Izpoved zadete prokrastinatorke: skuna je držala 41 kolumen

Zdej pred izidom knjige mam celo zmešnjavo v glavi. Ker sem čista prokrastinatorka in očitno delujem boljš pod pritiskom, mam zdej zadnji moment vse na kupu. Jutr me čaka podpisovanje pogodbe, vse me čaka, jaz pa kr neki sedim in tuhtam.

Zjebale so me pa une štiri dodatne zgodbe za zveste bralce. Tik pred koncem oz. začetkom vsega, se men ne da več. Ker v bistvu ne vem, če si tega zares želim. Odmikam se od vsega, a vseeno dajem svojo pisarijo še v tiskano verzijo. Da bojo ja še tisti zvedeli zame, kateri še ne vejo. Ker rada trpim. In da se bom lahko z mirno vestjo še bolj odmaknila od vsega sveta, ker bom imela izgovor: “Zame je vse to preveč. Puste me.”

In zdej kle sedim in namesto da bi pisala kolumno oz. iskala temo za ta zadnjo v knjigi, pišem rajš spet o seb. 41. kolumna. Fucking 41! 41 zgodb, jamranja, kritiziranja, žalosti, deper in smeha.

KKK bitch

Včer sem napisala eno, pa sem pol dva jointa skadila in kr naenkrat vse videla drugač. Koji kurac se mam jaz za obremenjevat z žleht ljudmi in hinkoti. Jebite se sladko malo. Če bi zapravljala energijo za take, bi se spustila na isti nivo.

Sama sem v življenju izkoristila, zmanipulirala, prežvečila in izpljunila preveč ljudi, da ne bi vedla, da vsak dobi svojo porcijo nazaj. Karma je totalen KKK bitch. Karma je kurba kurb. Ko izpusti tist svoj bumerang, si ga najebal. Karma originale. Noben ponaredek ji ne pride blizu. In bumerang štarta non-stop.

In sem zbrisala vse in zdej sem spet kle, brez teme. Ker men se že 41. ne da več iskat teme. Človek se skuri. Napisat je pičkin dim, tisto eno uro koncentracije na teden si že vzameš. Ampak kaj pisat? Če bi pisala o dogodkih v drugi Švici, ne bi zmanjkalo materijala: “Jebeš me, da me v šempetrski bolnici ne bojo vidli. Kaj se spet Cerar štuli zraven Prevca? A Pahor pa gozdarja špila?” In tko naprej.

Človek se skuri

Če pa visiš skoz zase doma, ne moreš ne vem kakšen showtime iz sebe delat. Če pa je kaj showtime, pa ni za na internet. In glih ta internet me je zjebal. 41 zgodb je lahko vsak bumbar prebral, skritiziral in še šeral tvojo “mojstrovino”.

Ne rečem, pohval k dreka, sam a je to zame? Se mi da bit tko izpostavljena? A ni lepš met lepo knjigo, pa če vam kej ni prov, se pejte bunit v  knjižnico. In zarad vsega tega sranja zdej nisem sposobna napisat unih štirih zgodb. Ker se ne morem navadit, da to ne bo bral noben na internetu, ampak samo tisti v knjigi.

Ne znam bit več jaz. Ne tista zares. Rada bi bla spet tista ranjena Tereza, k razščiščuje sama s sabo, meče to ven in ne razmišlja, kaj bosta Franci in Micka na to rekla. Ker se ji jebe.

Hočem spet pisat dnevnik zase

Rada bi pisala o nama. Vse tist, kar sva zares. Sedela bi v eni koči in tipkala o nama. Ma kurac bi o nama. Nate se spomnim sam, ko mam PMS. Hočem spet pisat dnevnik zase.

Sam ta Tereza je kr nekam zalutala po 41 kolumnah. Skrila se je pred ljudmi in čaka nekje v temi tam sama. Tok se je zamorila, da se sploh ne zaveda, da bo mela druzga otroka. Da je plodna bolj, kot si je mislila. Zakaj bi mel edinca, eden je nobeden al kako že. Ma dej, to si sam lažem. Tema pa čakanje my ass. Kakšna plodnost. Kakšne koče in edinci. Morš bit res ekspert, da znaš tko dobr samemu sebi buče prodajat. Ranjena, ja. Tja v možgane. Nimam jajc, ker vem, da to prinese s sabo svet okoli mene, jaz hočem pa ostat nekje sama na svojem oblačku.

In nimam občutka, da bom k ta velika podpisala pogodbo, nimam občutka, da me bo zdej brala mama in nona in da bo majkino prvo vprašanje: “Kakšni poročeni jebači?” In bova spet tam kot prvič: “Mami, to je pisateljsko pretiravanje.” In spet bojo vse njene frendice nabavile knjigo in njej se bo fajn zdelo, ker me končno vsi hvalijo: “Ta tvoja hči… Pa to je veš kakšen talent!” Vem, da je ponosna, ampak pretirano hvalila me pa ne bo nikoli. Pozna še predobr hčerin ego in ne bo še sama spodbujala tega.

Fotr pa brat sta pa že na Fokuspokusu vse prebrala in pol mi brat iz Kijeva pošilja: “Reč Crnkoviču, nej že naštima komentarje!” Dej mir, mulc, ne vidiš, da že tko jebem ježa.

Fotr bo pa potalal frendom in bojo ob pivu pametovali: “Hmm. Ta vaša Tereza je res.”

Moja nona

Moja najstarejša bralka je seveda moja nona. Stara je skor 88 in je prebrala Creepyatrijo dvakrat, ful pohvalila in kot Primorka prijavila: “Ma, samo anhleških besedi nisem zastuopla.” Pustmo malenkosti, da sam bere in pol men: “Veš, jaz si vse pišem. Vsaku knjihu, ku preberem, si jo zapišem. Hlej, sem ravno prebrala Drobtinice od Mazzinija.”

In pol me kliče: “Ma veš, ku te hvaliju vsi.” Vse frendice je navlekla na mojo pisarijo. Pohujšala bom vse primorske penzionistke. Boljših supporterjev si ne bi mogla želeti.

Preteklost smo pustili za sabo in vse je pozabljeno. In zdej me čaka vse to še enkrat. Sicer zdej bolj po gosposko, ker ne bom več čist sama za vse, ampak sem že spet odprta 7 centimetrov. In vmes, ko kle iščem temo, sem dojela,da sem že napisala kolumno, čeprov brez teme. Tema sem jaz, standardno, in še eno včer, ampak une 4 dodatne pa kr čakam. Kokr da se bojo same napisale. Ženska, čaka te tiskarna, vse, dej se še mal odpri. Porini, pizda ti materna, do sem si prišla, zdej pa kr en surrender. Dva centi več, pa bo. Fukni sebe sam zase spet ven. Kako zase, če pa vem vseen, da bo folk to bral? Ampak folk čaka in obljubila sem. Itak.

Top skuna

Zdej vmes sem še enga skadila in me je tok zadelo, da mam že kr štiri zgodbe v glavi naštrikane. Vse že vidim, sam en nej še napelje eno cev direkt iz moje buče v computer. Pa nej se napiše.

Sam najprej grem Crnkoviča zamorit: “Do takrat pa takrat maš deadline za spremno.” 41 kolumen po najinem sestanku takrat v Reformatorju zdej jaz njemu deadline postavljam. Še zdej mi gre na smeh, ko se spomnim, kakšna sem uletela v Refiča pa kakšne sem klatila. Prva kolumna 1. junija vse pove: “Pa ti bo zneslo pisat kolumno?” In jaz še kr dalje: “Itak, itak.” Vse je itak pa the best. Dokler ne bo prišel nek skrušen deprast moment Messija vame. “Pa veš, kaj boš pisala?” “Nč bat, sam nč bat. Jutr grem po dobro skuno.”

Očitno je bla skuna top. Držala do danes.