Ptohotrapezokracija: Kaj je rop banke v primerjavi s sanacijo banke!?

“Medtem ko je svet v šoku vedno poln teorij o svojem težavnem položaju, hiperprodukcija razlag še ne zagotavlja rešitve aporije.”

Relativno zgodaj v svoji knjigi Globalni Minotaver Janis Varufakis naznani kar dve osnovni izhodišči svojega pisanja. Prvič, v letu 2008 prepozna aporijo kot tisto stanje silne zbeganosti, ko nam vsa naša dotedanja gotovost razpade na koščke. Zato smo, paradoksalno, sposobni uvideti in sprejeti za nas dotlej neznosne in pogosto celo nepredstavljive resnice.

In drugič, prav zaradi hiperprodukcije razlag se odloči za eno samo, povedno in vseobsegajočo prispodobo Združenih držav kot globalnega Minotavra — kot hegemona, ki se lastne zagate dvojnega primanjkljaja (vladnega oz. proračunskega in gospodarskega oz. trgovinskega) reši tako, da ga namerno poveča. S tem povzroči financializacijo, ki okrepi prevlado in hkrati zaseje seme propada.

Žižkovska paralaksa

Pot do prispodobe kot učinkovitega preseganja hipertrofiranih razlag vodi mimo žižkovske paralakse, tistega fizikalnega fenomena — recimo v vodi “prelomljene” palice —, zaradi katerega se naše videnje in posledično razumevanje spreminja glede na točko, na kateri stojimo oz. s katere gledamo.

Četudi se zdi, da so vse perspektive enako verodostojne, se hitro izkaže, da so vse netočne in da potrebujemo, kot zapiše Varufakis, “nekaj onstran raznolikosti potencialnih razlag in perspektiv, od koder bi lahko dojeli, kakšna je realnost te palice”.

V nasprotju z zdravorazumskim pričakovanjem, da bo prevelika količina razlag porodila antiteoretski impulz “stvari same”, je Varufakis prav v tej stavi ali “izzivu”, kot mu pravi sam, najbolj žižkovski: zahteva namreč več teorije! Ali z njegovimi besedami: “Potrebujemo teoretski skok, podoben tistemu, kot ga naredijo fiziki, ki nam bo omogočil, da se dvignemo nad med seboj nezdružljiva opažanja in nato pristanemo v konceptualnem prostoru, od koder bo vse videti popolnoma smiselno.”

Prav ta “skok” Varufakis imenuje izziv paralakse. Prispodoba Minotavra je njegov odgovor na ta izziv: hegemonska oblast, ki širi svoj vpliv čez morja — v zameno za redne, krvavo mesene dajatve, ki hranijo zver (finančni kapital) v njem —, pa temu istemu svetu obljublja domnevno daljnosežni mir in mednarodno trgovino.

ZDA, globalni Minotaver

Kar je nekoč na Kreti zahteval Minos za nenasitnega Minotavra — napol človeka, napol bika, saj se je rodil iz sle Minosove žene in Pozejdonovega podarjenega bika — in kar je moral s sedmimi mladeniči in sedmimi neporočenimi dekleti plačevati atenski kralj Egej, to so čez svetovna morja počele Združene države z mehanizmom za recikliranje presežkov.

Varufakis sam uvodoma opozarja, da je nekaj perverznega v tem, da se je njegova analiza v Ameriki izzvane krize na koncu prelomila prav v njegovi lastni domovini, Grčiji.

Toda priznajmo si: mar nismo prav zaradi vloge vihravega finančnega ministra Ciprasove vlade mnogi začeli drugače gledati na ekonomijo, Grčijo, Evropo? Prav zaradi presežka teorije — in to ne samo ekonomske, temveč predvsem politične in filozofske — je bil Varufakis za blazirane salonske sogovornike naravnost neznosen.

Če je že v pripisu k izdaji iz leta 2013 (prvič je sicer izšla leta 2011) zapisal, da “še nikoli v zgodovini ni bilo na svetu toliko vplivnih posameznikov, ki bi tako malo vedeli o tem, kaj je nujno za okrevanje gospodarstva”, tedaj si lahko le mislimo, kako zelo bi se ta spisek podaljšal po dolgih bruseljskih nočeh leta 2015.

Bela jadra, barva zmage

Marsikaj vemo o tem iz njegovih izvrstnih publicističnih prispevkov, pa tudi iz bolj pop portretov, med katerimi z dih jemajočimi detajli prednjači članek Iana Parkerja iz New Yorkerja avgusta 2015 z naslovom The Greek Warrior. Priznam, da mi je všeč, če lucidni grški ekonomist poimenuje naš družbeni sistem za “bankrotokracijo”, vladavino bankrotiranih bank. Še bolj pa mi je všeč, ko nas poduči, da se v njegovem jeziku temu reče ptohotrapezokracija — kar si v našem jugojugovzhodnem evroreku prevajam kot “za bančno mizo ni prostora za siromake, ker so jo že zasedli bankrotirani bančniki”.

Z Varufakisovim vpogledom v kroniko zloma — 6. poglavje se bere kot napet dokumentarec — se tudi Brechtova maksima “kaj je rop banke proti ustanovitvi banke” posodobi v “kaj je rop banke proti sanaciji banke”. Ker avtor svojo kritiko nevednosti odločevalcev zaostri v dobesedno “odsotnost protagonistov zgodovine”, ne čudi njegova naslednja poteza: ustanovitev gibanja DiEM 25 (Democracy in Europe Movement 2025).

Zelo si želim, da bi Janis po tej bitki priplul domov z belimi jadri. A ne z barvo predaje, temveč z barvo zmage. Minotavra je namreč ubil Egejev sin Tezej, a je ob vrnitvi domov v Pirej pozabil na prvotni dogovor, da bo zmago nad pošastjo oznanil z belimi jadri. Vihranje črnih jader je oče razumel kot znamenje sinove smrti v boju s pošastjo in se je iz obupa vrgel v morje, ki danes nosi njegovo ime.