Buči, buči, nebo Adriansko, nekdaj bilo si slovansko…

Človeku, ki ne bere redno slovenskih news portalov, se po nekajdnevni abstinenci zazdi, da se je v Sloveniji nepovratno podrla običajna kronologija in da se zdaj — kot v kakšni borghesovski galaksiji — paralelno dogajajo različni časi.

Če je isti dan brigadir Krkovič pozvan na sodišče zaradi sestrelitve helikopterja, premierka Bratuškova pod drobnogledom tožilstva, nacionalni letalski prevoznik pa prodan za drobiž, imaš občutek, da sta se nerazrešljivo spletla preteklost, sedanjost in prihodnost. Da je skratka čas po hamletovsko vrglo s tečajev.

Najbolj me je vrgla novica z Zgornjega Brnika, da so se na skupščini družbe Adria Airways delničarji seznanili z informacijo, “da je bil 91,58-% paket družbe prodan nemškemu 4K Investu”.

Dovolite mi malo anahrone in anahronistične nostalgije, kjer se v prav takem galaktičnem brezčasju izmenjuje nekaj osebnih podob.

Podoba 1: Pariz, Avenue de l’Opéra

Med enoletnim študijem na Novi Sorboni sem bil bolj ubogo štipendirano revše, zato sem se vmes vračal domov z Lastinim avtobusom na relaciji Pariz (Place du Stalingrad)–Lyon–Ljubljana–Beograd. Le redko, zelo redko, sem imel za avionsko karto.

Takrat pa sem s prav posebnim ponosom šel na Avenue de l’Opéra v Adrijino poslovalnico — toliko bolj, ker je bil dobesedno za vogalom kraj, kjer sta brata Lumière leta 1895 prvič pokazala svetu gibljive podobe.

“Kakšni frajerji,” sem si mislil, “da imajo pisarno v samem središču mesta luči — in sveta!”

Podoba 2: Kapelica na Poljanski 6

V prostorih, ki danes — in so najbrž tudi takrat — pripadali stiškemu samostanu, sta si Boris Balant in Lena Pislak uredila Luks Studio. Dišalo je po Borisovih cigarah in Leninih svežih šopkih. Kadar sva z Borisom delala kak nočni oglaševalsko-oblikovalski projekt, mi je vedno s ponosom pokazal, kako izvrstne fotografije jima je z Leno uspelo spraviti v Adrijin in-flight magazine, ki sta ga takrat vsako sezono predano oblikovala. Takrat sem prvič videl fotografije Matjaža Krivica.

Podoba 3: Na seji Pahorjeve vlade

Kot državni sekretar sem šel včasih namesto ministrice Majde Širca na sejo vlade, Pahorjeve vlade. Ena bolj obskurnih epizod je bila, ko je vodstvo Adrie prišlo na vlado — k svojemu večinskemu lastniku, torej na skupščino — po dodaten denar za preživetje. Če se prav spomnim, so prišli po 50 milijonov. Pa jih je minister Gaspari (za razvoj in evropske zadeve, ne finance!) prostodušno vprašal, ali so pripravljeni s svojim premoženjem jamčiti za tak znesek. Mislim, da so kar na sami seji znižali višino vsote, po katero so prišli.

Bilo mi je čudno, da se da na najvišjem izvršnem telesu države barantati z budžetom nacionalnega prevoznika, kot da kupuješ na tržnici.

Podoba 4: Priština–Ljubljana

Dobra tri leta sem se dva do trikrat mesečno za vikend iz Prištine vračal v Ljubljano. Po eni strani sem hvalil Adrijin urnik, ki mi je omogočal, da sem bil ob petkovih odhodih iz pisarne ob pol treh že ob šestih na Brniku, ob pol sedmih pa doma, se mi je po drugi strani zdelo kar malo nefer, da nimajo kakšnega količinskega popusta. Pridno sem plačeval vsako karto posebej in po grobem izračunu pustil Adriji tudi do tisoč evrov mesečno.

Ko zdaj berem, da je v rokah petsto malih delničarjev 3,91% delnic (298.702 delnic) in da jim bo 4K Invest za vsako izplačal po en evro, sem že skoraj začel računati odstotke…

Rad sem imel petkove časopise na Adriji.

Podoba 5: Tistega lepega dne

Bilo bi sicer bolj priročno, če bi lahko za konec citiral iz filma Na svoji zemlji in ga priložnostno spremenil v Brez svojega neba.

Toda v resnici je zadnja podoba iz nekega drugega Štigličevega filma: Tistega lepega dne. Ni le ganljiva in gibljiva, ampak uglasbljena in kar trikrat zapeta.

Gre za pesem Simona Jenka, ki jo smejo samo na skrivaj vaditi vaščani pod fašistično okupacijo in ki jo Štefuc (Bert Sotlar) zapoje svojima pokojnima soprogama na pokopališču. Na koncu pa postane še stvar svojevrstnega narodovega maščevanja in zadoščenja, ko jo morajo na poroki zapeti Ludvikovi bratje v fašističnih uniformah.

Kako že gre?

Buči, morje adrijansko! / Nekdaj bílo si slovansko, / ko po tebi hrastov brod / vozil je slovanski rod. / Ko ob tebi mesta bela / naših dedov so cvetela, / ko so jadra njih vojské, / še nosila njih imé. / Molči, morje! kam si djalo, / al si ladje pokopalo, / jih razbilo ob pečí, / da jih videti več ni? / Ní jih morje potopilo,/  ní jih ob pečí razbilo; / da jih videti ní več, / tega kriv je tuji meč.

Ne razumite me narobe: ne vidim prav veliko možnosti za novodobno križarsko vojno — ne za nacionalnega prevoznika in še manj za nebo. A vseeno mi je žal, ker Adria ni več naša.