Svetost življenja v času marčevih id in sanktifikacije matere Tereze

Namenoma sem počakal, da je minilo marčevsko svetohlinjenje o ženskah in materah. O zadevi je najceloviteje spregovorila Majda Širca v dvodelnem dokumentarcu TVS (1. del, 2. del), medtem ko je nagnusno izjavo prispeval Janez Janša.

Ne samo njemu, tudi mnogim drugim politikom in posameznikom tvitanje nadomešča premišljene izjave, poglobljene analize, razkošne argumente. Tvitanje je kastracija intelekta, ki avtorju daje občutek, da je popek sveta. Nadvse primeren izdelek za nerazgledane, nerazmišljujoče posameznike, ki živijo v dvojnem svetu: svet resničnosti in svet soresničnosti, ki ga tvorijo družbena omrežja.

Včasih me zgrabi radovednost in prelistam tvite, recimo ob robu kakšnega reporta, in ugibam o kontekstu, da bi razumel, kaj je avtor tvita imel v mislih. Je pa tvit odlična zadeva za samozadevanje ega, nekakšen brezprašni kokain.

O dveh besedah bi rad razmišljal: svetost življenja. Jo je mogoče izraziti s tvitom ali je treba kaj več?

10 zapovedi

Dokumentarec Majde Širca je pokazal, kako težko je dosegla polovica naroda svoje osnovne pravice kot izobrazbo, službo, svobodno odločanje za zakon in otroke, intelektualno in umetniško ustvarjanje, celo volilno pravico.

Danes je marsikaj samoumevno, čeprav je za velik del sveta še vedno nedosegljivo. A tudi to, kar je doseženo, ni enkrat za vselej zagotovljeno.

Kaj je torej svetost življenja? V religioznem smislu — v kontekstu temeljnega zakonika desetih zapovedi — je povsem razumljivo, česa ne smemo, če nočemo zagrešiti smrtnega greha.

Ne ubijaj je povsem jasna zapoved, jasnejša ne more biti. Ne ubijaj življenja.

Toda tu se pojavi usodno vprašanje: kdaj se življenje začne? Ko je celica oplojena in se začne deliti? Ali ko začne komaj rojeni otrok živeti s svojo lastno življenjsko močjo? Ali morda nekje vmes v devetih mesecih?

Dilema ni lahko rešljiva, v vsakem primeru pa ni rešljiva drugače kot z vero: nekdo verjame, da se začne ob oploditvi, nekdo ob delitvi, nekdo nekaj tednov kasneje. 

Pomembno je drugo vprašanje: imamo veliko metod za preprečevanje nosečnosti, vendar se kljub temu lahko zgodi, da ženska zanosi. Če je opravilno sposobna, potem je njena osebna pravica in dolžnost, da se odloči, ali bo donosila ali ne. V vsakem primeru ima na glavi smrtni greh, ki ga bo tudi sama poravnala, če bo kdaj prišel dan sodbe. Enako zdravnik, ki mu znanstveno prepričanje dovoljuje opravljati splav in bo tudi sam nosil krivdo na svojih ramenih.

Zvodnik in lahkoživec

Ne poznam nobene bolj osebne pravice od pravice ženske, da se odloči, ali bo imela otroka ali ne. Ne moški ne kdorkoli drug nima pravice, da sprejme to odločitev, razen če gre za nosečnost mladoletne osebe. Pa tudi v tem primeru bi morali starši spoštovati odločitev za splav ali biti v oporo, če se deklica zavestno odloči, da bo otroka obdržala.

Zato je postavanje pred porodnišnicami in molitev proti splavu skupinsko nasilje, ki ga izvajajo nad vsako žensko, ki bi se znašla v položaju, da se mora odločati. Še posebej pa gre za nasilje nad ženskami, ki so se morale odločiti in so naredile splav medtem, ko so gospe zunaj molile.

Seveda je nasilje tudi čečkanje neslanosti po zidu stolnice, ki je nacionalni spomenik in pripada tako vernim kot neverujočim. To je samo dokaz več, da nasilje rodi nasilje in naslednje nasilje še več nasilja.

