Kako smo se iz norih študentk razvile v ženske? In kdaj?
Dolg dan. V službi od 10. zjutraj do 8. zvečer. Zjutraj odtekla 6 km. Lačna, sitna, z mokrimi nogavicami, ker me je med kosilom namočil dež, sem vedno bolj razmišljala, ali naj odpovem večerno pijačo.
Zmenjena sem bila z najboljšo prijateljico Katjo in skupno prijateljico s faksa Klaro. Klara se je po koncu študija vrnila domov v Lendavo, ker ni dobila službe. Če ne štejem ene rojstnodnevne zabave, kjer sem bila manj kot dve uri, se nisva videli že štiri leta. Tudi slišali sva se bolj malo, saj se je dve leti nazaj odločila, da ne bo več prisotna na Facebooku. Pravi, da jo je zelo razočaralo, kako malo stikov je od tedaj ohranila. “Nas mora res tista zelena pikica, da je nekdo online, spomniti, da ljudje še obstajajo?” mi je rekla.
Slabo vest sem imela. Tista zelena pikica je tudi zame marsikdaj edini opomin.
Snapchat smrkanje
Malo pred dogovorjeno uro dobim Snapchat posmrkanih robčkov od Katje, da je ne bo. Ne počuti se dobro. Klara da je bila pri njej na večerji in je zdaj že na poti do mene v center.
Druga najboljša prijateljica Tina se je odločila, da se na Klarino povabilo sploh ne bo odzvala. “Kje pa je bila dve leti?” je argumentirala svojo odločitev. Bila je prizadeta, ker je imela v tem času nemalo težav, s Klaro pa sta si bili v času študija precej blizu.
Tudi jaz bi lahko uporabila ta izgovor — pa nisem mogla. Klara je verjetno imela svoje razloge. Tudi jaz je nisem nikoli poklicala, pa bi jo lahko. Spomnila sem se na nepozaben teden, ki sva ga skupaj preživeli v Berlinu po koncu faksa. Pa na vse kave, pijače, kosila in interne fore med faksom. Ženska je bila štiri leta del mojega življenja. Za srečanje smo se dogovorile že tedne prej. Moram tja, mokre nogavice gor ali dol. Kdo ve, kdaj bo spet v Ljubljani.
Nepozabna leta
Ko jo od daleč vidim, mi zaigra srce. Naša študentska leta so bila res nepozabna. Ne zaradi žurov, ampak zaradi nas. Pet nas je bilo, včasih tudi več. Razumele smo se, vedno smejale, gledale filme, lakirale nohte, jokale zaradi fantov. Našle smo se. Jaz, Katja in Tina smo neločljive še danes. Ostali dve imam v lepem spominu.
V življenju je tako naneslo, da smo se oddaljile. Ne vem kdaj in zakaj. In če takrat nismo imele kaj več skupnih točk razen ljubezni do kave, primorskega vina in fantov — niti o čem drugem nismo govorile —, kaj naj nas torej druži zdaj, razmišljam pred srečanjem. Kakšna stališča ima o partnerski zvezi, pa svetovni politiki? Je liberalka? Ali kot večina moje generacije Mesečeva socialistka?
Kolebam med čajem in pivom, pa me prehiti in naroči pivo. Za tako priložnost pa menda ja pivo, se mi smeji, ko še vedno ne izustim naročila. Itak, si mislim, čeprav imam slabo vest, ker pijem alkohol že četrti večer zapored.
Navdušena
Besede vrejo iz naju. Ne morem verjet. Kljub temu, da je pustila službo na lokalnem radiu, ker da so bili vodilni nesposobni kreteni, ki so jo povrhu še silili v študentski status tudi po magisteriju in je niso hoteli zaposliti niti preko espeja, je še vedno prepričana, da sta demokracija in liberalni kapitalizem najbolj uspešna sistema, ki lahko največjemu številu ljudi prinese relativno največje blagostanje.
Jeziva se, ker Telekoma nismo prodali tujcem, ko je bil čas za to. To je bil ravno dan, ko je javna uprava svoje mobilne naročnine prenesla na Simobil. Danes že slišim govorice, da je Simobil za sklenitev posla mastno podmazal kar nekaj ljudi v javni upravi.
Navdušena sem nad Klaro. Tako malo ljudi okoli mene deli njeno prepričanje. Opažam, da politični in ekonomski nazori na srečo nimajo nobenega vpliva na človekovo prijetnost v družbi. Osebno ali poslovno.
Kdo še ima danes nazore
Fino je že, da ljudje sploh imajo kakšne nazore. Večji del moje generacije nič konkretnega ne razmišlja. Gledajo resničnostne šove, razpravljajo o likih iz nanizank ali tegobah svojih bližnjih. Edino, kar so sposobni povedat o družbeno pomembnih temah tega časa, so kakšne teorije zarot.
Klari se edini na tem svetu zaupam, kako močno mi grejo ljudje včasih na živce, kako jih včasih popolnoma ignoriram. “Ne veš, kako je šele pri nas v Lendavi. Rada imam svoje prijatelje, ampak tako so zaplankani,” mi reče. “Ženske pa se o čem drugem kot o otrocih ne znajo pogovarjat. No, niso vse take, ampak saj veš, večina. Otroke imajo samo zaradi tega, da se jim v zvezi nekaj novega zgodi.”
Razmišljam o tem, kako smo se iz norih študentk razvile v ženske. Kdaj se je to zgodilo? Kako smo si lahko kljub temu, da samo štiri leta nazaj nismo razpravljale o ničemer drugem kot o oblekah, filmih in glasbi, nato pa živele v popolnoma različnih okoljih, obkrožene z različnimi ljudmi, izoblikovale tako podobna stališča?
Obljuba
Klara je odličen človek. Fanta ima že dve leti, skupaj živita. Pred kratkim se je odločila, da bo to zveza, v kateri želi biti in za katero želi delati. Kdo pa je on? Nekaj let starejši od nje, s kuharsko izobrazbo in “z malo boljšo službo v proizvodnji”, kot se je izrazila Klara. Preživlja jo. Njo, z magisterijem iz ekonomije. Brez službe je lahko tudi v Lendavi. A nekaj se obeta, pravi.
Po dveh rundah se posloviva z obljubo, da ohraniva stike. Spet je prisotna na Facebooku, lažje bo. Celo pot domov razmišljam o tem srečanju, ki me je napolnilo s toplino v srcu in z nasmehom na obrazu.
Razmišljam o tem, kako je mogoče, da 300-km razdalja in tisočdnevna odsotnost nimata prav nobenega vpliva na to, kako se ob človeku počutimo. Lahko bi izustila največjo bedarijo, pa me ne bi bilo sram. Ne vem, od česa je odvisno to počutje. Vem pa, da sem srečna, da imam take ljudi. Njo in še marsikoga.