Na Wilsonovi predstavi se boste spremenili v postmodernističnega nosoroga

Verjetno gre za odrski dogodek leta: v izvedbi romunskega Narodnega gledališča Marina Sorescuja iz Craiove in v režiji Roberta Wilsona, papeža sodobne gledališke avantgarde, prihajajo Nosorogi, klasika teatra absurda romunsko-francoskega dramatika Eugèna Ionesca (1909–94). Les Rhinocéros/Rinocerii gostujejo v nedeljo in ponedeljek v Cankarjevem domu.

Legendarna in spektakularna absurdistična drama, ki z zgodbo o dogodkih v majhnem mestecu, kjer se ljudje začnejo spreminjati v nosoroge, še dandanes ponuja obilo možnosti za svobodne asociacije na družbeno dogajanje, je bila premierno uprizorjena v nemškem prevodu v Düsseldorfu leta 1959, leto pozneje pa še v francoskem izvirniku v Parizu v režiji Jean-Louisa Barraulta in angleškem prevodu v Londonu v režiji Orsona Wellesa z Laurenceom Olivierom v glavni vlogi. 

Avignon–Beograd–Ljubljana

Je Robert Wilson, Bob Wilson že bil v Sloveniji? Ja, takrat je bil prvič: leta 1999 je pod naslovom Ste že bili tu? Ne, zdaj sem prvič predaval o sebi in svojem delu ob gostovanju predstave Svetniki in petje (Saints and Singing). Besedilo je leta 1922 napisala Gertrude Stein, glasbo Hans Peter Kuhn.

Boba Wilsona je Evropa spoznala v 70. letih tako rekoč po zaslugi Jovana Ćirilova in Mire Trailović — skratka beograjskega gledališkega festivalu Bitef. Ko je leta 1977 z opero Einstein na plaži (Einstein on the Beach) gostoval na Bitefu — zanjo je dobil grand prix —, so približno peturno predstavo (brez premora) vsi gledali kot pribiti. Tudi Tito je sedel kot pribit. Vsi so jo gledali do konca, ker jo je Tito gledal do konca. Zanj je Wilson rekel, da je bil prvi kralj, ki ga je spoznal.

Predzgodba Einsteina je pa naslednja.

Zdaj že pokojni direktor Bitefa Ćirilov je bil na štipendiji v ZDA. Hodil je v gledališče. Bil je očaran nad Wilsonom. Poklical je takratno direktorico Bitefa Miro Trailović in ji rekel, da Wilson mora priti na Bitef. Rečeno, storjeno. Skupaj z avignonskim gledališkim festivalom so nameravali koproducirati Einsteina, ki ga je takrat pripravljal na glasbo in libreto Philipa Glassa in koreografijo Lucinde Childs. No, Francozi so nazadnje dali več denarja in tako je bila premiera Einsteina najprej v Avignonu (25. julija 1976) in je šele naslednje leto gostovala na Bitefu.

Ko je Mira Trailović prosila Wilsona, naj ji zaradi birokracije pove vsaj naslov predstave, se je malo zamislil in izstrelil: Einstein na plaži. Pozneje je šla direktno do Tita in mu razložila, da je Wilson genij in da mora gostovati na Bitefu. Tito je poklical v Narodno banko in povedal, da bo prišla Mira Trailović po denar. Čez nekaj časa je gospa Mira zapustila banko z dvema kovčkoma denarja — ki pa ga očitno le ni bilo dovolj. Toda tako je Wilson vsaj z majhno zamudo prišel v Jugoslavijo.

Po večurni predstavi je Tito stopil do njega mu čestital v jugoangleščini: “Boy, you have a talent.” Wilson je rekel — o vsem tem mi je govoril Ćirilov —, da je Tito najbrž zdržal do konca, ker je bil vajen sedenja na komunističnih sestankih, sejah in kongresih.

Forma, abstrakcija, svetloba

Robert Wilson je inštitucija zase. Forma, abstrakcija, svetloba so zanj bistvene. Njegove predstave so dolge, trajajo tudi enajst ur. “Če se igralec premika počasi in se zaveda, da se premika počasi, je to dolgočasno. Če pa se igralec premika počasi in ne misli na to, bo gibanje polno časa. Čas nima koncepta.” Toliko o počasnosti.

Ne mara naracije, sovraži naturalizem. Po njegove mnenju to ubija gledališče. “Mislim, da me je na Broadwayu najbolj motilo to, da je bilo tisto, kar sem slišal, samo ilustracija tistega, kar sem videl. In obratno,” je povedal na predavanju leta 1999. Predstave dela zato, da se sprašuje, zakaj jih dela. Če bi vedel, zakaj jih dela, mu jih ne bi bilo treba delati. Nanj so vplivali mnogi, prav gotovo koreografa George Balanchine in Merce Cunningham, skladatelj John Cage.

Predvsem pa gluhonemi Raymond Andrews in avtistični umetnik Christopher Knowles. Wilson naj bi tudi sam bil avtist. Takrat 13-letnega Andrewsa je takrat 27-letni Wilson posvojil. Na sodišču so mu ga dodelil šele potem, ko je sodniku rekel, da bo državo New Jersey veliko stalo njegovo bivanje po pobojševalnicah. Pred tem je zaman razlagal, da bi ga rad posvojil zaradi inteligentnosti in humorja.

S Chrisom Knowlesom sta napisala tekst Pismo kraljici Viktoriji (A Letter for Queen Victoria). V predstavi je kraljico igrala Wilsonova 90-letna babica. Ko jo je šel iskat na letališče, mu je povedala, da vsak dan pogoltne devet tablet, da ostane živa. Tak je bil tudi njen tekst v predstavi. Ker so jo motili reflektorji, je nosila sončna očala.

Samo okvir

Delal je z naturščiki. Z ljudmi, ki jih je spoznal na ulici. Delal je z zvezdami kot Heiner Müller, Tom Waits, William S. Burroughs, David Byrne, Allen Ginsberg, Laurie Anderson, Philip Glass, Isabelle Huppert… Obožuje klasično glasbo, arhitekturo, literaturo. Plesalce, ki plešejo zase in za tišino glasbe. Introvertiran kot je, nariše predstavo v detajle in razloži vse asistentom, ti pa potem poskrbijo za postavitev. “Igralcu nikoli ne govorim o pomenu. Dam mu okvir, v katerega lahko vnese lastne misli. Tako tudi arhitekt načrtuje hišo ali mesto.”

Hkrati poudarja, da mora biti gledališče dostopno in preprosto. Da ga razume mlad fant in človek, ki je pravkar stopil iz džungle. Tako je govoril leta 1999 na predavanju v Ljubljani.

Postmodernizem. Perfekcija.

Poleg Svetnikov in petja sem v živo videla Gospo z morja, njegovo postavitev Ibsenove drame v adaptaciji Susan Sontag, ki jo je leta 1998 delal v Italiji. Abstraktna, natančno odmerjena predstava, kjer se igralci ne sprehajajo na odru, ne čutijo vsega dramskega naboja. Vsaj zgledalo je tako. Vnašanje čustev je občasno izpadlo burleskno. Antologijske predstave pa sem gledala na takrat redkih VHS kasetah.

Robert Wilson je gonilo gledališča vse od preteklega stoletja dalje. Referenca. Okoli njega je vse vrtoglavo. Ko je delal nemo predstavo, so jo označili za opero. Ali opereto. Njegovo gledališče običajno označujejo kot gledališče podob. Kot postmodernizem. Na vsak način je to gledališče. Nič več in nič manj.

Vikend pred mano bo napet. Vem, da bom v ponedeljek videla perfekcijo.