Drama queen zahteva več teatra. Kdo se javi?

Pred nekaj dnevi (27. marca) smo praznovali svetovni dan gledališča. Nekateri se nagibajo k drami v vsakdanjem življenju — tudi sama sem včasih drama queen —, drugi hodijo v gledališče, tretji pa ga ustvarjajo. Ker spadam predvsem v to zadnjo kategorijo, se mi zdi zanimivo narediti pregled razlik v teatru pri nas in v Veliki Britaniji.

Slovenija je majhna — ampak to še zdaleč ne pomeni, da smo v scenski umetnosti daleč za geografskimi velikani. Imamo dva velika gledališka festivala, Borštnikovo srečanje in Teden slovenske drame. V Angliji je gledaliških festivalov malo morje in so tematsko zelo raznoliki.

Kje je fringe?

V Angliji je gledališče razdeljeno na dve sceni: subvencionirano in komercialno. West End s tehnično precej bolj doteranimi mjuzikli, kot jih imamo pri nas, in dolgočasne, stokrat videne uprizoritve priznanih dramatikov na eni strani, ter National Theatre in številna gledališča, ki promovirajo new writing na drugi. Najbolj odmevna med temi drugimi sta Bush in Royal Court, potem pa je tu še veliko manjših, recimo Theatre 503.

V Sloveniji je scena precej drugačna. Komercialna gledališča lahko preštejemo na prste ene roke, zraven pa je še nekaj polamaterskih društev in zavodov, ki včasih kaj zaslužijo z gostovanji po kulturno navdahnjenih vasicah. In seveda institucionalna (subvencionirana) gledališča.

Kar manjka slovenski gledališki sceni — poleg kvalitetne in bolj razgibane komercialne produkcije —, je prostor za eksperimentiranje izven institucionalnih gledaliških hiš, torej fringe kultura.

Kje so pub teatri?

V Angliji je teater praktično nad vsakim pubom, produkcija pa zelo različna. Nekateri pubi sami producirajo projekte, drugi so poligon za mlade in/ali neuveljavljene režiserje, igralce in dramatike. V zadnjem letu sem jih oblezla ogromno.Če povzamem: predstave so bile povprečne, nekatere celo amaterske — kljub temu, da so vsi ustvarjalci profesionalci s takšno ali drugačno izobrazbo s področja odrskih umetnosti. Režijski pristopi so bili pogosto zastareli, scenografija in kostumografija spregledani v celoti. Še najbolj prepričljiva je bila ponavadi igra, ampak tudi tu so bili razponi med sposobnostmi nastopajočih ogromni.

Pri nas je eksperimentalna produkcija ponavadi kvalitetna. Njen problem je samo, da je tako redka. Edini prostor za neodvisne predstave je Glej, morda še Pocket Theater, pa tudi občasne produkcije v drugih institucijah kot Cankarjev Dom in podobno. Tudi pri nas bi morali imeti nekaj takšnih pub teatrov, ki bi vzgajali novo, zahtevnejšo publiko, ki bi si z veseljem pogledala še kaj drugega kot stoto verzijo Hamleta. Devising in fizično gledališče sta v Sloveniji še precej neraziskana pojma.

Kje so platforme?

Druga stvar, ki manjka slovenski gledališki sceni, je platforma za razvoj sodobnih dramatikov.

V Angliji je kar nekaj gledališč, ki se osredotočajo predvsem na spodbujanje new writinga in redno objavljajo razpise za nove dramske tekste. Pomembno je poudariti, da nova dramatika ne pomeni mlade dramatike, saj se starost piscev, ki pošiljajo svoje tekste na razpise, giblje med 18 in 60+.

V Sloveniji pa podeljujemo nagrado za mladega dramatika (do 30 let) in Grumovo nagrado, ki jo dobi skoraj vedno uveljavljen, beri: star pisec. Potem je tu še nagrada za žlathno komedijo — in s tem se že konča. Nagrade so častne in zaželene, ne zagotavljajo pa uprizoritve, ki je po mojem edini učinkoviti način za rast in izpopolnjevanje dramskih piscev. Avtor mora videti na lastne oči, kaj na odru funkcionira in kaj ne. To je vredno več kot sto analiz na papirju.

V Sloveniji je število gledališč tako majhno, da enostavno ni prostora, da bi bila dela sodobnih dramatikov kar naprej na repertoarju — pa če na leto naštancaš tudi po pet tekstov. Ker le kdo piše tekste zato, da bi jih ljudje brali doma ob kavi? In če že, kje sploh so ti ljudje?

Kje so razpisi?

Četudi je nova gledališka moč v Sloveniji produktivna in zagnana, hitro izgubi elan, ko ugotovi, da je razpisov, ki bi spodbujali in podpirali produkcijo neodvisnih projektov, obupno malo. Pa še na teh ponavadi dobiš tako borna finančna sredstva, da je volontersko oz. prijateljsko sodelovanje za pizzo ali dve in za kozarec piva že kar splošno sprejeto dejstvo.

Kar pa seveda ni prav! Umetniki si zaslužimo primerno plačilo za svoje delo, tako kot vsi drugi.

Res je, da je v Angliji takšnih razpisov več in da so priložnosti na vsakem ovinku. Po drugi strani pa je tudi res, da od začetnikov brez pompoznih referenc pričakujejo, da bodo delali zastonj — za izkušnjo.

Osebno mislim, da je to narobe. Človek v Londonu ne more preživeti, če dela cel dan, potem pa mu pokrijejo samo potne stroške in stisnejo v roke pet funtov za sendvič. Ampak kdor hoče, lahko dela.

V Sloveniji pa takšnih priložnosti ni. Delovna mesta v gledališčih so zabetonirana, doker ne gre kdo v penzijo. Študenti AGRFT sicer lahko sodelujejo na različne načine, ampak priložnosti za službo po diplomi pa razen za igralce ni prav dosti.

Kje so sponzorji?

Kar mladi gledališčniki potrebujemo, je torej nekaj poslovnežev, ki bi bili pripravljeni sponzorirati platformo za eksperimentiranje. S terminom “mladi” ciljam na vse ljudi do 50. leta, saj so 30. itak nova 20. — ker če se lahko z umetnostjo preživljaš pri 40., je to že uspeh.

Potrebujemo torej prostor za vaje, oder in denar za pokritje produkcijskih stroškov. O avtorskih honorarjih se lahko pogovorimo kasneje. Kdo se javi?