Spomladanski post: eko/bio namesto zrezka, kave, čokolade

Za nami je prvi dan pomladi. V tem času me ponavadi navdihne ideja spomladanskega čiščenja.

Brez skrbi, to ne bo vodič po metodah za brezhibno sesanje in ometanje pajčevin. Govorim o notranjem čiščenju v smislu posta. 

Obstaja več variant. Za mesojedce je že teden dni brez zrezka velik uspeh, za ljubitelje cvrtja pa dvotedensko slovo od pomfrija. No, moje telo kriči po prepovedi vnosa čokolade, saj razen tega jem precej zdravo. Lahko bi se lotila tudi zelenjavnih juhic, ampak ponavadi delujem po načelu vse ali nič. Tako da bom do sebe surova. Sadje, zelenjava, oreščki. To je to.

V supermarketu prvič v življenju posvetim pozornost ponudbi vitaminov. Če že hočem sadje, ki ga je užitek jesti — čeprav imam načeloma raje smoothije in sveže stisnjene sokove —, potem izberem mandarine. Zagrabim vrečko, na kateri piše: “Velika vsebnost vitaminov.” Vau, kaj res? Berem naprej: “Številka 9 (50-58 mm).” Le komu se je dalo vsako posebej meriti? Naprej: “Klasa 1.” No, vsaj to zveni pozitivno.

Pozor, peške!

Ali pa tudi ne. Kar sledi, namreč ni preveč zdravo: “Obdelano z voskom, ki vsebuje E903, E914.” Rok uporabe? En teden. Hmm.

Ko sem bila majhna, so obiski prinašali velike papirnate vrečke mandarin, ki so v kleti zdržale po cel mesec. Te, ki jih držim, so že zdaj vse mehke na otip. Zgrabim mrežasto vrečko z naslednje stalaže. Z nje kriči napis: “Lahko lupljive, posebej primene za otroke!” Ker mandarine je pa res težko olupit, ne? Ne rečem pomaranče…

Obračam mrežo na vse strani. Nikjer podatka o velikosti, niti o tem, ali so premazane z voskom. Organske/eko niso. Nikjer ni videti nalepke s certifikatom. Nato pa na dnu, pri datumu — tokrat neverjetnih 8 dni! —, zagledam še en napis: “Pozor! Vsebujejo peške!”

Kam smo prišli! Ubogi otrok si morda zdaj sploh ne bo upal poskusit mandarine, ker mu vrečka grozi z dejstvom, da je to zanj lahko usodno. Pa saj jih ne potrebuje: v bonbonih je vendar povsod naravni sadni sok in gumiji ne vsebujejo umetnih barvil. Khm.

Da me vse mine

Ko potipam “lahko lupljive” mandarine, me vse mine… Čutim prazen prostor med lupino in sadjem. To pomeni, da bodo vse zdrizaste. Pol jih je še zelenih, torej so najbrž prišle iz sadovnjaka/rastlinjaka enkrat februarja in do zdaj ravno nekoliko “dozorele”.

Eksotičnega sadja sploh ne gledam, ker sklepam, da če že sezonsko nima nobenega okusa, potem bo s tistim še huje. Nič, grem k policam z zelenjavo.

Kumare so čudaško vse enako velike. Bojda morajo biti toliko in toliko dolge — in ravne —, da jih v EU sploh lahko prodajaš. Ko sem bila majhna, so imeli sosedje njivo, na katero smo otroci včasih hodili pomagat pobirat krompir. Spomnim se prikupnih oblik, naprimer srčka, pa dveh skupaj zraščenih telesc… Kakšna škoda, tega se tega najbrž sploh ne da več doživet.

Naprej: brokoli. Eko pridelek je dvakrat manjši in dvakrat dražji od zastrupljenega. Hvala lepa. Kaj je še na voljo? Ne prav dosti. Tudi en evro je preveč za plastično zelenkasto papriko brez okusa, ki se sveti še huje kot jabolko, ki jih čarovnica ponuda Sneguljčici! Z zmrznjeno zelenjavo je enako: ni eko, nima okusa. Edina razlika je, da veliko dlje živi. Kdo ve, koliko let nazaj se je začelo njeno potovanje iz rastlinjaka do zmrzovalnika na kolesih.

Odvajanje

Ostane mi bore malo: oreščki in začimbe. Tudi tu je eko ponudba zelo klavrna. Hmm. Težko si bom pripravljala polnovredne obroke samo z domačim peteršiljem. Še dobro, da na balkonu gojim eko limono in mini čilije. Lahko bi naročila gajbico sezonske zelenjave z eko kmetij, ampak kaj, če se mi zahoče okusa, ki ga trenutno ni na zalogi? Morda bo še najbolje, da nabavim originalne postne sokove. Mi vsaj ne bo treba komplicirat, kako pravilno zmiksat, katere okuse združit in kolikokrat precediti!

To je to: odločeno! Priprave zahtevajo kar nekaj discipline. Postopno odvajanje od običajne hrane. Prvi dan: meso (okej, to lahko preskočim). Drugi dan: živalski produkti (parmezan, pogrešala te bom). Tretji dan: samo kuhane žitarice in zelenjava. Četrti dan: samo surova zelenjava in sadje. Peti dan: sokovi. Šesti dan: sokovi. Sedmi dan: sokovi.

S cevko v riti

Tako se lahko igračkaš 3 do 5 do 7 do 21 ali več dni, odvisno od vzroka za post in od notranje moči.

Najbolj tricky del kure pa je pravilno odvajanje strupov iz telesa. Ker takrat bolj malo jemo, se te ne izločijo po običajni poti, temveč je potrebno klistiranje. Dve uri plus, na tleh v kopalnici, na vseh štirih, na brisači, s cevko v riti in toplo vodo, ki meandra v tvojih prebavilih.

Ne, ni najbolj prijetno, je pa koristno. Ta metoda izbrska tudi najbolj skrite kupčke strupčkov v našem zagamanem kilometrskem črevesju in jih odplakne. Prvi dan ali dva lahko boli glava. Telo vpije: “Daj mi čokolaaaaaado, kaaaavo, stejk…” Potem pa se človek navadi. Počuti se lažjega, mirnejšega, bistrejšega in na čuden način notranje močnejšega… Novega.

Ali vsaj — novejšega.