Zato sem tudi omenil tisti žalostni tvit, ki je avtorju prinesel veliko javne pozornosti, pa prav nič spoštovanja in časti. Saj vendar vemo, da med ljudstvom velja, da je politika lahka ženska, politik pa zvodnik ali lahkoživec, ker se z njo ukvarja. Jasna in nedvoumna ljudska mera.

Torej: več je povedal o avtorju kot pa o tistem, o katerem je govoril.

Morda bo prišel dan, ko bomo tudi Slovenci dobili svojega Sandersa, da povrne nekaj izgubljene časti poklicu politika.

Stvar interpretacije

Še enkrat o svetosti življenja: svet je prepojen s krvjo vojska v različnih uniformah, pod različnimi zastavami, z različnimi vzvišenimi cilji. Svetosti življenja je bilo pokončanih že preveč, da bi jih lahko prešteli. Prištejmo k temu še civilne žrtve in se vprašajmo, zakaj je svetost življenja tako šibka, da ne more premagati pohlepa in zla in podivjanih voditeljev.

Ker če je svetost življenja univerzalna, potem velja tudi za pripadnike drugih ras, kultur in veroizpovedi. Tudi za tiste, ki so jih drugače verujoči pobili, zažgali, posilili, obesili in njihova mesta porušili do tal. Tudi za tiste, katerih kosti ležijo v več kot 600 slovenskih grobiščih. Je v grehu tudi tisti, ki je morilcem pomagal na varno, kot sta Rdeči križ in Vatikan ob koncu 2. svetovne vojne pomagala nacističnim in drugim vojnim zločincem preseliti njihovo privatno svetost življenja v Latinsko Ameriko?

Bolj ko razmišljamo o svetosti življenja, bolj je njen pomen izpraznjen. Več ko dajemo pomenov tema dvema besedama, bolj sta brez pomena. Vse na tem svetu je stvar interpretacije, je enkrat za vselej zapisal Cervantes v Don Kihotu. Zato je pomembno, na kateri strani zgodovine se znajdemo: na tisti, ki je zapisana, ali na tisti, ki je zamolčana.

Bazar svetosti življenja

Pred kratkim umrli Umberto Eco je v romanu Praško pokopališče razmišljal o verodostojnosti dokumentov, preverljivosti dejstev in teži posameznih dogodkov, ki premikajo ljudi skozi čas. Nič ni bolj nezanesljivega kot tisto, kar je videti zanesljivo. Zgodovine ne ustvarjajo veliki dogodki, temveč mnogo majhnih, komaj opaznih, tako rekoč spregledanih, skupaj.  

Morda pa Janez J. sploh ni avtor tvita, temveč nekdo drug z njegovim imenom in priimkom. Morda so gospe, ki molijo pred porodnišnico, samo igralska skupina iz Račjega Dola in je to njihov najboljši performans doslej?

Ali je vprašanje, kaj je original in kaj ponaredek, v 21. stoletju sploh še pomembno? Je notranji mir mogoče najti samo tako, da nam postane vseeno? Morda pa je ponaredek že boljši od originala? Najbolje se godi tistim, ki problem odmislijo — kot evrobirokrati, ki so eksodus migrantov preprosto odmislili v Grčijo.

Svet je pravzaprav velik bazar: vsakdo poskuša prodati vse po najvišji možni ceni, medtem ko bi vsakdo rad kupil vse čim bolj ugodno.

Je svetost življenja mogoče kupiti? Ima ceno? In kakšna je ta cena, če jo ima? Če si deklica ali skupina žensk, ki so jih posilili poblazneli vojaki katerekoli vojske ali paravojske tega sveta, potem vidiš svetost življenja skozi svoje oči. Če si ženska, ki so ji napovedali rojstvo prizadetega otroka, vidiš svetost življenja spet na svoj način. In če na svetost življenja gledaš skozi svoj celibat, potem ima spet drugačno podobo.

Tudi mati Tereza, ki ni bila to, kot pravijo mnogi, v kar jo je spremenil sveti PR, je svetost življenja videla na svoj način. Res grozljivo bo imeti za sveto žensko, ki trpljenja drugih ni odpravljala, ampak je v njem videla božji blagoslov. Je bila morda moški v ženski podobi?

Eh, Frančišek, tudi ti!