EU s handžarjem nad človekove pravice

22.3.2016 / 06:10 Komentiraj
Turčija ni bila nikoli del Evrope, bila je osvajalka. Zdaj postavlja pogoje. Reči ne Turčiji ni preprosto — je pa nujno.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ne bi si mislil, da se bo socialist v meni strinjal s konservativnim politikom. Vendar svet ni več tak, kot je bil. Nekdanji francoski predsednik in predsednik Republikancev Nicolas Sarkozy je ta petek v intervjuju izjavil:

“Ankara ne sodi v EU ne z zgodovinskega in ne z gospodarskega vidika. Turčija je mala Azija, je velika država in pomembna kultura, vendar je samo most med Azijo in Evropo. Če vstopi Turčija v EU, potem se bodo učenci učili, da je meja EU na sirski meji. Turčija je pomemben zaveznik v Natu, vendar je samo obala ob Bosporju del evropske celine. Ko govorimo, da je Turčija evropska država, je treba reči, da je Rusija v mnogih pogledih bolj evropska.”

Irski novinar Bryan MacDonald pa je svoj komentar naslovil zelo nedvoumno: Erdogan je ponižne evrokrate ovil okrog prsta. Osredotočil se je na vprašanje svobode govora ob dejstvu, da je Turčija v letu 2013 zaprla 40 novinarjev, Kitajska, ki je nenehno na tapeti — khm… — demokratičnega sveta, pa osem manj.

Ossis

Velikih evropskih protestov v bran eni od temeljnih vrednot EU ni bilo zaslediti, kar dokazuje dvoličnost evrokratov. Mnogi uradniki EU prihajajo iz nekdanjega Vzhodnega bloka, kjer je svoboda govora visela na bodeči žici, ki je ločevala Evropo.

Zato so prav ti ključni politiki — Angela Merkel, Donald Tusk, Viktor Orbán, slovenski politiki, pa tudi drugi — tako neobčutljivi za to vprašanje, da so za rešitev, ki to ni, pripravljeni prodati pomembno načelo evropske demokracije in zraven primakniti še milijarde evrov za različne žepe, zasebne in nevladne, prišite na evropske vlade in turško politično elito. Ta denar namreč ne bo šel v turški proračun.

Pandorina skrinjica

Z nadaljevanjem pogajanj o vključitvi Turčije v EU so izpustili duhove iz Pandorine skrinjice: obljubili so rešitev, ki to ni. Turčija ni bila nikoli del Evrope, bila je osvajalka evropskega teritorija. Seveda ni mogoče primerjati nekdanjih časov s sedanjimi, vendar je treba vseeno premisliti: takrat je imela hitro in dobro izurjeno vojsko, ki je s svojo vitkostjo in mobilnostjo zmogla premagovati težke viteške oklepnike kraljevih in cesarskih vojska. Njena zmogljivost je bila velika.

Danes je to država z drugim največjim proračunom v Natu in z veliko in dobro opremljeno vojsko. Na njenem ozemlju imajo ZDA oporišča, Izmir je pomembno vozlišče. Turčija v zavezništvu šteje. Reči Turčiji ne ni preprosto — čeprav bi bilo nujno.

V nedokončani zgodbi Bosne in Hercegovine sta se znova srečala vojska Avstrije, ki ni članica Nata, in vojska Turčije, ki je članica. Nedavno umrli Umberto Eco bi znal dokazati, da zgodovino ustvarjajo nepomembni, komaj opazni obstranski dogodki.

Kurdsko vprašanje

Drugo načelo, ki ga EU spregleduje v svoji dvoličnosti, je pravičen pogled na kurdsko vprašanje. Če Kurdi sami med seboj ne bi bili tako razdeljeni kot so — ne samo geografsko v treh državah, ampak tudi versko in ideološko —, bi lahko bili resen in spoštovanja vreden varnostni in politični igralec na Bližnjem Vzhodu. Tako pa so samo orodje v rokah velikih, predvsem ZDA proti islamskemu Kalifatu. Na koncu pa bodo spet ostali praznih rok. Tudi ko so Turkom pomagali v genocidu nad Armenci, se jim je to zgodilo.

Slovenija je dobrodušno obljubila ZDA, da bo kurdskim borcem donirala neoperativno orožje — kljub opozorilom, da orožja na krizna žarišča ne poklanjaš, ker ga neznana količina vedno končna v rokah nasprotnikov: ampak te lekcije slovenska politika še ni vzela —, zraven pa bo dodala skupino strokovnjakov.

Da ne bo pomote: avtor kolumne legitimna kurdska prizadevanja v skladu z načelom pravice narodov do samoodločbe iskreno podpira in tudi z občudovanjem spremlja enakost spolov v boju proti Kalifatu.

Vprašanje, zakaj je Erdogan pred leti začel mirovni proces s Kurdi, zahteva odgovor. Je bila to samo igra pokra, da bi si pridobil simpatije EU? Ali pa je bila to iskrena politika takrat izrazito sekularne Turčije, ki danes ni več takšna?

Armenija, Ciper

Sam nimam odgovora, sem pa našel odgovor na vprašanje usode Armencev v času 1. svetovne vojne v dostopnih virih. Šlo je za eksodus v obsegu, ki bi si zaslužil prav toliko pozornosti kot holokavst — pri čemer je bil holokavst v poznejši vojni.

Nemčija in Turčija sta bili v 1. svetovni vojni zaveznici. Učenka je kasneje premagala učiteljico. Vsaj Slovenija, ki ima v več kot 600 grobiščih žrtve izvensodnih pobojev po 2. svetovni vojni, bi morala v svoji politiki v okviru institucij EU pokazati bistveno višjo mero občutljivosti za odnose s Turčijo, ki genocid vztrajno zanika.

O Asircih in drugih kristjanih pa kdaj drugič.

Tudi vprašanje okupacije Cipra je vprašanje, ki ga je EU s pomočjo preostanka sveta potisnila pod preprogo. Obstaja, a ga ne vidimo. Cipru je bilo lažje prepustiti vlogo davčne oaze, dokler ni prišel čas za ropanje ruskih tajkunov in črpanje z njihovih bančnih vlog.

Danes šibka Grčija ne predstavlja resnega regionalnega igralca — vsaj ne v primerjavi s Turčijo. Ta je edina, ki lahko EU postavlja pogoje. Je tudi prva država kandidatka, ki pogoje dejansko postavlja. Vse druge države smo kot kandidatke morale sprejeti tudi ponižujoče in škodljive zahteve.

Mižanje na vsaj eno oko

Samo idiot bi lahko zanikal, da ideja EU in njena načela niso prinesla dolgotrajnega miru na celoten teritorij, ki se je tako rad vojskoval zaradi vere, prestiža, užaljenosti, nacionalnih in egoističnih vzgibov.

A tudi slepec lahko vidi, kaj se dogaja zdaj: pri sporazumu s Turčijo je EU zamižala na eno ali drugo oko in spregledala temeljna načela, na katerih bo obstala ali padla.

Evrokrati ne znajo, nočejo ali ne zmorejo utrjevati demokratičnih načel, prostega pretoka ljudi, idej, blaga in znanja, utrjevati naše skupne varnostne in obrambne politike, neodvisne od hladnovojnih zavezništev, in utrditi zunanjih meja tako, da bi vsaka nova članica ob solidarni podpori drugih članic takoj prevzela skrb za zunanjo mejo (preoblikovanje schengena) in da ne bi imeli sivih con, ki niso ne znotraj ne zunaj.

Vedno bolj sem prepričan, da Evropi in svetu vladajo politiki, ki zelo malo vedo, ki jih svet okrog njih zelo malo zanima in ki jim je malo mar za sedanje in prihodnje rodove.

Ob tem se sprašujem, kaj se bo spremenilo z iznajdbo, ki omogoča spremembo mimike človeka na video posnetku? Kako bomo vedeli, kaj je bilo res sporočilo in kaj je bilo spremenjeno? Kakšne filme bi s to tehnologijo snemal Charlie Chaplin? Veliko diktaturo? In kakšni bodo videti Angela Merkel, François Hollande, Viktor Orbán, Donald Tusk ali Borut Pahor na sedmini za EU?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE