Sindrom švabske gospodinje je za državo katastrofa

Tole, kar pravi Larry Summers v Capital Ideas, je seveda absolutno logično in jasno kot beli dan. Če vas namreč skrbi velik javni dolg, je najpomembnejša determinanta tega, kakšen bo recimo leta 2030, gospodarska rast v naslednjih 15 letih. Če bo rast nizka, bo dolg glede na BDP še dolgo ostal zelo visok. Če pospešimo rast, zmanjšamo dolgoročni javni dolg (glede na BDP). In če gospodarsko rast prek javnih investicij pospešimo danes, ko je (sicer nizka) stopnja rasti BDP višja od dolgoročne obrestne mere, po kateri se zadolžujemo, bo javni dolg glede na BDP po definiciji začel upadati kljub povečanju zadolžitve.

To izhaja iz osnovnih makroekonomskih identitet, brez upoštevanja kakršnihkoli multiplikatorjev. To najdete v vsakem makroekonomskem učbeniku. Noben študent ne more narediti izpita iz makroekonomije, ne da bi znal to izpeljati in pojasniti.

Pozitivni učinki

Toda javne investicije imajo ta trenutek še bistveno večje učinke. Gre za najmanj tri vrste pozitivnih učinkov.

• Prvič: ker danes kronično primanjkuje naložb zasebnega sektorja in ker ni dovolj trošenja gospodinjstev, lahko javne investicije nadomestijo izpad obeh in ustrezno dvignejo raven agregatnega povpraševanja. Kar seveda pospeši gospodarsko rast.
• Drugič: javne naložbe v infrastrukturo, energetiko, energetsko sanacijo stavb itd. imajo velike multiplikativne učinke na druge gospodarske panoge — v obdobju treh let so multiplikatorji med 2 in 3 —, s tem pa tudi vplivajo na rast zaposlenosti, večje fiskalne prilive itd.
• In tretjič: javne naložbe v javno infrastrukturo, energetiko, šolstvo in zdravstvo dvigujejo dolgoročni gospodarski potencial države, povečujejo stopnjo rasti produktivnosti in s tem povečujejo tudi dolgoročno stopnjo gospodarske rasti.

Produktivne naložbe

Ne pozabite, da so bile v 50. in 60. letih stopnje gospodarske rasti v večini držav tako visoke prav zaradi delovanja zadnjih dveh učinkov. In da so stopnje rasti v zadnjih najmanj 20 letih v razvitih državah tako bolehno nizke prav zato, ker so države zmanjšale stopnje investicij v javno infrastrukturo in ključni produkcijski faktor — človeški kapital.

V produktivnih naložbah zasebni kapital ne more dosegati visokih donosov brez javnih investicij v infrastrukturo vseh vrst in v človeški kapital. Dosega jih lahko samo v finančnem mešetarjenju, od česar pa razen lastnikov tega kapitala nihče nima niti trohice koristi.

Da ne bo pomote: govorim o povprečnih donosih in o njihovih dolgoročnih trendih. Ali drugače rečeno, javne investicije v infrastrukturo in človeški kapital omogočajo, da lahko zasebni kapital dosega večjo produktivnost in višje donose (v produktivnih naložbah).

Sindrom

Kdaj hudiča se bodo politiki toliko spametovali, da bodo sprevideli, da je logika sindroma švabske gospodinje, aplicirana na raven države, katastrofa?

Kdaj se bodo toliko spametovali, da bodo razumeli, da poslanstvo, za katerega smo jih izvolili, ni računovodsko dlakocepljenje proračunskega primanjkljaja za +/- 0,1 odstotne točke BDP — ali bo proračunski primanjkljaj naslednje leto torej znašal 1,7 ali 1,8% BDP —, da bi s tem zadovoljili tretjerazredne uradnike na Evropski komisiji?

Gre za to, da volilcem zagotovijo delovna mesta, rast življenjskega standarda in stabilnost.

In če se že grejo to računovodsko dlakocepljenje, kdaj bodo razumeli, da bo BDP na koncu leta za več kot 0,2% višji, kot bi bil sicer, če se na začetku leta zadolžijo za taisti 0,2% BDP za financiranje že pripravljenih investicij? In da se bo zaradi tega javni dolg (glede na BDP) do konca leta dejansko zmanjšal (kljub novi zadolžitvi)?

Kdaj bo v glave politikov, v katere se je infiltriral švabski sindrom in klečeplazenje pred bruseljskimi nižjimi birokrati, prodrlo toliko zdrave pameti?

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 2. marca, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Dolg, javne investicije in zdrava pamet. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.