Zdej so sam še pravice. Skoz te pravice. Dolžnosti, WTF!?

Vsakič znova, ko zvem, da je nekdo pristal in obstal v neki fabriki, mi je groza. Nekdo inteligenten, sposoben veliko več, ampak ker služb ni, se je vdal v usodo in je zdej happy: “Uf, vsaj to sem dobil.”

In ko vidim te naše tete merkatorke in vem, da imata dve faks, pa vseeno rajš tukaj police zlagata in prenašata jebene pike in tečne stranke, kot da bi delale tisto, za kar sta se šolali, me vse mine. Ta svet, sistem in vse.

Ko sem bla stara 17, 18, sem spet neki kontrirala ta starim in sem šla kr v Yulon, kao jaz si bom sama služila keš. Samo što nisam. Uletela sem tja med un ropot od mašinerije in so me posadili pred tekoči trak, na drugi strani pa je sedela ena stara obilna gospa. In so pognali un trak, ene stožce proti nama, in midve nej bi jih sprot dol pobirale, enga na druzga hitr naložile, pa spet ostale dol vzemat s traku. Pizda, dejte zame prvi level! To je letelo dol po tleh na vse strani pr men, na njeni strani se je pa vse svetilo. In tko cel dan.

Kontra sebi

Iz trme sem ostala do konca. Trmarila sem itak kontra sebi. Ko se je zaključil dan, sem laufala k sneta sekira ven. Nikol več me niso videli, itak. Bom jaz drugje služila keš. Še zdej slišim tist ropot.

In tam so ble ženske, k so že od pamtiveka delale za mizerno plačo. Če se ti pa to ne scufa po enmu tednu, pol si pa robot, jebeš me. Eno in isto, 8 ur na dan, leto za letom. Tuf-tuf-tuf. Ponovi vajo. Tuf-tuf-tuf. Fakin stožci. Al pa v Hoferju cel dan, čez blagajno robo potegnit pa poslušat: “Pip. Pip. Pip.” Fuck.

Zakaj te življenje sploh prisili v take situacije? Zarad česa rata človek skor robot? Zarad keša? Creepy as hell. Sam zdej so taki cajti, da če dobiš pip-pip-pip za job, boš cel žur naredil zarad tega. Ker preživet je baje treba.

Baje so danes tud taki cajti, da se da dobit dobro službo, sam če si od ta pravga bratranec. In ker so taki cajti, se po zavrnitvah razni Lešniki in Okorni odločijo, da gremo mi mal po svoje. Svet je velik.

Pesem ptic trnovk

Da sem jaz živela čist druge čase, mi postane jasno, ko berem razne članke o otrocih oz. vzgoji danes, o šolskem sistemu. Ne, nimam otrok, preberem pa lahk marsikej. Drug svet je to.

Jaz  sem živela v čist drugem sistemu, ko sem hodila v osnovno šolo. Mobitele sem videla sam v ameriških filmih v avtih, opeke, priklopljene na ne vem kaj (nadaljevanke smo imeli sam tri: Pesem ptic trnovk, Vrnitev v paradiž pa Sužnja Isaura). V razredu so visele slike Tita. Danes bi to mulci z jajci obmetavali. Ko je vstopil učitelj, smo mogli vstat pa rečt: “Zdravo.” Po mojem ga danes na tabli čaka napisano: “Kje si stari. LOL”, mulci pa vsi z nogami na mizi, k direktorji. Če table sploh še obstajajo. Pol pa hitr vsi snemat nejgov ksiht ob reakciji.

Danes se jih učitelji kr bojijo. Nočejo pušnit služb, ker je to vseen boljš kot pip-pip-pip prenašat. Znajo razjarjene mamice hitr uletet z odvetniki v šolo. V mojih cajtih bi obadva — mama in odvetnik — laufala pred šopom ključev, k bi jih una psiha od tršice vrgla za njima.

Dolžnosti, WTF?!

Ko sem bla 2. razred, je učiteljica rekla sošolki, da ne sme več nosit v šolo nekih posebnih nalepk in radirk, k jih je dobivala iz celega sveta. Da se drugi ne bi počutili manjvredne. Vsi enaki, pa take komedije. Če bi danes rekla učiteljica eni dečvi, da nima kej nosit telefona s sabo, ker je dražji od ostalih, bi jo dečva po nosu uno s tistim mobitelom: “Ti boš men show-off odvzemala!”

Srčno upam, da pretiravam, pa da v resnici ni glih tko. In daleč do tega, da govorim, da je blo boljš takrat al pa zdej. Bilo je drugače. Tistih dni se spomnim otroško brezskrbno, zdej pa pač nimam otrok. Je pa bilo takrat več spoštovanja. Bil je nek rešpekt. Učiteljica ni bla glih kr tam ena, doma pa tud ni blo neki ful jezikanja. Zdej so sam še pravice. Skoz te pravice. Dolžnosti, WTF je to? Pa ne smeš mu že skor dat hausaresta, bog ne dej, da mu vzameš telefon. Pa ne bo se ga smelo udarit. Sem ta zadnja za agresijo in batine in kakšne zlorabe, ampak halo, če ga jaz futram in živim, pa je resno neki zakuhal v najstništvu, mu ena vzgojna okol kepe ne uide. Če je dobil eno v življenju okrog ušes, mu ziher ne bo pustilo travm.

Zakaj šole sploh še obstajajo

Smo imeli zanč razpravo na FB, taki mojih let: “Je klofuta v lajfu vzgojna ali je to cel teror?” Se jih je večina strinjala, da bi mogoče lahk eno več dobili v mladosti ali da so jih zasluženo. In pol se najde kdo: “Jaz mojih ne tepem!”

Ok, kr pogovorite se vse. So že tok pametni in pridni, da se da vse s simple predavanjem o prav/ni prav rešit. Če je tepst ena vzgojna klofuta v celem življenju, pol pa tud ne vem. Vsak nej si jih po svoje vzgaja. Si predstavljam, da če maš zdej najstnika v puberteti, pa mu odvzameš telefon za kazen. Že tko ma cele bleme z mozolji, pol pa še ta udarec. Valda se mu strga. Konc sveta. Če mu ga pa učitelj zapleni med poukom, to je pa skor kraja. Odvetnika pa piči.

Kaj ma sploh odvetnik na šoli za delat, mi tud ni jasno. Nej pride na sodišče, ko bo cajt, uni nej pa uradno lepo prijavijo, kamor je že za prijavit, če jim kej ni prov. Navadno ustrahovanje. “Lej, jaz mam pa odvetnika, k me kušne na rit, pust mojga mulca na miru, če ne… pip-pip-pip.”

Res ne razumem, zakaj šole sploh še obstajajo. Starši itak vejo vse, mulci bojo pa že na telefonih na Googlu vse najdli. Win-win situacija. Preveč pomehkuženo je vse. In ta ista generacija, k naj ne bi bli ali nismo bli taki, jih mate zdej take.

Katastrofa katastrof

Če bi bla še dans obvezna vojska, to bi bil polom. Katastrofa katastrof. Kam bo mami z odvetnikom laufala, ko bo mogu par krogov s puško odlauafat, pospravit pojstlo pa pucat WC. Pa za jest ne bo glih McDonald’s. Pahorja bi prosile za pomilostitev, če mu pa kej ne bi blo prov, pa ima da takoj odstopi: “Vozi, miško.” Sam še ambicije, tekma. Vsak starš misli, da je glih on naredil enga oh in sploh, brez katerega svet ne bo mogu živet. Sami naslednji Jobsi in Michaeli Jacksoni. “Hodil bo pa na balet in pevske, na angleščino, španščino, švedščino, pa še mal fuzbala zraven, pa dejmo mogoče še mal umetnostnega drsanja. Aja, pa flavta! Ne pozabit na flavto! Šah, šah!” Na koncu ne bo hodil več na noben balet, ampak sam še na tablet.

Mi takrat smo bli sam otroci. Starci niso bli tok obsedeni s to gonjo: “Moj bo pa najboljši!” In ko gledam zdej sošolce iz osnovne, so vsi fajn in uspešni. Eni celo zelo uspešni. Pustmo mene, jaz sem en poseben primer. In kaj bo ta poseben primer pametoval zdej kle o vzgoji otrok, če je pa 30 let za časom. Take, kot si jih boste nardili, take boste meli.

Tko kot moja dva. Naredila skor genija, k so mu vse dolžnosti jasne, pri 40 ne živi na grbi enega in drugega in tretjega in se mu ne sanja, kaj je to razvajenost. Pajke v fletu mam tud lepo vzgojene. Delovne navade so moj middle name.

Pa tepli me seveda niso.