Zbogom Nancy, pozdravljena dezamerikanizacija!

7.3.2016 / 18:12 Komentiraj
Včeraj preminula nekdanja prva dama ZDA (in Kalifornije) Nancy Reagan (1921–2016) je bila pramama ZDA, kakršnih ni več.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ker se me nekdanja prva dama ZDA Nancy Reagan kot persona — kar pa je nedvomno bila — nikoli ni osebno dotaknila, izkoriščam priložnost, da ob njeni smrti namesto nekrologa zapišem nekaj misli o ZDA nekoč in danes.

Danes sem prebral nekaj nekrologov in si ogledal njen Just Say No nagovor v okviru kampanje proti drogam (CNN, 1986) in nastop v talkshowu Johnnyja Carsona (NBC, 1989). Zazdela se mi je bistveno bolj simpatična kot sem jo imel v spominu, zlasti še kot prvo damo ZDA (1981–89) — kaj šele kot (post festum) prvo damo Kalifornije (1967–75).

Nancy Reagan (1921–2016). —[Fotografija: Uradni fotograf Bele Hiše/Ronald Reagan Archives.]

Kdo hudiča je bil Jerry Shurtleff?!

Vsi ti moji občutki so bili seveda povezani z Ronaldom Reaganom, 40. predsednikom ZDA. Za to drugo, kalifornijsko zadevo sem imel prav specifičen, najstniški razlog.

Kot vsak pošten mlad gimnazijski hipi sem bil pacifist in sem vnaprej navijal, da Reagan leta 1980 ne bi zmagal proti poštenemu demokratu Carterju na volitvah. No, ne da bi me to takrat pretirano zanimalo. Četudi sem bil (sam pri sebi) disidentsko ciničen jugo omladinac, sem najbrž le sprejemal to SFRJ samoumevnost, da so ameriški Republikanci bad guys. Ker saj ni šlo za to, da bi to rekla ZKJ. Da je to kao res, sem lahko preveril tudi na Woodstocku — namreč famoznem trojnem albumu —, kjer sta (na B strani prve plate) Joan Baez in Jeffrey Shurtleff izvajala komad Drug Store Truck Drivin’ Man. Ta kitarist in pevec, čigar imena si niti takrat nisem zapomnil in ga do danes tudi nisem več slišal, je komad posvetil “[to] the Governor of California… Ronald Ray-Gun-Zahhh…”

Takrat se mi je zdelo nekako logično, da pač zajebavajo Reagana kot šofersko maskoto, v prostem času pa celo kot člana Ku-Klux-Klana.

Bolj realne predstave ni mogel zagotoviti niti Jurij Gustinčič, ki je bil takrat dopisnik iz Amerike. Bil sem pač tako inkulturiran.

Berlin

In le zakaj bi kakšnih sedem let pozneje cenil, da je insinuirani šofer kamiona in v prostem času ku-klux-klanovec — v vsakem primeru pa filmski igralec, turned predsednik svetovne velesile — pred Brandenburškimi vrati v Berlinu izrekel zgodovinske besede: “Mr. Gorbatchev, tear down this wall!” To je bilo 12. junija 1987.

No, prejšnjo soboto zvečer, ko sem kolesaril mimo Brandenburških vrat, sem se spomnil tega Reaganovega govora. Citiram znameniti odlomek:

“Pozdravljamo spremembe in odprtost, ker verjamemo, da gresta svoboda in varnost z roko v roki in da lahko napredovanje človekove svobode samo okrepi cilj svetovnega miru. Obstaja nezgrešljiv signal, ki ga lahko dajo Sovjeti in ki bi lahko dramatično spodbudil cilj svobode in miru. Generalni sekretar Gorbačov, če si prizadevate za mir, če si prizadevate za blagostanje v Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi, če si prizadevate za liberalizacijo, pridite k tem vratom. G. Gorbačov, odprite ta vrata. G. Gorbačov, podrite ta zid!”

Ne da danes ni več takih predsednikov. Danes ni več takih govorov. Danes ni več priložnosti za take govore.

Pred danes odprtimi Brandenburškimi vrati je imel Reagan leta 1987 svoj znameniti “tear down this wall” govor. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Roza plašč

Otroci socializma smo si podobo ameriških first ladies ustvarili malo po svoje — ne pa tudi preveč originalno.

Spomnim se, da moja mama leta 1980 ni bila edina, ki se je zgražala nad Rosalynn Carter, ki jo je takratni POTUS delegiral na Titov pogreb in se je prišla v Skupštino poklonit spominu patra semper certusa est nesvrstanega pokreta v ne več ne manj kot roza plašču.

To je takrat veljalo za precej neokusno. In bi zagotovo veljalo še v današnji Sloveniji.

Celo britanska premierka Margaret Thatcher, ki je v španoviji z Reaganom takrat bila na tem, da spremeni ekonomsko podobo sveta, se je znala za Titov pogreb primerneje obleči.

Downgrading

Tudi ZDA niso več, kar so bile — vsaj ne v mednarodnem smislu. Odkar ni več Carterja, Reagana, Busha I./41., Clintona, Busha II./43. — in kar nas in tukaj zadeva, Mussomelija —, o ameriški hegemoniji in pregovornem vmešavanju v notranje zadeve drugih držav govorijo samo še najradikalnejši levičarji. Vsak od njih je imel svoj Afganistan, Grenado, Kuvajt, Srbijo/Kosovo, Irak — pa tudi pomembne zgodovinske dogodke, pri katerih so sodelovali in jih soustvarjali.

Za povprečnega Evropejca je danes bolj zanimiv Michael Moore kot pa Obama, ki je vso to dediščino v sedmih letih uspešno downgradal. Predvolitve za strankarske predsedniške kandidate so z distance komedija zmešnjav — kot da bi ZDA prevzemale evropske standarde, vzorce in stališča od skrajnega populizma do skrajnega levičarstva, le da jih pač znajo spervertirati v tak tipičen ameriški politični show biznis.

Dejstvo je, da se politični in gospodarski vpliv ZDA v svetu zmanjšuje — očitno pa tudi njihove ambicije. Kulturni in tehnološki vpliv ostajata, vendar zagotovo nista več tako načrtna.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE