Po Bobu Wilsonu sem si zaželel Krst pod Triglavom, v.2

Bil sem navdušen in fasciniran nad Ionesco/Wilsonovo predstavo Nosorogi  včeraj zvečer v Cankarjevem domu. To bi jaz kar naprej gledal. Vsak mesec. To je gledališče zame. Morda sem kaj prezrl ali pa me slučajno ni zanimalo, ampak takega teatra nismo videli v Sloveniji že… — natanko 30 let.

In kaj je bilo leta 1986? Februarja 1986, kot ste verjetno pozabili? Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice.

Lepe slike in konkreten tekst

Utrudil sem se podobe slovenskega gledališča in šel na Ionesco–Wilsonove Nosoroge. Ker so bile lepe slike in konkreten tekst. Brez psihologiziranja. Brez politiziranja. Brez globine. Sama površina. Nikjer nobenega realističnega Rusa, ki bi raziskoval globine človekove duše na ozadju družbenega konformizma in odnosov med spoloma. Kaj šele vprašanje Boga. Nikjer nobenega romantičnega Nemca, ki bi se šlepal na srednjeveško mistiko in se ukvarjal s korelacijami med ceno človekove duše in posameznikovim mišljenjem, ravnanjem, čustvovanjem. Niker nobenega Slovenca iz Cerarjeve ere, ki izkorišča absurdistično dramatiko za ponujanje meglenih asociacij na aktualno politično dogajanje.

Pogosto hodim v slovenska gledališča in pogosto sem navdušen nad repertoarno izbiro in režijo in seveda igro. V gledališču sem oportunist in se navdušim enako hitro kot znam biti hitro razočaran. Ker sem obenem izbirčen in prilagodljiv in ker znam ceniti umetniški trud v danih duhovnozgodovinskih okvirih in v omejenih materialnih in mentalitetnih pogojih.

To je Slovenija. Kakor v družbi, tako tudi na odru. So stvari, ki na oder pač ne spadajo, ker jih ne vidijo ali si jih ne morejo/nočejo izmisliti. Teater pač ni pop. Je globina in resnobnost. Ali pa na drugi strani trivialnost realnosti, ki pa je itak čisto mimo — da je le smešna.

Postmodernizem in metaromantika

Bob Wilson je star postmodernist. V gledališču si ga je tako rekoč izmislil. Skupaj s Philipom Glassom v glasbi. No, tudi metaromantiko, če hočete. V 70. in 80. sta bila minimalizem in esteticizem trend, gibanje, obdobje in žanr, danes pa sta forma, stil in klasika. Shematičnost, repetitivnost, ironija in prisrčna hladnost. Lepo kadrirane, kontrastne, ostre, pisane, pasent, prečiščene podobe brez odveč detajlov, ki nimajo veliko zveze s tekstom. Ta seveda mora biti zraven kot koncept in orientacijska točka, a ne tako, da bi presegal pomembnost vizualij ter zvoka instrumentov in človeškega glasu.

Čemú kopičiti rekvizite in scenografijo, če jih lahko nadomestimo s slikami, projekcijami? Čému služi dramaturgija? Režija je vse. Gesamtkunstwerk. Kot v idealnem filmu, ki ne bi rabil scenarista, ker vse pokomandira režiser. Besede? No, prav, če jih je avtor že napisal… Dal jih bom tja v kot in osvetlil z rdečo in svetlo modro, ker pašejo h kompoziciji iz igralcev, back projekcije in pesmice v ozadju.

Gledališče brez igralca

Rad hodim v slovenska gledališča in rad imam nekatere igralce. Pogrešam pa — kot sem pomislil včeraj na Ionesco–Wilsonovih Nosorogih —, da bi jih lahko kdaj nadomestili z replikami, kot namerava Živadinov nadomestiti umrle v predstavi Noordung 1995–2045. Pogrešam teater brez osebne, personificirane, custom-made, zvezdniške igralske ustvarjalnosti, ker je to za režiserja samo nepotrebna distrakcija. Wilson me je spomnil, da nočem vedno gledati in občudovati karakternih Šturbejevih ali Samoborovih vlog, ker imam občutek, da so bile napisane za njune vrhunske ekshibicije. Včasih zapaše nekaj zamaskiranega in zafnanega, robotsko brezosebnega, poslušnega in anonimnega, abstraktnega, depresonaliziranega kot včeraj pri Wilsonu.

Krst pod Triglavom, v.2

Včeraj sem si zaželel, da bi Živadinov spet postavil Krst pod Triglavom. To ni realno pričakovati — ker je on sam preveč v vesolju, slovensko gledališče pa preveč na Zemlji.

A če je Robert Wilson po premieri Einsteina na plaži (1975) Glassovo opero režiral še dvakrat (1992, 2012), bi bilo dobro narediti tudi revival Krsta pod Triglavom. Za uravnoteženje in obogatitev slovenskega teatra.

Imamo cel kup teatrov in režiserjev, ki delajo dobro, ampak so si iz leta v leto bolj podobni. Vsi so globoki, vsi so pametni, vsi filozofirajo, vsi psihologizirajo, vsi politizirajo, vsi gradijo na igralcih in se jim prilizujejo, vsi so veliki umetniki, vsi adaptirajo svetovno literarno klasiko na račun dramske, vsi imajo love-hate relationship s tekstom.

Nihče pa se ne gre lepo kadriranih, kontrastnih, ostrih, pisanih, pasent, prečiščenih podob brez odveč detajlov, ki nimajo veliko zveze s tekstom, tako kot je to znal Živadinov že pred 30 leti. Krst pod Triglavom je prišel in izginil v ireverzibilnost — in od takrat v sicer super slovenskem gledališču zeva dolgočasna luknja. Vsaj takrat, ko pride Wilson.