Vsi smo Planica

Tole pišem v petek, 18. marca 2016, zvečer. To je bil že drugi zaporedni dan, ko smo v Planici slavili zmago in ob tem dobili še enega junaka na zmagovalnih stopničkah. Včeraj prvi Peter, tretji Robi, danes prvi Robi, drugi Peter. Solze so nam vlažile oči ob njunih najdaljših skokih. Ob pogledu na navdušeno množico nihče ni ostal ravnodušen. Ko so zaigrali himno, smo tudi mi vstali s svojih kavčev.

Podobe iz Planice so navdušujoče. Nepregledna množica ljudi, plapolajoče zastave, čudoviti panoramski posnetki, ena ob drugi skakalnice, res impresiven nordijski center, pa seveda sonce — in eno samo veliko, iskreno domoljubje.

Kdorkoli pride v Planico, ima tam Slovenijo še raje. Kot da smo v maternici Slovenije. Športno vzdušje je vznemirljivejše in bolj naelektreno kot v Kitzbühelu, ki velja za kraljevsko prestolnico alpskega smučanja. Publike je več in je veliko bolj predana nacionalni ekipi kot tamkajšnji domačini ob najbolj popularnih skakalnicah v avstrijskem Innsbrucku in nemškem Garmisch-Partenkirchnu.

Notranji obrat

Naši skakalni fantje so letos močno premaknili Slovence. Hvala bogu ne na levo in niti ne na desno, ampak navznoter.

Razveseljujejo nas pogosto čemerne in zagrenjene ljudi srednjih let, ki razmišljamo o tem, da smo žrtvovana generacija nekdanje in sedanje države.

Razveseljujejo naše ostarele starše, ki so jih leta pripeljala v stanje, da včasih ne vedo več dobro, ali se je še vredno česa veseliti.

Najbolj pa razveseljujejo naše najmlajše. Čez kakih deset let sen nam obeta močna generacija skakalcev. Vsi želijo biti Petri Prevci. Tudi punce.

Peter Prevc

O njem je napisana knjiga, zato vemo o njem vse. No, skoraj. V knjigi zdaj manjkajo samo še zadnji rekordi o številu zmag v eni sezoni, o številu doseženih točk v skupni razvrstitvi sezone, o številu zmagovalnih stopničk v eni sezoni, o malem kristalnem globusu v poletih. Vse to bo treba še dopisati k zmagam na novoletni skakalni turneji in osvojenem velikem kristalnem globusu šest tekem pred koncem.

Peter je dodobra spremenil stereotip slovenskega smučarskega skakalcev, ki ga je pred leti redefiniral Primož Peterka, pozneje pa tudi Robi Kranjec. Oba z močnim, gorenjsko zvenečim naglasom, preprosta v izražanju, skromna v besedišču.

Seveda, Primož je bil v času največjih dosežkov še najstnik, Peter pri svojih 23 letih in pol deluje kot intelektualec, ki se je kot izjemen talent slučajno znašel v športu. Izbira besede in jih spretno povezuje v vedno nove misli, čeprav mu novinarji postavljajo vedno ena in ista vprašanja. Tudi kadar je kratek, ker v resnici nima več kaj povedati, to pove na moder ali pa vsaj prisrčen način. Značajsko je zaprt, nikoli ga ne vidimo nenadzorovanega, je resen, povsem neevforičen in prizemljen — četudi gre za dosežke, ki jim pred njim še nihče ni prišel niti blizu.

14 minut

V eni sezoni imajo fantje okoli 40 tekem. Vsak skok traja okoli 7 sekund, skupaj torej 280 sekund na sezono. Če se kvalificirajo v finalno tekmo, je to še 40 skokov in novih 280 sekund tekmovanja. Pa recimo, da imajo pred tekmovalnimi skoki še po en kvalifikacijski skok, če tekmovalec ne sodi med 10 najvišje uvrščenih.

Seštevate? To pomeni še 280 sekund, vsega skupaj torej 840 sekund ali 14 minut tekmovanj. Fantje trenirajo, hujšajo, vadijo poleti, pozimi, suhe vaje, snežne vaje — kar je 10 mesecev trdega dela za 14 minut tekmovanja na leto! Kakšno kruto razmerje med vloženim treningom in odrekanjem na eni strani in tekmovanji na drugi.

Planica: zdravilišče za slovensko dušo

V Planici ni treba nikomur blefirati. Tam lahko vsi končno postanemo to, kar smo. Maske padejo, v rokah pa ostanejo slovenske zastave, navijaške raglje, na glavah promocijske kape Slovenstva. V očeh se lesketajo solze. V Planici se nam povrne zatirana samozavest, na dan privre ponos, vsakdo najde svoj izgubljeni ego. Tam Slovenci stojimo ponosno in privzdignjeno, nad vsemi drugimi narodi. Planica je v resnici najučinkovitejše zdravilo slovensko kolektivno potlačenost.

Zjutraj grem v Planico. Čutim, da me ob vsem drugem dogajanju pobira. Potrebujem kratko zdravljenje.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 19. marca, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.