Ne boj se Rusov

15.3.2016 / 06:10 4 komentarji
Pohvaljen Pahor za vabilo Putinu. Stopil je iz okvirov ZDA, ki jim EU sledi. Dovolj rusofobije, strahu pred komunizmom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Jaz sem NATO in EU. Moj sovražnik je Rus. Govori rusko in piše v cirilici. Izdeluje in pije vodko. Čeprav je kapitalist, še vedno tihotapi komunistično literaturo. Putin je psihopat, ker tako verjamejo mnogi moji znanci na Zahodu? Putin ne bo začel 3. svetovne vojne, ker jo je že začel na Krimu in v vzhodni Ukrajini, trdijo naši zavezniki. Azovski in drugi paravojaški bataljoni in vsi dolarji, ki smo jih investirali v Majdan, so bili pomoč okrepljeni ukrajinski demokraciji. Ta je še nevidna, vendar verjamemo vanjo, zato vanjo investiramo vedno več.

Zagrenjeni Soros je jeseni uro in pol govoril študentom svoje univerze v Budimpešti o Ukrajini. Njegovi izračuni so bili napačni, investicije izgubljene. Mož, ki je naredil veliko dobrega, je tokrat stavil na nacionalizem. Na njegovi univerzi in z njegovo štipendijo je diplomiral tudi Viktor Orbán, za katerega bi težko rekli, da je demokrat tretjega tisočletja.

Zakaj se dobri nameni tako skvarijo? Ker je vse v gibanju in ker nič ni za vedno. Takšen je zakon vesolja in veselja.

Prehlajeni predmet severnoatlantskega zavezništva

Karl Marx in Friedrich Engels nista zelo cenila slovanskih narodov in jim nista namenjala pomembnejše vloge v svetovni zgodovini. Potem pa se je zgodila Oktobrska revolucija. Ta je svetovni kapitalizem zamajala do temeljev — zato je postal še močnejši. Kar ne ubija, krepi.

Pesnik Tomaž Šalamun je napisal, da je slovenski narod prehlajeni predmet zgodovine. V njem ni nič državotvornega. Kljub temu pa je zmogel ustanoviti državo in jo takoj poklonil EU in Natu.

Iz tega lahko sklepamo, da je podcenjevanje Slovanov — še zlasti Rusov — globoko zakoreninjeno v orto kolonialni in zavojevalni evropski skupini Anglija, Francija, Nemčija, Belgija. K temu moramo dodati tudi smrtni strah pred komunizmom, ki ga nikjer ni več, strah pa je ostal. Pred komunizmom s krajšo roko in brki, kar je Roosevelta in Churchilla prisililo, da sta prišla v Jalto.

Po perestrojki se tudi države višegrajske skupine — plus Bolgarija in Romunija — niso dolgo veselile samostojnosti, ampak so padle v objem EU in Nata. Strah pred Ivanom in njegovim medvedom je imel ogromne oči. Nihče se ni veselil svobode. Vsi so hiteli v nove povezave, ne da bi se resno vprašali, ali so dobre, koristne in zares potrebne.

Preprosto smo verjeli, vsaj večina, da je tako prav. Smo se pustili zavesti? Brecht nas je svaril, pa nismo slišali?

Afganistanski eksperiment

NATO je na miroljuben način dobil veliko več, kot bi dobil z vojaškim posegom. Države so mu padale v naročje kot zrele hruške. Stare članice so bile pripravljene plačevati visoke stroške za majhen ali nikakršen dobiček.

Tako kot je raslo zavezništvo, ki na srečo še ni bilo na resni preizkušnji notranje trdnosti in vzajemne varnosti, tako je z ohlajanjem hladne vojne postajalo tudi vse bolj glasno vprašanje, v čem je smisel asimetričnega zavezništva: največ predstavljajo ZDA, vsi drugi skupaj kakšnih 40%. Zato je vprašanje, kdo postavlja pravila igre.

Afganistanski eksperiment je bil prvi skupni nastop vseh članic in partnerskih držav, ki za seboj ni pustil prenovljenega demokratičnega Afganistana, temveč samo še eno propadlo državo več na seznamu: Ciper, Kosovo, Bosna in Hercegovina, Libija, Irak, Sirija, Jemen, Sudan, Somalija, obljubljena Palestina, Ukrajina.

