In potem se še čudite, zakaj je Roman Vodeb popularen

Najprej čestitke Majdi Širca — in TV Slovenija — za dokumentarni film v dveh delih Ženska (predvajan prejšnji in ta torek).

And now for something completely different. Feministke, to so tiste druge.

Nasplošno verjamem v enakost med spoloma. Primerjajte samo enaki izjavi moškega in ženske: če ženska reče, da ima rada moške, in če moški reče, da ima rad ženske, oba v bistvu razumemo narobe. Enakopravno narobe.

Pomislite, da pa v medijih po drugi strani kar naprej govorimo o ljubezni in odnosih med spoloma — vsaj takrat, kadar ne govorimo o politiki, beguncih in korupciji. 

Konkretno pa verjamem tudi v neenakost med spoloma. Ženske kvote so zato, ker sta v neenakih položajih — tako kot so glasbene kvote zato, ker je slovenska glasba v neenakem položaju s tujo.

Kar pa seveda ni problem ministrstev in glasbenih urednikov, temveč žensk in glasbenikov.

Queer

Včeraj sem slučajno izvedel, da te dni poteka “feministični in queer” festival Rdeče zore in da mojstrice podeljujejo nagrado “bodeča neža” za “najbolj seksistično izjavo leta”. Iz Dela sem izvedel, da je zmagal Borut Pahor za “to mi deli, miška mala”. Opravičilo očitno ni zaleglo.

Iz izjave drugouvrščene Rosvite Pesek, ki je gostu v Odmevih, ki je govoril o orožju, rekla: “Poenostavite za ženske, lepo prosim,” lahko sklepamo, da ortodoksne feministke nimajo prav nobenega smisla za humor v vsakdanji konverzaciji.

Iz izjave Mitje Čandra o Melaniji Trump/Knavs — “To je zgodba o prerojeni ženski. Spremeni si ime, jezik, domovino, življenjski slog, še celo njeno telo je drugačno. Edino, kar je ostalo enako, je njena ambicija. Biti nekdo. Biti prva dama sveta.” — pa lahko sklepamo, da niti inteligentne niso. 

Seznam “seksističnih” in/ali seksističnih izjav, ki so ga sestavile in predožile uporabnikov v glasovanje, je obupen.

VVG

Na lestvico so uvrstile tudi Vesno V. Godina — konkretno odlomek iz kolumne na Fokuspoksu. Pod naslovom Razumete, dame? Človeška neumnost je brezmejna, ženska pa še bolj je napisala:

“Sklep: resno razmišljam o spremembi spola. Vsaj genderja. Razlog: kljub svinjarijam, ki so jih v zgodovini počeli, so moški med sabo našli posameznike, ki so zmogli kritično ovrednotiti te prakse. Jih postaviti pod vprašaj. Jih odgovorno reflektirati. Sodelovanje v reprodukciji kapitala in kapitalizma je tako reflektiral že Marx. In po njem številni drugi. Ženskam pa ta sposobnost očitno manjka. Da bi dojele, kaj dejansko počnejo. Da bi za to sprejele odgovornost. In da bi to prenehale početi. Ko sem bila še njegova študentka, je Južnič dejal, da je človeška neumnost brezmejna. Sama dodajam: ženska neumnost pa še bolj. Pika.”

Še sreča, da feministke niso brale tiste druge njene kolumne — Čestitka frustriranim salonskim feministkam za 8. marec —, v kateri je napisala:

“Tem damam, roko na srce, ne manjka nič. Vse prejemajo lepe plače. So pa kljub temu zafrustrirane. Ker hočejo več. Ker imajo nepotešene želje. In ambicije. Zato so kot orožje za uresničenje svojih ambicij izoblikovale teorijo. Ki naj bi govorila o problemih, ki jih imajo vse ženske. Ne spodobi se namreč reči, da sem besna, ker nisem prišla tja, kamor sem hotela. To bi bilo preveč prozorno. Bolno. In neresno.”

“Zato so salonske feministke preoblekle pravi vzrok v visokoleteče teoretske razprave. Ki sicer prikrijejo tisto, kar je zadaj. Ki pa, po drugi strani, proizvedejo zelo neprijeten stranski učinek: potrditev za svoje teze lahko dobijo le med seboj.”

In še:

“In ja, če salonske feministke ne morejo postati vse tisto, kar hočejo, je morda vzrok tudi v njih. Primer: na eni od fakultet, kjer delam, bomo kmalu volili novega dekana. Za mesto so zainteresirane same ženske. Ena bolj katastrofalna od druge. Nas je groza že ob misli, da bi nam katera od njih vladala. Zato iščemo moškega, ki bi hotel postati dekan. Pa nihče noče. Še posebej ne, če bi se moral za to mesto boriti s temi ženskami.”

Težko je biti Camille Paglia, v Sloveniji pa še posebej.

Slovenske feministične bikoborke

Levičarske feministke — kar je bodisi tavtologija ali oksimoron — so se totalno razpasle. Na kulturni in subkulturni sceni so nekaj takega, kar je na politični Združena levica.

Ali je to spolno definirana delitev dela? Možno.

Kakorkoli, neizobraženo in nezainteresirano ljudstvo jih opazuje s prizanesljivim nasmeškom, konkretnejših kritik in večje pozornosti sploh pa ta v bistvu marginalna Rog/Metelkova urbana scena ni deležna.

Toda predstavljajte si, kakšen cirkus bi nastal, če bi take festivale začele zganjati pro-life desničarke in zagovornice heteroseksualne zveze, zakona, progeniture ali kakršnekoli mainstreamovke, ki se zavzemajo za tradicionalno vlogo žensk v družbi.

Spomnite se samo, kako so lani marca feministične intelektualke s FDV in FSD z odprtim pismom, da gre za desakracijo Cankarjevega doma (oz. Doma cankarjanske matere), dobesedno zminirale festival Femme et Féminité. Organizatorka je bila pod pritiskom feminističnega lobija prisiljena prireditev odpovedati.

Festival je napovedovala s sloganom “vrnimo ženskam ženstvenost”. Kaj točno to pomeni, lahko samo ugibam — razumem pa, da je to bila rdeča zastava za slovenske feministične bikoborke. Tega pri nas ne sme biti. Vsaj ne v Cankarju. Lahko pa ga bodo nekega dne okupirale Rdeče zore. To pa ja. Jazz festival je že tak, kot so ga naredili na Metelkovi. Zakaj ne bi uvozili še malo primordialnega feminizma?

In potem se še čudite, zakaj je Roman Vodeb popularen.