Po 35 letih SLO prvič brez prenosov F1

19.3.2016 / 06:10 4 komentarji
F1 je spektakel in bi morala zanimati RTVS že zaradi plačnikov prisilne pristojbine in tistih, ki imajo ta šport radi.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti v Melbourne, 17. marca 2016

V nedeljo zjutraj boste na daljincu zaman brskali po programih in iskali prenos dirke formule 1 na kakšnem slovenskem TV programu. Ne, ne bodo prestavili štarta za uro ali dve. Prvič po letu 1980 se je zgodilo, da nobena slovenska televizija ni kupila televizjskih pravic.

So predrage? Je Bernie Ecclestone hotel preveč denarja, se boste morda vprašali. No, ni povsem tako. Pravice so bile na voljo ceneje kot kdajkoli v zadnjih dveh desetletjih.

Težava je bolj zapletena in je povezana s splošnim vzdušjem in stanjem v slovenski družbi. Ker sem že več kot dve desetletji novinar, tudi športni, in ker se ves ta čas na različnih televizijah borim za produkcijske standarde, kakršne pozna razvita Evropa, bom poskušal pojasniti nekatere globlje vzroke za to, da boste formulo 1 lahko spremljali samo na tujih televizijskih postajah.

Kratka zgodovina prenosov F1 v SLO

Zadnje dni me je kar nekaj ljudi vprašalo, kdaj nazadnje v Sloveniji ni bilo prenosov dirk formule 1. Mislim, da je bilo to okrog leta 1980, torej pred več kot 35 leti. Pred tem so organizatorji dirk sami prodajali pravice. Nekatera dirkališča so bila v tem spretnejša od drugih. TV Ljubljana je že predvajala posamezne dirke, nekaj evropskih dirk letno, pravice pa je v imenu Slovenije kupovala JRT s sedežem v Beogradu. Šele potem, ko je medijske pravice prevzel Bernie Ecclestone, je tudi združenju jugoslovanskih televizij JRT ponudil paket, ki je vključeval vse evropske dirke. Te so bile takrat v večini, šlo je za 10 od 16 dirk.

Približno desetletje kasneje je takrat že RTV Slovenija kupila ves paket, tudi dirke izven Evrope.

Upam pa si trditi, da je formula 1 dosegla pravi medijski preboj leta 1996 s selitvijo na Pop TV. Začel je nastajati program, v katerega je televizijska hiša Pop TV vložila veliko denarja in energije. Produkcija formule 1 je televizijo z ameriškimi lastniki vsako leto stala okrog 250.000€, poleg tega je morala plačati še pravice Bernieju Ecclestonu. Mirno lahko rečem, da je šlo za milijonski projekt, ki je mladi in rastoči televiziji prinašal dober imidž in zelo gledan program — čeprav nikdar ni bil samostojno tržno vzdržen.

Motivacija

O odnosu RTVS do formule 1 sem tu že pisal, zato ne bom ponavljal že povedanega. Nacionalka se nahaja v eni najbolj hudih kriz svojega obstoja. To, kar delajo zdaj, jih bo v naslednjih letih in desetletjih zelo teplo — namreč da se odpovedujejo honorarnim sodelavcem. Večino jih želijo zaposliti, nekatere pa bodo odslovili. Svobodomiselnih ljudi, ki si želijo ob svojem delu tudi ustvarjalno svobodo ali ki menijo, da lahko na prostem trgu pridejo do boljših pogojev in zaslužijo več, jim ne bo uspelo spraviti v okvire neto mesečnih plač v višini dobrih tisoč evrov. Ostali bodo torej tisti, ki nimajo izbire. Ki se bojijo na trg. Ki jim več pomeni varna služba do upokojitve. In ti so — ne vedno, a skoraj praviloma — najslabši in najmanj motivirani sodelavci.

Produkcijska matematika

Na RTV Slovenija in tudi na drugih slovenskih televizijah velja zmotno prepričanje, da z nakupom TV pravic že opravijo svoje. RTVS tako vsako leto nameni nekaj milijonov evrov za vse športne pravice, potem pa jim zmanjka sredstev za program. Dober in ekskluziven program.

Verjetno mnogi gledate avstrijsko ORF ali nemški ARD in ZDF, morda tudi BBC in druge evropske javne televizije. Povsod, kjer so se odločili kupiti pravice, imajo tudi dober program. Avstrijci imajo na vsaki smučarski tekmi določen standard. Voditelja v ciljni areni, komentatorja s sokomentatorjem, bivšega smučarja ali smučarko, ki se pred tekmo spusti po progi s kamero, vsaj dva novinarja, ki z ekipo opravljata intervjuje in pripravljata prispevke. To je standard. In tak standard nekaj stane. Vnaprej vemo, koliko. Ali pa formula 1: na vsaki dirki imajo pet do sedem ljudi — komentatorja, novinarje, snemalce… Vse to se da izračunati in je tudi treba izračunati. In tako naprej od nogometa in košarke do ostalih športov…

Če TV direktor športnemu programu nameni recimo pet milijonov evrov letno, potem bo vsakemu osnovnošolcu jasno, da izdatek za televizijske pravice ne more biti več kot dve tretjini tega, torej kar tri milijone in pol. Preostanek denarja bodo pobrale že samo olimpijske igre in evropsko prvenstvo v nogometu — če seveda želimo, da bo ta program narejen po standardih, ki veljajo v razviti medijski Evropi. Za športna poročila, ki so na sporedu vsak dan nekajkrat, in za vse druge športne programe ga ne bo ostalo nič. Z drugimi besedami: če si je televizija zagotovila za tri ali štiri milijone evrov športnih pravic v enem letu, potem mora vsaj še enkrat toliko nameniti za produkcijo. Proračun za šport bi moral biti torej vsaj za polovico večji od sedanjega. Ob tem pa je nujno zmanjšati število športnih panog, ki jih bodo prenašali in za katere bodo poskušali pridobiti pravice.

Strategija

In s tem smo prišli do strategije. Glede na to, da RTV Slovenija že dolga leta sprejema proračune in programske načrte tik pred zdajci, včasih celo istega leta, je jasno, da takšnega strateškega razmišljanja sploh ne razumejo. Znan je vzklik enega izmed nekdanjih programskih svetnikov, češ, kaj pa si dovolijo gospodje pri zvezah FIFA in MOK, da hočejo prodati pravice za pet let ali več vnaprej. Slovenski model po mnenju tega svetnika deluje drugače… Dodaten komentar verjetno ni potreben.

Nazaj k formuli 1. Strinjam se, da formule 1 RTV Slovenija ne potrebuje. Strinjam pa se tudi, da je formula 1 še vedno zelo popularen medijsko športni spektakel — torej bi jo formula 1 morala zanimati že iz poklicnih razlogov in zaradi odgovornosti do gledalcev, ki jim plačujejo prisilno pristojbino. Zaradi velikega števila teh gledalcev, ki imajo ta šport radi.

Če bi v Sloveniji deloval trg, bi se morala RTV Slovenija pošteno potruditi za pravice, saj bi jih ves čas izzivala zasebna konkurenca. Belgijski kolega s televizije RTBF mi je v Melbournu povedal, da so njihova pogajanja z Ecclestoneom trajala kar osem mesecev. Zasebne televizije so ponujale več denarja, na koncu pa je formula 1 vendarle ostala na javni televizji RTBF še za nekaj let. Morala pa je globoko seči v žep. Medijskega trga v Sloveniji že dolgo ni več. Morda ga sploh nikdar ni bilo. To je še en razlog več, da bi se RTV morala zavzemati za formulo 1. Ker so pravice zanjo v Sloveniji glede na število prebivalcev veliko cenejše kot za Avstrijo, Nemčijo, Belgijo ali Veliko Britanijo.

Poslovno-produkcijski model

Pro Plus ima s svojima programoma Pop TV in Kanal A veliko težav z nogometom. Kupili so zelo drage pravice za predvajanje Lige prvakov in že po nekaj tednih so lani ukinili studijski program pred tekmami. No, roko na srce, ob preživelem konceptu studijskega dolgčasja z gosti — ponavadi upokojenimi slovenskimi nogometaši — tega nihče niti ne bo zelo pogrešal.

Tudi zasebne televizije ne razumejo matematike. Za pravice lahko plačaš toliko, da ti ostane dovolj denarja za produkcijo programa. Recimo, da stanejo prenosi Lige prvakov milijon evrov letno. Zato milijon evrov proračuna za ta program ni dovolj. Potrebuješ vsaj še dodatnega pol milijona ali milijon — in če ga nimaš, moraš pravice kupiti samo za pol milijona, da ti ostane za produkcijo programa. Na vsaki tekmi moraš imeti voditelje, goste, novinarje, intervjuje, prispevke za oddaje ob tekmah in v poročilih, moraš biti na tekmah, na terenu… Vsega tega v Sloveniji nihče ne počne, ker narobe izračunavajo poslovno-produkcijski model. Cena pravic je v slovenskem primeru lahko le polovica skupnega stroška projekta. Produkcijski stroški so žal enaki, neglede na velikost trga, to je dodatna slabost za majhne trge. Morajo pa biti nanjo pripravljeni. Slovenski žal ni.

Moto GP na Kanalu A je trenutno morda svetla izjema v slovenskem prostoru, kjer je razmerje med stroški pravic in produkcijo programa takšno, da dovoljuje izdelavo solidnega in ekskluzivnega programa na dirkah. Ne brez odmeva. Gledanost športne serije Moto GP se je v desetih letih več kot podvojila, občasno celo potrojila.

“Dobro jutro” na ORF

Planet TV je še ena velika vseslovenska televizija, ki se je očitno popolnoma odpovedala športu. Dvomim, da jim bo to prineslo uspeh in preboj na prvo mesto med komercialnimi televizijami v Sloveniji. Formula 1 je bila zanje priložnost, ki bi jo morali pred letošnjo sezono — tako kot leta 1996 Pop TV — zagrabiti z obema rokama. Ob tem je zanimivo še dejstvo, da pravice že dolgo niso bile tako poceni, kot letos.

In tako se bo v nedeljo zgodilo prvič po mnogih desetletjih, da v Sloveniji ne bo prenosa dirke formule 1. Ni konec sveta, ni pa prijetno. Ne samo zato, ker bodo navdušenci pač gledali dirko in program okrog nje na avstrijski ORF. Komentatorja Ernsta Hausleitnerja sem že naučil dveh zanj vse bolj pomembnih besed. Morda vas bo pozdravil tudi z “dobro jutro”, saj bo imel letos res veliko slovenske publike.

Slabo je to predvsem zato, ker je samo še en majhen kamenček v dolgoletnem procesu samoodrivanja Slovenije na evropsko obrobje. Spomnil sem se pogovora s poljskim dirkačem Robertom Kubico pred približno desetimi leti v restavraciji Stanglwirt pri Kitzbühelu. Razlagal mi je, kako prijetno je opazovati medijsko zavezetost majhne in globalno nepomembne Slovenije za formulo 1. Ponosen sem bil, da je Poljak videl Slovenijo med tehnološkimi in industrijskimi velesilami, bolj v osrčju Evrope kot svojo državo.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 17. marca, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Dober program stane še enkrat toliko kot pravice. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE