Bedak sem. Hočem drugačnega predsednika. Ampak vem, da mu je vseeno.

8.3.2016 / 06:08 2 komentarja
Pahor bi rad zmagal. V redu. Ampak ali s tem povezuje? Dvomim. Luter ni povezoval, dokler ni svojih tez nabil na vrata.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Blog Borisa Vezjaka 3. marca me je opomnil, da moramo besede politikov razumeti v prevodu in ne neposredno in da moramo njihova dejanja opazovati tako, da se ne osredotočamo na to, kar storijo, ampak na to, česar ne storijo.

Obstajajo častne izjeme. To so velike zgodovinske osebnosti, ki so imele vizijo in organe na pravem mestu, da so vztrajali pri visokih moralnih načelih in do konca zagovarjali prav, ki je koristil večini, če že ne vsem. Na hitro se spomnim Mahatme Gandija, Martina Luthra Kinga in Václava Havla, od domačih seveda Jožeta Pučnika.

Vsi so imeli svojo javnost še pred začetkom resničnostih oddaj in pred razmahom interneta in družabnih omrežij.

Silvio Berlusconi pa je začel z novo podobo politika: bogat, ciničen, primerno neotesan, z upogljivimi načeli in z veliko želje do moči. Ob njem recimo tudi populistični, a izoblikovani politiki kot Tony Blair ali Nicolas Sarkozy. Za oba je (bilo) značilno, da sta ljubila kamere in nastopaštvo.

Kdaj sem pogrešal Pahorja

Estetski kriteriji množic so v zadnjih sto letih padli najnižje doslej, zato so praviloma dobivali veliko podporo na volitvah.

Tudi Vladimir Putin poskrbi za sibirskega tigra, polgolega jezdeca, divjega hokejista. Amerika pada v naročje svojemu. Moderni politiki so križanci med zabavljačem, udeležencem resničnostne oddaje, čvekavim uslužbencem tajnih služb. V njih je malo klasičnega politika 20. stoletja. Kar so bile nekoč arene in potem cirkuški šotori, sta danes studio in internet.

Zato sem bedak. Pričakujem, da bo predsednik moje države drugačen. Ker pa tudi prebivalci niso drugačni, bo na naslednjih volitvah znova zmagal. Leto je prekratko, da bi kdo lahko izničil njegovo popularnost. Vem, da mu je vseeno, kaj si mislim.

Državljan v meni je od jeseni 2015 besede predsednika države pogrešal trikrat — od tega kar dvakrat ob isti zadevi. Gremo po vrsti.

Nacionalno telo

Prva zadeva so bili begunci in vloga tranzitne Slovenije, ki je neke vrste konec debelega črevesa v prebavnem traktu človeške tragedije 21. stoletja.

Pričakoval sem, da bo predsednik države v sodelovanju s predsednikom vlade oblikoval nacionalno telo, v katerem bodo vsi, ki lahko storijo nekaj dobrega za begunce in za sodržavljane. Namesto da se uradniki vsako jutro srečujejo v kleteh ministrstev in pregledujejo številke migrantov, bi se zbrali, premislili, izdelali vse scenarije, ki jim lahko pridejo na misel, pregledali zmogljivosti, s katerimi upravljajo, in potem poslali oba predsednika — države in vlade — k sosednjim državam in v EU.

Predsednik države pa bi vsem državljankam in državljanom razložil jasna načela, ki zavezujejo nas, državljane Slovenije in EU, prebivalce edinega planeta, na katerem seveda nismo sami.

Meseci so minili, ne da bi bili deležni jasnega, humanega in državniškega stališča predsednika države. Nič in nihče ne omejuje te njegove pristojnosti — razen njegovo lastno razumevanje vloge in pomena predsednika države.

Nacionalna garda

Drugič je državljan v meni pogrešal njegov nastop, ko so mu pred nosom začeli ustanavljati nacionalno gardo. Kot vrhovni poveljnik Slovenske vojske, ki imenuje načelnika generalštaba, se Pahor ni jasno postavil na stališče za ali proti ali vsaj vmes. Ne on in ne drugi politiki, ki še imajo ščepec zdrave pameti, niso niti poskusili argumentirano zavrniti pobude — razen ZL, ki ji zdaj zato pripisujejo levi terorizem.

S tem so neaktivni politiki predlagateljem sporočili, da se pravzaprav strinjajo in da lahko nadaljujejo. Ko se bomo v prihodnosti spraševali, kako je bilo to mogoče, bo treba vprašanje nasloviti na sedanjo vlado in predsednika države. Mogočeje bilo zato, ker nihče ni postavil meje — zato nikar ne krivimo predlagatelja. Ta je samo predlagal. Tudi otrok lahko predlaga, da bo zažgal stanovanje, pa je vendarle dobro, če mu dejanje preprečimo in razložimo, zakaj to ni dobro. Seveda razložimo tako, da bo tudi razumel.

Morda pa ne gre samo za to, da se predsednik noče nikomur zameriti? Morda pa nima stališča?

Nacionalni protesti

Tretjič je državljan v meni pogrešal jasne in razumne misli predsednika države, ko so se začeli protesti proti nastanitvi beguncev v nekaterih mestih (Kidričevo, Šenčur, Logatec, Ljubljana). Ni šlo za osamljen protest neinformiranih državljanov, temveč za vzorec, skupen vsem primerom — samo ljubljanski ima dodatek, čeprav brez dodane vrednosti.

Dejstva so naslednja: gre nam slabše, državna srebrnina je prodana in pokradena; diplomanti in postdiplomanti, ki jih bruhajo fakultete, se ne morejo zaposliti; dela bi lahko bilo dovolj, vendar je ovir veliko (misli iz vrste intervjujev z uspešnimi Slovenkami in Slovenci); namesto spodbujanja ustvarjalnosti in podjetnosti gojimo kult enakosti, skromnosti, ponižnosti; živimo v ropotarnici med propadlim komunizmom in neuspelim kapitalizmom, ne dovolj živi in ne povsem mrtvi. Ustvarili smo družbo živih mrtvecev.

Tujci pridejo in rečejo: “O, kako so ljudje srečni. Oh, kako lepa dežela!” — in gredo. Mi pa ostanemo. Niti opazili niso, da smo napol mrtvi in napol živi. Zares zaživimo šele, ko pridemo ven in smo osvobojeni svoje domačijskosti.

Mislite, da bi bil Jože Pučnik to kar je bil, če bi ostal doma? Ne verjamem.

Orbánova tržnica

Danes mnogi prodajajo domoljubje kot svežo zelenjavo na tržnici. Zato cena pada. Takšno domoljubje ne nasiti brezposelnih, ne opogumi tistih brez prihodnosti, ne navduši z vizijo. Takšno domoljubje razdira z razklano preteklostjo.

Na tistem shodu na Kotnikovi sem pričakoval, da bo sredi policijskega kordona nenadoma vzniknil predsednik države in nagovoril obe strani z jasnimi in načelnimi stališči, zakaj je naša dolžnost pomagati ljudem v stiski. Orbánovi zgledi morda vlečejo, toda: če je Merklova povabila pohodnike čez Balkan v Nemčijo in s tem zamajala EU, potem je Orban z mrežo na svoji meji zamajal druga načela taiste EU. Z različnim ravnanjem sta dosegla isti cilj — nobeno pa ni rešitev. Težave sta rešila z novimi problemi, ki jih prej ni bilo.

Kaj bi dal za to?

Kaj bi dal, da bi predsednik moje države — pa čeprav na Kotnikovi v Ljubljani — nastopil in pokazal vizijo državljanom EU in Evrope (tudi Ruske federacije). Vizijo za mir, znanstveni napredek, izobraževanje, povezovanje in strpnost med pripadniki različnih ver, kultur in narodnosti. S Kotnikove so poročali vsi pomembni svetovni mediji.

Kaj bi dal? Najmanj svoj glas na predsedniških volitvah 2017. Vem, predsednik ima prav: moj glas je samo en glas. Kolumne so monolog. In koga briga monolog. Recimo, da je predsednik zelo previden in se noče zameriti ne enim ne drugim. Rad bi zmagal. V redu. Ampak ali nas s tem povezuje? Dvomim. Luter ni povezoval, dokler ni svojih tez nabil na vrata. Potem so ga vzljubili in zasovražili — ampak storil je prav.

Moj glas je samo kaplja v morju. Toda ali ni morje sestavljeno iz kapelj, ki se držijo skupaj? Zato tudi ena kaplja šteje.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE