zgrožena pojasnjuje, da je enkrat poročena ženska vedno poročena ženska in da bi jih moralo biti sram njihovih grešnih misli. A tudi takšna Branislava Đorđević ni mogla v sebi potlačiti strahu Ester Aljehin, ko je zagledala v mestu prve nacistične uniforme in ko je slišala za nepojasnjeno izginotje doktorja Štiglica in ko je slišala šepetanja o tem, da se ponoči nekaj dogaja na starem beograjskem sejmišču. Strah je Branislavo Đorđević pregnal iz Beograda, kjer je ni nihče ogrožal in ji grozil in kjer ni nihče poznal njene skrivnosti, a strah Ester Aljehin je bil velik, njena želja po preživetju pa še večja, in tako sta Branislava in Aleksandar Đorđević februarja leta 1942 prispela v Ljubljano, ki so jo v rokah držali Italijani, ki se jih je Ester zaradi nečesa bala manj, kot se je bala Nemcev. Poleg tega pa so se ji zdeli tudi Slovenci manj strašni od Srbov, predvsem zato, ker je bila Ljubljana še bolj oddaljena od Novega Sada in je bilo med Slovenci zagotovo manj takšnih, ki bi lahko poznali njeno skrivnost. A njen strah s prihodom v Ljubljano ni izginil, še več, povečal se je, saj so Slovenci vanjo zrli s sumničavostjo, podobno tisti, s katero bodo domačini v Bujah trinajst let pozneje zrli v Rista Marjanovića. Sumničavost do tujcev je bila to, a Branislava ni znala presoditi, kaj točno Ljubljančani vidijo v njej in česa jo njihovi pogledi obtožujejo. Zato se je Ester Aljehin v Ljubljani še bolj potuhnila. V bolnišnici je molče izpolnjevala svoje naloge, po službi pa se je zapirala v svoj skromni dom. Ni hodila na sprehode po mestu, ni hodila v cerkev, ni hodila na trg, sploh ni hodila med ljudi, ni poskušala prevzeti nove vloge, ni želela biti del množice, saj ji je bila ta množica tako zelo tuja, da je to presegalo njene igralske sposobnosti. Aleksandar je svojo mamo sicer ob večerih učil slovenščino, ki jo je govoril s sošolci, a ona tega jezika ni spregovorila z nikomer. Učil jo je tudi italijanščino, ki so jo govorili v šoli, ona pa njega nemščino, ki se jo je naučila od svojega očeta. Bila je jezik sovražnika, a tudi jezik, v katerem je pisal Joseph Roth, mu je pojasnila. Na tem svetu ne obstaja nič enoznačnega, mu je govorila ta ženska, ki je na poblazneli svet gledala z drugačnimi očmi. Vojna sveta v njih ni razdelila ne na dobre in zle ne na naše in njihove, vojna je svet dokončno razdelila na njo in Aleksandra na eni in vse ostale na drugi strani. In ona se je iz dneva v dan bojevala v tej svoji vojni, vedno na preži, večna ujetnica strahu Ester Aljehin, ki je prvič vzniknil v njej davnega 1936. leta v Novem Sadu, ko je neki moški stopil v njeno knjigarno in rekel, da ne bo več dolgo tako, da bodo eni listali knjige, drugi pa prekopavali njive, da bo kmalu prišel nov red. Ti strahovi so v Ester Aljehin ves čas rasli, in v Ljubljani Aleksandru ob večerih ni dovolila prižigati luči, začela je šepetati, od bolnišnice do doma je hodila vedno hitreje, ko pa se je pozimi noč spustila že zgodaj popoldne, je tekla po ljubljanskih ulicah, tekla je do svojega stanovanja, zaklepala vrata in se naslanjala nanja, kakor bi bili za njimi njeni preganjalci. Pozno leta 1944, ko so Ljubljani že vladali Nemci, se je Aleksandar zvečer vrnil iz šole in našel Ester ležati pred vrati stanovanja. Njeno srce je podleglo strahu in zgrudila se je pred zaklenjenimi vrati, sredi Ljubljane, ki se ni menila zanjo, ki ni poznala njene skrivnosti, ki ni razumela in tudi ne bi mogla razumeti, česa jo je bilo tako strah, njo, Branislavo Đorđević, nekdanjo knjigarnarico, vdovo po Miloradu Đorđeviću, medicinsko sestro, ki je zgledno opravljala svoje delo v ljubljanski bolnišnici. A nepojasnjene smrti so bile v tistih časih pogoste in niso nikogar vznemirjale, nikogar ni presenečala srčna kap mlade ženske, nikomur se to ni zdelo nič nenavadnega v teh nenavadnih časih. Prišli so, izrekli Aleksandru sožalje in šli naprej svojo pot, njega pa pustili samega v stanovanju, v katerem se ni upal prižigati luči in govoriti drugače kot šepetaje, da ne bi prestrašil svoje pokojne mame.

Goran Vojnović: Figa. Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana 2016. ISBN 978-961-284-178-2, 403 strani, 29€/26€.