Seznam ni dokončen. Nove politične elite so praviloma okrutnejše od vrženih diktatorjev, saj ti sčasoma pridobijo nekaj državljanske mehkobe.

Evropotvornost

Ali je spopad med Natom in Rusko federacijo v bližnji prihodnosti možen? Verjeten ni, pravijo analitiki, je pa možen. Brez dvoma pa bi bil nesmiseln in nepotreben kot vsaka vojna. Oboroževalna tekma se ne krepi samo na obeh straneh, temveč na vseh. Ne smemo pozabiti zalivskih držav, Kitajske, Indije, Japonske. Severnoatlantsko zavezništvo je ujeto v začaran krog: Natova krepitev vojaške moči povzroča krepitev nasprotne vojaške moči, to pa zahteva še več moči. To lahko preseže samo mirovni proces in postopna razorožitev. Trgovcev z orožjem to seveda ne veseli.

EU po drugi strani ni ne federacija ne konfederacija in ne unija. Nima najmanj enega elementa, ki dela državo suvereno — svojih oboroženih sil. Večina članic je v Natu. Ima slabo definirane zunanje meje, migrantski izziv je komaj preživela, saj je razpadla na Višegrajski vzhod in Zahodno cesarstvo, Slovenija pa se je znašla nekje vmes.

Mlajše članice ne morejo veljati za evropotvorne, ker so vstopile s hudimi travmami iz preteklosti. Stare članice jih ne razumejo, celo ne poznajo jih, v resnici jih niti ne zanimajo preveč.

Prazno/polno

Prazen prostor v vesolju vedno nekaj napolni. Praznino, kjer ni demokratične in napredne EU, vse pogosteje zapolnjujejo nacionalistične in ksenofobične stranke, ki v nekaterih državah pridobivajo na moči. Odnosi z Rusko federacijo so na zelo nizki točki. EU ne more storiti tistega, kar bi morala: morala bi se osamosvojiti od ZDA — tudi vojaško —, kar bi zahtevalo tudi spremembo Nata. To pa je malo verjetno, ker ZDA potrebujejo ta vzvod.

Evropska unija bi morala težiti k združevanju evropskega prostora in opustiti predsodke pred Slovani in komunisti. Zavzemanje za mir je delo, ki ga le redki cenijo. Množice nimajo česa proslavljati. Slavimo vojskovodje in osvajalce, ne pa vztrajnih diplomatov, ki se neskončno dolgo pogajajo za eno samo vejico: “pomilostiti, ne ubiti” ali “pomilostiti ne, ubiti”.

Moram pohvaliti predsednika Pahorja, ki je Putina povabil na slovesnost ob 100-letnici tragedije ruskih ujetnikov pod Vršičem. — [Fotografija: Red State.]

Rusofobija

Rusofobija Zahodne Evrope ima veliko plasti, ki jih ni mogoče našteti v kolumni, za to bi bila potrebna znanstvena študija. V veliki meri smo prevzeli vzorec, tako kot tudi mnoge druge vrednostne lestvice, ne da bi si vzeli dovolj časa in izdelali svoje. Kaj koristi nam, državljankam in državljanom Slovenije, čeprav to ne bomo ugajalo ne Germanon ne Britom ne Frankom?

Berem, da nekaterim grejo dlake pokonci, če samo pomislijo na neuvrščenost, pa sploh ne razmišljajo izven okvirja. Z domišljijo pridemo povsod, je rekel Einstein, z logiko pa samo od točke A do točke B.

Moram pohvaliti predsednika Pahorja, ki je Putina povabil na slovesnost ob 100-letnici tragedije ruskih ujetnikov pod Vršičem. Moram se mu zahvaliti, ker je pokazal, da pozna fizikovo misel. Stopil je iz okvirov politike, ki jo določa Washington in ki ji v svojo škodo sledi Bruselj.

Želim si, da bi se obe državi — četudi ob kapelici — dotaknili najpomembnejših političnih vprašanj. Zaradi mene, državljana Republike Slovenije, res ni treba molčati in se pretvarjati, da svet ni v resnih težavah in da jih je mogoče rešiti samo z novimi problemi. Z mojim soglasjem: kar odkrito!

Upam, da pride tudi Sergej Lavrov. Ubija orožje, ne dialog.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE