Štegrova instant indijska literatura

Pesnik in pisatelj Aleš Šteger se je vrnil iz Indije, kjer je pred dnevi v mestu Koči na jugovzhodu indijskega polotoka izvedel peti del umetniškega projekta Na kraju zapisano. Gre za projekt, v okviru katerega v 12 urah napiše umetniški tekst. Tokrat se je prepustil voznikom rikš in skozi njihove oči odkrival skrivnosti mesta, ki je polno notranjih nasprotij in zunanjih lepot.

V ustvarjalnem procesu se Šteger zavestno odpove vsem pomagalom in pripomočkom kot so knjige, zapiski ali internet in se s tem maksimalno izpostavi prostoru in času. Tako nastane izviren tekst, v katerem utripata konkreten čas in prostor nastanka in ki se nam sicer lahko tako hitro izmuzne, pospremlja informacijo iz Indije založba Beletrina (katere programski vodja je Šteger).

Objavljamo samo delček teksta kot prvo informacijo o posebni pisateljski izkušnji in nalogi, saj ji bo po vsej verjetnosti na koncu potovanj sledila knjiga.

Pulziranje, pulziranje, pulziranje…

“Ko sem pred 20 leti prvič prišel v Indijo, sem doživel kulturni šok. Razkošje barv, vonjav […], tujost […], pulziranje življenja […] me je notranje zaznamovalo. Kultura in vsakdanjost Indije je vse in obenem lastno nasprotje. […] Vedsko izročilo pravi, da za imenom in podobo, ki sta smrtna, stoji nesmrtni dih. Spomnim se mrtve ženske na cesti, nad katero se je sklanjal jokajoči otrok. Spomnim se praznovanj verskih praznikov. Spomnim se jutranjih vaj joge, ki so jih naši gostitelji izvajali ob štirih zjutraj pred prižganim televizorjem. Spomnim se petja v kinodvoranah ob gledanju masala filmov in pokljanja človeških kosti, ki jih je požiral ogenj na obrežju Gangesa v Varanasiju. Toda kljub vsemu ostaja vsak dan v Indiji povsem nepredvidljiv. Edina gotovost je, da bom soočen z izobiljem, da bo pot presenečenje in da bo najbolje imeti za na pot vodiča, neke vrste Vergila — po možnosti takega, ki ne bo vedel za vlogo, ki ga čaka. Da bova […] lahko krmarila med bogatijo in revščino, med preteklostjo in prihodnostjo, med dobrim in zlim. Ko to pišem, se smilim samemu sebi. Teh besed, teh misli, ki jih zahodnjaki vidimo obrzdane med naša revna nasprotja, bržkone ne bi napisal noben Indijec, nobena Indijka. Nasprotja? Ponavljam: pulziranje, pulziranje, pulziranje celote življenja. Od srca se zahvaljujem Markotu, Evi, Tini, Fahadu za njihovo pomoč, vsem voznikom rikš in izjemnim, nasmejanim ljudem, ki so z mano delili svoje prostore.”

Od Ljubljane do Kočija

Na kraju zapisano je projekt, ki bo med bralci in dolgoletnimi spremljevalci Aleša Štegra vzbudil veliko zanimanja. Pisateljski performans izvaja enkrat letno od 2012. Prvi je bil v Ljubljani, drugi v Fukušimi na Japonskem, tretji v Ciudadu de México, četrti v Beogradu, peti pa zdaj v indijskem Kočiju.

Aleš Šteger, 43, se je rodil na Ptuju, živi pa v Ljubljani in po svetu. Njegove prve literarne objave segajo v začetek 90. let. Prvenec Šahovnice ur (1995) je bil še pred tiskovno konferenco razprodan in je naznanjal novo generacijo piscev, ki so odraščali še v Jugoslaviji, uveljavljali pa so se že v samostojni Sloveniji.

Ob pisateljevanju je Šteger pogosto nastopal v vlogi generatorja številnih projektov in iniciativ. Med letoma 1995 in 1997 je bil urednik za kulturo študentskega časopisa Tribuna. Bil je sopobudnik in soustanovitelj knjižne zbirke Beletrina in soustanovitelj Študentske založbe. Bil je tudi pobudnik in dolga leta programski vodja festivala Dnevi poezije in vina v Medani. V zadnjih 20 letih se je udeležil čez 300 branj, festivalov in simpozijev v več kot štiridesetih državah. Je tudi prevajalec iz nemškega in španskega jezika (Pablo Neruda, Ingeborg Bachmann, Gottfried Benn, Peter Huchel, Olga Orozco, César Vallejo).

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v nedeljo, 27. marca, pod naslovom Pogledi Aleša Štegra iz Indije. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.