Mit o dobri in slabi neenakosti in družbeni mobilnosti
Generacije ekonomistov so desetletja verjele Miltonu Friedmanu, da obstajata dobra in slaba, pravična in nepravična neenakost. Slaba je tista, kjer so ljudje iz roda v rod ujeti v rigidni statusni družbeni red, v katerem se z ekonomsko uspešnostjo ni mogoče premakniti iz nižjega razreda v višjega.
Dobra neenakost pa je tista, ki omogoča vzpon po družbeni lestvici posameznikom, ki vlagajo v svojo izobrazbo, so podjetni in pripravljeni več delati.
Dobra neenakost naj bi bila seveda karakteristična za ZDA: vsakdo lahko uresniči “ameriške sanje” in se iz nič povzpne do milijonarja — če je le pripravljen trdo delati.
Pred dvema letoma je podobno zgodbo ponovil Greg Mankiw v “obrambi zgornjega 1%“. Harvardski profesor trdi, da je vse v talentu in trdem delu, zato zaslužki najbolje plačanih niso problematični.
Teorija z napako je mit
Mankiw je seveda manipuliral, saj je omenil samo nekaj vrhunskih filmskih igralcev in športnikov, da bi ubranil astronomske zaslužke menedžerjev v finančni industriji, in tiste, ki so premoženje podedovali. Zares bogate.
Toda ta zgodba o neenakosti in socialni mobilnosti ima pomembno napako: temelji namreč na predpostavki enakih možnosti — kot da vsi ljudje izhajajo iz podobnega okolja, da rasne karakteristike niso pomembne in da imajo vsi enake možnosti dostopa do zdravstvenih in šolskih storitev.
To morda velja za Slovenijo, kjer je neenakost izjemno nizka, ne velja pa za zelo neenake družbe. Če si recimo v ZDA rojen v afroameriški ali latinskoameriški družini, obstaja zelo velika verjetnost, da ne boš imel dostopa do (enako kvalitetnih) šolskih in zdravstvenih storitev; da zaradi negativnega socialnega okolja ne boš dobil priložnosti, da bi razmišljal o izobrazbi; da zaradi razširjenega kriminala morda niti ne boš dočakal 15. leta starosti.
Zato je zgodba o pozitivni neenakosti in socialni mobilnosti zgolj mit, ki ga prodaja desna politična opcija, da bi ubranila visoke prihodke zgornjega 1% pred progresivno obdavčitvijo. Da je uspelo nekaj ducatov posameznikov, ki so imeli izjemen talent ali brilijantno podjetniško idejo, ne bi smelo zamegliti dejstva, da v ZDA desetine milijonov ljudi zaradi neenakih možnosti nikakor ne morejo ubežati iz pasti revščine.
Nespremenljivost 1%
Skupina posameznikov v zgornjem 1% je dokaj nespremenljiva, zelo malo je prehodov not in ven iz te skupine. Kot razlaga Paul Krugman, v to skupino prihajajo in iz nje izpadajo samo tisti, katerih letni dohodek iz leta v leto niha med 350 in 450.000 dolarjev.
Še sveža študija Garnerja, Hijzena in Martina (2016), ki je bila narejena za velik vzorec držav OECD, potrjuje, da neenakost in socialna mobilnost nista tesno povezani. Povezava je pozitivna le za nekaj kazalcev neenakosti in sicer za tiste, ki primerjajo ekstremne vrednosti v celotni družbeni distribuciji dohodkov — denimo razmerje med zgornjimi in spodnjimi 10% populacije po dohodkih ali razmerje med srednjih 50% in spodnjih 10% populacije.
Če pa primerjate celotno distribucijo dohodkov v družbi (Ginijev koeficient) ali razlike v dohodkih v zgornji polovici populacije, pa povezava med neenakostjo in socialno mobilnostjo uplahne.
Toda tudi (pozitivna) povezava med neenakostjo in socialno mobilnostjo v nižjih dohodkovnih razredih izgine takoj, če upoštevamo zaposlitveni status posameznikov. Pri tistih, ki so stalno zaposleni, korelacija med socialno mobilnostjo in neenakostjo izgine.
Socialna politika
Ali drugače rečeno, pozitivno povezavo med socialno mobilnostjo in neenakostjo dejansko določa dinamika posameznikov iz statusa in v status zaposlenosti, ne pa mobilnost po družbeni lestvici.
In tudi zato so tako zelo pomembne socialne politike in institut minimalne plače, ki omogočajo nekaj socialne mobilnosti na spodnjem robu porazdelitve dohodkov. Seveda pa same po sebi ne morejo zagotoviti socialne mobilnosti naprej, v višje dohodkovne razrede.
Tukaj je potrebno več: večja progresivnost obdavčitve in na tej osnovi financiranje politik, ki omogočajo dejansko enake možnosti — predvsem dostop do kvalitetnih zdravstvenih in šolskih storitev.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 22. marca, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Neenakost in mobilnost po družbeni lestvici. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.