Janševa totalna vojna: sam proti vsem 571 na kvadrat

28.3.2016 / 06:08 4 komentarji
Kaj se čudite? Ker si Janša ni mogel pokoriti medijev s konkretnimi pritiski, se jim zdaj pač poskuša maščevati na TW.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zdaj, ko je Janšev tvit na račun novinark RTV Slovenija Eugenije Carl in Mojce Pašek Šetinc obsodil celo Svet Evrope in ga označil za “najvišjo obliko pritiska na novinarje” in ko so na nedopustnost žalitev opozorili Novinarji brez meja, je morda prišel čas za kratko rekapitulacijo motivov Janševih permanentnih verbalnih napadov na novinarje.

Njegove pritiske na medije bi lahko v grobem razdelili na realne, konkretne intervencije s pomočjo državnih lastniških deležev in nadzornih svetov — bili smo jim priča predvsem v njegovem prvem mandatu 2004–08 — in na tiste druge, diskreditacijske, verbalne, propagandne.

Slednji se kažejo v uporabi diskreditacijskega diskurza, v norčevanjih, smešenjih, žalitvah, v zadnjem času tudi seksizmih. Česar Janša v svoji previdnosti ni izrekel pred kamerami, mu je največkrat uspelo v navidez varnem zavetju Twitterja.

Vojna z mediji in novinarska voljnost

Konkretni pritiski in zavojevanja so dosegli vrhunec upora v peticiji 571 novinarjev leta 2007, še danes eni največjih Janševih bolečin, ki je ne more pozabiti, pa tudi kontrareakcijo njemu v podporo v Steinbuchovi antipeticiji, ustanovitvi ZNP in nastanku brezplačnikov, ko se je Janša po delnem neuspehu odločil zamenjati strategije neposrednega osvajanja medijev in za eno leto prešel v gverilske taktike delovanja. Nikoli ni priznal, da so bili brezplačniki njegovo finančno in uredniško maslo.

Čeprav še danes zanika svoj neposreden vpliv ali poskus vpliva na medije, pa nikoli ni bilo pravega dvoma, da so bili v njegovem prvem polnem mandatu sprva lastniško in nadzorniško, nato pa uredniško in vsebinsko v večji meri njemu podrejeni naslednji: STA, RTV Slovenija, Delo, Večer, Primorske novice. Kasneje so se jim pridružili še nekateri.

Dolga leta sem kritiziral novinarsko nesenzibilnost in neobičajno solidarnost v odnosu do novega političnega škornja, ki so ga v posameznih kolektivih novinarji preprosto sprejeli kot novo neizbežno dejstvo, brez posebnega upiranja. Vsa čast izjemam, toda bile so preredke.

Kot dober zgled upora žal ne bi mogel izbrati nobenega: na STA so se v veliki meri podredili direktorici Alenki Paulin in odgovornemu uredniku Borutu Mešku, na RTV Slovenija je vladal triumvirat Možina (direktor TV Slovenija)–Vasle (direktor Radia Slovenija)–Guzej (generalni direktor), družbo pa jim je delal Stane Granda kot predsednik programskega sveta.

Primer Dela je sorazmerno dobro dokumentiran, rokave sta na misiji najbolj zavihala Danilo Slivnik in Peter Jančič. Na Večeru sta se za predsednika vlade žrtvovala zakonca Milan Predan in Darka Zvonar Predan. Pomočnikov ni manjkalo.

Na Primorskih novicah so ob pomoči župana Borisa Popoviča delo ob drugih opravili Sergej Škrlj, Tino Mamić in Suzana Zornada Vrabec.

Vendar je bila bolj od navedenih problematična molčeča večina, vdana v usodo, sprijaznjena in indignirana v zelo omejenem obsegu. Dobro dokumentiran je primer uredništva Večera, ki je kolektivno javno zapisalo, da pri njih ni političnih pritiskov in cenzure, čeprav so se v pisarnah istočasno spotikali ob tako imenovane “bunkerje”.

Predsednik vlade kot dežurni urednik

Kot je za New York Times nekoč povedala njegova nekdanja državna sekretarka Andrijana Starina Kosem, ki je ob vezani trgovini nakupa Dela v zameno za Mercator stopila na stran Boška Šrota, je Janša dnevno pisaril urednikom slovenskim časopisov in zahteval spremembe naslovov in vsebin.

