Medijska hiša gori, ampak zalijmo najprej rože…

Nič posebnega ali izjemnega ni, da se vsaka vlada, ki pride v Sloveniji na oblast, loti spremembe medijske zakonodaje.

Saj je medijsko področje res dinamično, slovenski prostor pa bi naj bil tudi del širšega, globalnega medijskega prostora. Problem je, da se iz vlade v vlado tega lotevajo vse bolj domačijsko, brez razumevanja smisla in vloge medijev.

Nerazumljivo je, kaj pravzaprav sploh želijo doseči. Ali je uveljavljanje slovenskih glasbenih kvot pot do bolj kakovostnih  medijskih vsebin? Ali do večje možnosti izbire uporabnikov? Ali do bolj pluralnega in vsebinsko raznolikega medijskega prostora?

Nedvomno nič od tega. A cilj vsake zakonodaje bi naj bil prav to: stremeti k razvoju družbe, opolnomočenju in ozaveščanju posameznikov. Se tega tisti, ki medijsko regulacijo predlagajo, sploh zavedajo? Se zavedajo škode, ki je v tem prostoru povzročena, ker so standardi padli tako nizko?

Mesnice in mediji

Že pred leti sem opozarjala, da ni videti, da bi Slovenija imela vizijo razvoja medijske krajine. Izvoljeni oblastniki ne vedo, kaj s tem početi. Fino je, če lahko dobijo prostor v predvolilni kampanji, če se njihovi znanci in prijatelji infiltrirajo v medijsko lastništvo — a pri tem tudi ostane. Ministrstvo, odgovorno za medijsko regulacijo, na medijski prostor ni sposobno pogledati širše kot v okviru mandata vlade.  

Razumem, da o samoregulaciji, kakršno poznajo na zahodnih medijskih trgih, v Sloveniji sploh še ne moremo govoriti. Samoregulacija pomeni, da se že sami akterji na medijskem trgu zavedajo, da morajo nekaj storiti za to, da bo medijski razvoj šel v pravo smer. Zavedajo se, da so soodgovorni za razvoj družbe, za napredek — pa tudi za nazadovanje. Zavedajo se, da so dolžni z medijsko močjo ravnati skrajno obzirno. Zavedajo se, da je posledica zlorabe te moči izguba verodostojnosti, s tem pa tudi razpad medijskega sistema.

Ne, ne, pri nas še ne razumemo tega. Ne razumemo, da imeti kafič ali mesnico ni isto kot ustanoviti medijsko hišo. Pardon: za odprtje mesnice moramo dobiti mnoga inšpekcijska dovoljenja, pa morda še kakšno obrtniško potrdilo. Še več! Kaj se zgodi, če pride do zlorabe te moči ali nekorektnosti, neprofesionalnosti? Če se v kafiču ne držiš higienskih standardov, ti ga pač zaprejo. Če strankam ne daješ računov, dobiš nepojmljivo kazen. Če ne delaš tako, kot je treba, dobiš inšpektorja — tržnega, delovnega…

Kaj se zgodi, če…

Kaj pa se zgodi v medijskem prostoru, če pride do odklonov?

Kaj se zgodi, če novinar zahteva plačilo od svojega vira in s tem celo izsiljuje? Zgodi se nič. Novinar je še naprej novinar ali urednica. Le kaj bi se zgodilo, če bi zdravnik od pacienta zahteval plačilo za operacijo? Ali če bi učitelj zahteval plačilo od slušatelja? Upam, da bi oba za vedno izgubila možnost dela v svojem poklicu.

Kaj se zgodi, če lastnik narekuje PR članek novinarju, pod katerega se mora ta podpisati? Zgodi se nič. Morda je pohvaljen in dobi kak evro več za dodatek zaradi poslušnosti.

Kaj se zgodi, če domala celotna medijska srenja objavlja skrite posnetke mladoletnih oseb, ki so jih lansirali na Facebook in povrhu še moralizira o ravnanju? Zgodi se nič. Hvalijo se vsi povprek. Moralizirajo o nesrečnih učiteljih, ki so jih zasačili. Zamolčijo pa, da so mediji tisti, ki so predstavniki javnega interesa, ki bi naj imeli v glavi pošlihtano, kako objava prispeva k dobrobiti družbe in kako k njeni dekadentnosti.

Kaj se zgodi, če mediji objavljajo copy-paste PR sporočila lokalnih političnih oblastnikov? Zgodi se nič. Z veseljem jih župan še večkrat povabi na kakšno potovanje.

In kaj se zgodi, če navijaško in ideološko predstavljajo določene zgodbe, obenem pa se predstavljajo kot nevtralni mediji? Zgodi se nič. Veselijo se lahko, ker smo vedno bolj razklana družba. Takšna družba požira škandale in pljuvanje po “njihovih” in ne “naših” in se ne loteva globjih problemov, ki bi jih mediji morali načenjati. Pogosto za to ni časa, niti denarja ali celo dovoljenja s strani urednikov ali lastnikov.

Zamegljevanje resničnih problemov

Razprave o novih členih medijske zakonodaje so smešne, ker zamegljujejo resnični problem. Navidezno se ukvarjamo s tem, kako postaviti pravila v medijskem svetu, ki bi moral temeljiti na svobodnem trgu, omogočanju raznolikosti, spodbujanju kakovosti in različnih možnosti za uporabnike.

Te kvote so kot razprava o tem, ali boš doma zalil rože, ko ti hiša gori. Res je, da pri nas že nekaj časa medijski prostor gori, a to očitno nikogar ne moti. Najprej poskrbimo za rože na oknih…