Funka nam manjka: Maceo Parker ne bo igral sodobne improvizirane glasbe
Če bi bil jutrišnji koncert Macea Parkerja kje drugje in ne v Cvetličarni — recimo v Kinu Šiška ali bog ne daj v Cankarjevem domu —, bi se slovenski mediji šibili od napovedi in tako rekoč zvijanja rok, češ, to pa morate slišat.
Verjetno bi tudi pomagalo, če ne bi koncerta delal ravno najbolj razgledani, najbolj vsestranski, z artisti najbolj skonektani poznavalec jazza in drugih, sorodnih ali iz njega izpeljanih zvrsti Brane Rončel.
In nenazadnje, pomagalo bi tudi, če bi bila Parkerjeva muzika godba. Potem bi bolj pasala v Ljubljano.
Rončel pred koncertom poudarja, da Maceo Parker ne bo igral sodobne improvizirane glasbe, elektronike, punka, countryja, metala in popa. Igral bo samo funk, blues, R&B, cubano, brasileiro, salso in nekaj tudi jazza.
Toliko, da veste.
Maceo Parker je zgodovina funka. Ljubitelji so ga skratka poznali predvsem kot spremljevalnega glasbenika, toda po letu 1990 je stopil na samostojno pot. — [Fotografija: Promocijski material.]
“Maceo, I want you to blow!”
Saksofonist Maceo Parker (73) je najprej igral z Jamesom Brownom (1964–70, 1984–88). Ob njem se je počutil “kot na faksu”. Na takrat trendovski soul/funk vlak Jamesa Browna sta vstopila skupaj z bratom Melvinom, bobnarjem. Brownova napoved Maceovega sola je bila legendarna: “Maceo, I want you to blow!” Večina glasbenih strokovnjakov priznava, da so bili pionirji sodobnega funka in hip-hopa. Definitivno so avtorji ritmov, h katerim se vračamo še danes.
Bil je zraven pri projektu Parliament-Funkadelic Georgea Clintona, pozneje (v studiu in občasno na turnejah) pa član The New Power Generation od Princea.
Maceo Parker je zgodovina funka. Ljubitelji so ga skratka poznali predvsem kot spremljevalnega glasbenika, toda po letu 1990 je stopil na samostojno pot. V zadnjih dveh desetletjih je njegova glasbena kariera eksplodirala. Zgradil je novo kraljestvo funka — svežega in pestrega obenem. Zdaj spretno krmari med soulom Jamesa Browna iz 60. in freaky funkom George Clintona iz 70. — ob tem pa raziskuje še mehkejše jazz in hip-hop melodije.
Stric Parker iz ozadja
V preteklih letih je sodeloval z mnogimi velikimi glasbeniki kot so (bili) Ray Charles, Ani DiFranco, James Taylor, De La Soul, Dave Matthews Band, Red Hot Chilli Peppers, Medeski Martin and Wood… Njegov brezčasni zvok mu zagotavlja nove oboževalce tudi med mlajšo populacijo.
Maceov prvi mentor je bil njegov stric, vodja lokalne skupine The Blue Notes. Tako so bratje Parker — Maceo, Melvin in Kellis (prvi temnopolti profesor prava na CUNY), ustanovili zasedbo Junior Blue Notes. Nečake je vodil v nočne klube, kjer je nastopal, juniorjem pa je dovolil igrati med premori. To je bila Maceova prva izkušnja na odru. Občudoval je saksofoniste kot David “Fathead” Newman, Hank Crawford, Cannonball Adderley in King Curtis.
Pri 15 letih je Maceo razvil svoj edinstveni slog igranja tenor saksa: “Razmišljal sem, da Maceo Parker igra kot Charlie Parker. Nato pa sem pomislil, zdaj pa Maceo Parker igra kot Maceo Parker. Kot da bi me poslušali mladi saksofonisti in posnemali moj slog igranja.” Tako se je rodil tako imenovani Maceo sound.
Maceo Parker in Lenny Kravitz.
20 let pozneje
Po letu 1990 se je osredotočil na lastne projekte. Izdal je dva uspešna solo albuma: Roots Revisited (1990 kar 10 tednov na vrhu Billboardove lestvice) in Mo Roots (1991). A šele Maceov tretji, 1992 v živo posneti solo album Life on Planet Groove je zatresel tla in pristal med najbolj priljubljenimi albumi ljubiteljev funka. Planet Groove je navdušeno sprejela mlajša, pretežno študentska populacija. Njegova fraza “2% jazz, 98% funky stuff” je postala moto — in tako rekoč dejstvo.
Pričelo se je obdobje odmevnih turnej z vrhunsko in močno zasedbo, ki je občinstvo po vsem svetu navduševala z nepozabnimi nastopi: “Čutim dolžnost, da kot umetnik potujem v čim več krajev. Še posebej, če si ljudje to želijo.”
Parker je v Ljubljani že enkrat nastopil — in sicer 24. avgusta 1995 v Križankah na poletnem Festivalu Ljubljana.
Poleg Macea bodo v bendu jutri (11. 3. 2016) nastopili pozavnist Greg Boyer, klaviaturist Will Boulware, kitarist Bruno Speight, basist Rodney “Skeet” Curtis, bobnarka Cora Coleman “C. C.” Dunham ter vokalistki Martha High in Darliene Parker.
Vrata odprejo ob 20:00, točno ob 21:05 pa bo Rončel tradicionalno napovedal nastopajoče.