Toda ko je zaradi izgube politične moči in delnega pritiska novinarjev njegov neposredni vpliv vendarle začel pešati, je prišel leta 2008 še poraz na volitvah. Glede svojih strasti v odnosu do njih je za nekaj let bil prisiljen staviti na svoje zveste medijske satelite in novinarske pribočnike, ki so mu še ostali in še ostajajo — dokler se leta 2015 ni odločil za naskok s projektom Nove24TV, začel zbirati denar ter prepričevati delničarje v korist nove medijske hiše, ki bo “normalizirala” nenormalno medijsko stanje.

Kot izkušen politik se za nameček zaveda, da političnih bitk ne moreš dobiti brez konstrukcij medijske realnosti. Te so odločilne.

Ves ta čas, vsa ta leta pa je skupaj s svojimi političnimi privrženci nadaljeval s strankarsko diskreditacijo vseh medijev, urednikov in novinarjev, ki so mu slikali neljubo resničnost, za katero je presodil, da ni usklajena s podobo in stvarnostjo, v kateri je on nezmotljivi vladar.

Kalifat in Twitter džihad

Velik del intenzivnega diskreditacijskega diskurza je bil vezan na zapise na spletni strani SDS, kjer nikoli ni zmanjkalo stigmatizacij in žalitev, na nastope v parlamentu, različne intervjuje ali medijske pojavitve, nekaj časa tudi na anonimne zapise “Tomaža Majerja”. V njih je vedno znova odkrival zarote, njemu nenaklonjena “komunajzarska trobila”, “uradne liste tranzicijske levice”, novinarske “politkomisarje” in “Goebbelsove podanike”.

Ko je leta 2011 Janša začel objavljati na Twiterju, je odkril neslutene propagandne možnosti tega socialnega omrežja in jih s pridom uporabljati. Postajal je vedno bolj drzen, besede so postajala vse težje, novinarjem pa večinoma spet ni bilo mar za napade, ki so jih največkrat stoično prenašali brez ugovora. Že leta 2014 je Janša označil Delo za “uradno glasilo kalifata”. Ne, nič se ni zgodilo.

Spomnim se, da sem prvi opozoril na nevzdržen sovražni govor, ki ga je z oznako “opankarski žurnalizem” Janša sprva usmeril v novinarko Gordano Stojiljković, potem pa še v druge. Še pred tem sem dolga leta svaril pred posledicami diskurza ad hominem v domačem političnem govoru in ga konkretno ilustriral. Sledili so napadi na Erika Valenčiča kot “potencialnega terorista”.

V nekaj zapisih sem analiziral Janševe večletne pritiske na novinarje s podeljevanjem “piškotkov” — in ni se težko prepričati, da se nanje nihče ni odzval vse do danes.

Težava je morda celo v tem, da o teh razbohotenih diskreditacij — od žalitev, kompromitacij, posmehovanja in šovinizma — niti ne znamo razmišljati. Šele kasneje nastopi težava z reakcijskim pogumom in posledično bojaznijo upora.

Verjetno se nekateri novinarji celo tolažijo s povsem napačno taktiko, češ, treba ga je ignorirati. Prepričan sem, da to ne pelje nikamor.

Novinarski soustvarjalci

Zakaj se je Janši nenadoma “poslabšalo”, zakaj je postal izjemno žaljiv, zakaj je začel licitirati medijske “prostitutke” in jim kot kakšen zvodnik določati cene, se lahko zdi čudno samo človeku, ki ne pozna okoliščin. Ne, ni se mu poslabšalo. Neodzivnost je dobesedno tlakovala pot radikalizaciji njegovih diskreditacij, dajala mu je krila. Za sabo ima prakso stoterih podobnih tvitov, spregledanih in netematiziranih. In tudi te dni, po vseh reakcijah nase, z nezmanjšano ihto nadaljuje s svojim napadi ravno zato, ker se mu ne zgodi hudega. Ker ga mediji ne znajo ali nočejo kaznovati.

Zato je Janševe mačistične in šovinistične tvite treba razumeti kot logično nadaljevanje in stopnjevanje nesankcioniranega govora, kot prijazno dopuščanje političnega propagandizma, usmerjenega v medije in konkretne novinarje, za katerega se nihče nikoli ni zares zmenil. Janša je konsistenten, novinarji pa v svoji obrambi niso. Zato ni pretirano reči, da so njegovo radikalnost, ki jo razbiramo iz mačističnih tvitov, omogočili in soustvarili mediji sami.

Vendarle pa je treba priznati, da so se tokrat, s tvitom o “RTV prostitutkah”, pretežno le zganili na način, ki je dostojen, dovolj intenziven in ustrezno izčrpen. Upajmo, da je to znamenje prekinitve s dosedanjo kilavo prakso.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 26. marca, pod naslovom Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE