In memoriam Janez Zadnikar (1931–2016)

2.4.2016 / 06:08 Komentiraj
Stara garda novinarjev se poslavlja. Takih več ni. V kulturi in na kulturi še posebej ne — in seveda še najmanj na Delu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Umrl je naš novinarski kolega z Dela Janez Zadnikar. Videl sem zapis njegovega sina Mihe Zadnikarja, kar je redek primer spominskega zapisa sina o očetu. A je že tako, da je prva informacija iz družinskega kroga resničnejša ter bolj vsebinska in hvaležna, kot pa če nekdo samo telefonira, da je nekdo iz javnega življenja preminil.

Janez Zadnikar je bil odličen novinar briljantnega stila. Negoval ga je v svojih kozerijah, glosah, reportažah, portretih tedna v Sobotni prilogi Dela, pa tudi v nekaj sto intervjujih v Teleksu, ki je takrat ponujal bolj drzne, izzivalne ideje in teme, ko je bilo Delo sicer še globoko pod okriljem SZDL.

Janez Zadnikar je bil na kulturi dolga leta, desetletja. Skupaj s Titom Vidmarjem kot urednikom kulturne redakcije Dela je bil ravno on kot namestnik najzaslužnejši za rojstvo in večdesetletno urejanje in izdajanje Književnih listov, v katerih je sicer vsebinsko po svoje sodelovalo še nekaj ljudi, zlasti iz uredniškega sosveta, ki ga je vodil Matej Bor.

Janez Zadnikar je bil odličen novinar briljantnega stila. — [Fotografija: Fotodokumentacija Dela.]

Književni listi in Teleks

Književni listi so si upali objaviti marsikaj — naprimer mojo kritiko Leksikona slovenskih književnikov Cankarjeve založbe, v katerem niso bili objavljeni slovenski pisatelji iz politične emigracije. Tako Vidmar kot Zadnikar sta se z objavo strinjala, nakar se je vnela polemika, češ, da se ukvarjamo s politično emigracijo, če je že ne kar odkrito zagovarjamo.

Prav tako so Književni listi objavili prvi in menda sploh edini intervju z založnikom Rudolfom Trofenikom iz Münchna, ki je prav tako veljal za nekakšno politično opozicijo, ne da bi kdorkoli sploh vedel zakaj. Tudi ta intervju, ki sem ga opravil v Münchnu, sta urednika pogumno objavila. Zadnikar se je najbolj smejal, ko sem predlagal naslov, kot se ga je domislil sam Trofenik: Sveti Peter v nebesih: “Pozor, Slovenec prihaja!”.

Zadnikar je bil velik humorist in inteligenten sogovornik z nasmeškom, ironijo in vznesenostjo, ko je šlo za stvar kot tako. Kaj pa naj bi bila ta “stvar”? Rekel bi, da nek pomemben človekov ustvarjalni dosežek na vseh področjih kreativnosti. Seveda se je veselil uspeha mnogih. Marsikdo mu morda ni bil dovolj hvaležen za vse, kar je o njem objavil.

Posebej pa je treba omeniti tako rekoč zgodovinsko vrednost omenjenih intervjujev v Teleksu, čeprav so obsegali samo eno stran revije. Janez je zbral veliko več gradiva. Ne vem, ali ga je shranil za obširnejšo objavo v kakšni knjigi. Morda se to da še narediti, saj je zbral ne le ogromno podatkov, temveč tudi avtentičnih izjav. Vsekakor so Teleksovi Naši sodobniki njegovo izvirno novinarsko ustvarjalno življenjsko delo.

Književni listi so bili nekakšna Delova avantgarda v času nastajanja Nove revije. Dobro, niso bili čisto taki, to se je vedelo takoj, a so vseeno objavljali mnoge recenzije, intervjuje, predstavitve, polemike, tako kot Sobotna priloga še v času, ko je bil glavni urednik Dela Mitja Gorjup.

Vodilni kulturnouredniški tandem sta bila takrat Tit Vidmar in Janez Zadnikar. Samo onadva sta vedela, kaj vse sta se pogovarjala na samem. Razen velike serije intervjujev v Sobotni prilogi skupaj z Vladom Jarcem Vidmar žal ničesar ni objavil, čeprav je največ vedel — že zato, ker je bil sin Josipa Vidmarja in je bil med vojno kot otrok v partizanih. V svoji generaciji je veljal za najbolj razgledanega in nadarjenega.

Kraljevanje na Tomšičevi

Janez Zadnikar je bil zelo ponosen tako na svoje petje kot na svojo brado. Pri slednji mu je bilo žal samo za to, da jo je prej imel moj stric pesnik Ciril Zlobec, on pa da je bil kakor “drugi” v Ljubljani.

Prvo polovico Zadnikarjevega novinarskega življenja so zaznamovale še uredniške razmere na Tomšičevi, torej do leta 1980.

To je bila kljub vsemu v marsičem zelo lepa in dragocena doba slovenskega in še posebej Delovega novinarstva. Na kulturi sta bila tedaj Jože Snoj in pokojni Andrej Inkret, za šolstvo pa večni Janko Svetina. Za literaturo se je redakciji pozneje pridružil še Jože Horvat. Skoraj vsak dan je prihajal pisatelj in novinar France Novšak, občasno tudi Franček Bohanec, član sosveta Književnih listov, medtem ko se je Matej Bor raje udeleževal uradnih sej sosveta Listov na Rožniku ali pri Čadu. To je bil nekakšen “klub”, kjer so verjetno razpravljali o marsičem, kar se ni dotikalo uredniških vsebin, a to družabnost so očitno imeli radi.

Priljubljena so bila tudi martinovanja v Kostanjevici na Krki oz. na Gorjancih ali v zidanici v Podbočju — vedno na čelu z Josipom Vidmarjem, ki je tam praznoval celo svojo 90-letnico. Kako so na koncu prepevali — tudi z operno pevko, sopranistko Nado Vidmar, Vidmarjevo ženo —, ni treba posebej poudarjati. Znali smo vse slovenske pesmi. Tam so bili tudi Štefan Kališnik in Vasja Predan z Naših razgledov, pa Lado Smrekar kot gostitelj s predstavniki kostanjeviških oblasti. Bila pa je vedno najprej tiskovna konferenca in ogled pridobitev kostanjeviškega muzeja in tamkajšnjih razstav, tudi v Lamutovem likovnem razstavišču.

Oktet Gallus

Janez Zadnikar je bil kot šolan tenorist najprej član APZ Tone Tomšič — še pod vodstvom Janeza Boleta —, potem zbora Slovenske filharmonije, dolga leta pa Okteta Gallus. V njem sta med drugimi pela znameniti kulturnik, sicer baritonist Jože Humer in Delov blagajnik Albert Kariž, prav tako kot Zadnikar drugi tenorist. Stane Urbančič je kot organizator ansambla poskrbel za dokaj pogosta gostovanja v tujini: v Grčiji, Italiji, Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem, Madžarskem, v Švici in na Poljskem. Vrhunec je bila turneja po ZDA in Kanadi leta 1978. Koncertirali so v kulturnih središčih tedanje Jugoslavije: v Beogradu, Zagrebu, Skopju, na Reki, v Karlovcu, Zadru, Splitu, Šibeniku, Dubrovniku, Negotinu in drugje. Umetniška voditelja sta bila Borut Loparnik, za njim pa Milivoj Šurbek.

Bil sem na nekaj njihovih koncertih. Peli so vso evropsko renesanso na čelu z Gallusom, pa umetne slovenske in tuje pesmi, ljudske in priredbe ljudskih. Zadnikar je zelo cenil Lojzeta Lebiča. Med mnogimi drugimi povojnimi zborovskimi skladbami je kot izredno posrečeno cenil Pesem o svobodi Radovana Gobca. S tem sem se v nekem pogovoru z Janezom strinjal in se strinjam še danes.

Kulturne bakhanalije

Janez Zadnikar se je zapletal v številne pogovore, tako v redakciji kot zunaj nje, naprimer na naših družabnih srečanjih, kot smo jih razmeroma redno prirejali.

Nekoč smo ljudje z Delove kulture večerjali pri Vitezu. Prišel je naš član iz Maribora, pesnik France Forstnerič. Kot se za Štajerca spodobi, je prinesel 10-litrsko pletenko vina. Dal jo je pod mizo, tako da smo hkrati pili naročeno vino z mize in tistega izpod nje. Proti koncu večera se je med starejšimi vnela debata o poboju domobrancev. Tit Vidmar jih je miril, češ, je vse potekalo iracionalno in da se je zdaj nesmiselno o tem prepirati. Ko so nas metali ven, se je Slavko Fras spomnil, da nas lahko povabi še k sebi domov. Forstneričevo še ne prazno pletenko smo vzeli s seboj.

Stanka Godnič se je še kakšno leto prej spomnila, da bi lahko vsi prišli k njej na vikend na Krko, menda nedaleč od vikenda Ivana Mačka Matije. Pripravila je veliko dobrot. Janez Zadnikar je seveda dal pobudo, da smo začeli prepevati.

Občutljive teme

Še na Tomšičevi je bila zelo odmevna okrogla miza na temo Informbiroja. Pripravili so jo po uprizoritvi drame Svetozarja Mitića in Dušana Jovanovića Prevzgoja srca v režiji Mileta Koruna v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju leta 1980. Uredništvo je organiziralo ogled predstave, da bi lahko govorili bolj konkretno. Z Bojanom Štihom, Ivanom Potrčem in Igorjem Torkarjem smo prišli v Celje, vendar se je Torkar okrogle mize ustrašil in nazadnje nanjo ni prišel. Je pa leta 1984 napisal Umiranje na obroke o dachauskih procesih. Pozneje je prišla še drama Toneta Partljiča Moj ata, socialistični kulak v ljubljanski Drami, leta 1987 pa še film Matjaža Klopčiča z nepozabnima Mileno Zupančič in Poldetom Bibičem. Zadnikar je bil pri omenjeni okrogli mizi zraven in je verjetno sam pripravil tekst za objavo.

Malo pred tem, ko smo se s Tomšičeve preselili na Titovo (zdaj Dunajsko) 5, je umrl Tito. Kardelj je umrl leto dni prej, še dve leti prej pa Mitja Gorjup (star šele 34 let). Gorjup se je včasih nepričakovano pojavil na kulturi in preverjal, kaj delamo. Ko je bil Tit Vidmar dobre volje, seveda z vedno rahlo ciničnim nasmeškom, se je v tej formi držal tudi Janez Zadnikar. Ko pa sta prišla še Snoj in Inkret, vsak s svojih festivalov — tedaj je bil na vrhuncu Dubrovnik, pa Bitef v Beogradu, Sterijino pozorje v Novem Sadu… —, so se iskrili duhovi. V bistvu so vsi imeli veliko smisla za humor. Če je prišel z Naših razgledov še Štefan Kališnik, jih je bilo vse skupaj težko ali nemogoče ustaviti. Podoben tip humorja sta na Tedenski tribuni gojila Janez Kajzer in Feri Žerdin. Do humorja Željka Kozinca se še nisem opredelil.

Jasno je, da sem bil v teh okoliščinah jaz sam tiho. Obnašal sem se kot na koncertu starejših kolegov in čim bolj zbrano poslušal. Bile so še druge podrobnosti, ki jih nisem poznal ali sem zanje vsaj deloma izvedel kasneje. Morda niso bile tako “lepe”, kot se jih dobrosrčno zdaj spominjam za nazaj.

Kritik

Tudi ko je kritiziral, je Janez Zadnikar vedno govoril tako, da si mu moral verjeti, da mu gre za stvar in njeno čistost. To je velika in redka vrlina. Užival je v uspehih drugih na področju literature, glasbe, likovne umetnosti — takrat je na Delo zahajal kritik Janez Mesesnel —, gledališča. Sam je bil kritik Šentjakobskega gledališča in gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah, medtem ko je film in lutke povsem obvladovala Stanka Godnič. Včasih ji je priskočila na pomoč Rapa Šuklje, pozneje pa še Olga Ratej z mednarodnimi temami, zlasti filmskimi festivali. Olga je bila v resnici najbolj skrivnostna dama. Ne vem zatrdno, toda zdi se mi, da je poznala več podrobnosti, tudi o Dušanu Pirjevcu Ahacu, kot jih je komurkoli kdaj povedala. Stanka Godnič pa je nam mlajšim enkrat omenila svoje doživljanje konca 2. svetovne vojne. Enkrat mi je v ne vem kakšem kontekstu rekla: “Do zadnjega se ni vedelo, kdo bo v resnici zmagal!”

Janez Zadnikar je vedel mnoge stvari, o katerih ni govoril, ali pa le tedaj, ko se je “spozabil”. Kot novinar o njih pisal. A že tega, kar je objavil, je veliko in ima trajno novinarsko vrednost. O tistem dunajskem koncertu Okteta Gallus v Musikvereinu pod vodstvom Lovra von Matačića je rad govoril kot o izjemnem dogodku. S tem se strinjam, saj je bil Matačić svetovni dirigent, naši zbori pa zelo dobro pripravljeni.

Ko je Tit Vidmar umrl, je urednikovanje Književnih listov padlo na ramena Janeza Zadnikarja. Urednik KL je bil od 1987 do 1997. Nekako se je zaprl vase, saj je menil, da mu pri urednikovanju nihče ne bo toliko pomagal, kot lahko naredi kar sam. Morda se ni motil. Predvsem pa je vedel, kako stvari stojijo. Vztrajal je, da imajo Književni listi vsak četrtek še naprej štiri strani in da objavljajo rubriko Iz tiskarne kot vsaj osnovno, kratko informacijo o novitetah. Zavedal se je, da je časopis namenjen predvsem temu da informira. Tega na Delu danes ne vedo več.

Plemenit človek vedrega duha

Janez Zadnikar je bil plemenit človek vedrega duha, inteligenten, iznajdljiv, s smislom za prave kulturne in duhovne vrednote. Pri tem se ni opredeljeval do nečesa posebnega, temveč je sprejemal polivalentnost umetniške ustvarjalnosti. Morda so k temu prispevali omenjeni pogovori, ko je od blizu spoznal skoraj tristo slovenskih umetnikov, ki so mu po svoje obogatili spoznanje o umetnosti. Pa tudi pevski nastop po svetu.

Ne vem, ali je poleg Tomšičeve nagrade kdaj dobil kakšno priznanje. Nikoli jih ni pogrešal. Vedel je, da je že na kulturi na Delu dovolj lepo.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v sredo, 30. marca, pod naslovom Janez Zadnikar, pevec in novinar. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.


Avtor je petek, 1. aprila, objavil tudi zapis s fotografijami s pogreba g. Zadnikarja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE