Zakaj dovolimo, da nam predsednik Pahor laže?

3.3.2016 / 06:08 Komentiraj
Pahorjeva požrtvovalnost v begunski krizi. Nekaznovano. Celo dvig ratingov. Ker indolentni mediji in nekritična javnost.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Predsednik republike je sredi protestniške protibegunske ihte oddelal 20-minutni intervju za TV Slovenija. Namesto običajne tiskovne konference, kjer bi bil podvržen morebitni torturi vprašanj, se je na vedno hujše očitke zoper svojo pasivnost odločil stopiti na varnejšo pot — izbrati en medij.

Na koncu je bil videti zelo zadovoljen s sabo. Javni servis je odstatiral svoje, presenečenj ni bilo. Na njegovi uradni strani so kasneje povzeli, kar je navrgel na Jesenicah ob obisku dijakov: “Povem, kar mislim, in ne, kar je nujno politično korektno.” — in ob tem omenil pogovor za televizijo o migrantski in begunski problematiki.

Zdaj smo lahko še bolj osupli. Povedano nikakor ne drži. Borut Pahor ni izrekel nič političnega nekorektnega. Fraza ima funkcijo, da zakrije bistvo: vse povedano je bilo do neprepoznavnosti prazno v tej lažni, od problemov distancirani politični korektnosti.

Predsednik kot Nostradamus

Da bi ostal “predsednik vseh”, kar je prepoznavna agenda, ki ji zvesto sledi, je silovito pazil, da se komu ne bi zameril. Recimo tistim, ki obiskujejo ali organizirajo proteste proti beguncem in netijo sovraštvo. Ali političnim snovalcem iz ozadij. Ne, do njih je ohranil obilo razumevanja. Za nameček pa se je še zlagal glede svojega lastnega angažmaja v zvezi z nestrpnostjo.

Zakaj dovoljujemo, da nam predsednik republike laže? Pustimo ob strani indiferenco medijev, nezmožnih kaj takega zaznati ali očitati, njihovo generično nevednost, apatijo in sodelovanje s politiko. Z vprašanjem mislim naslednje: kje se bo našel nekdo, ki bo Pahorju poočital, da si je absolutno izmislil trditev o svojih lastnih opozorilih glede nestrpnosti?

Drži namreč ravno obratno: k besedi se je priglasil šele potem, ko mu je kritično veliko ljudi sporočilo, da je njegov molk glede protibegunske psihoze in traktorskih shodov postal zelo nevzdržen. Tako kot Cerarjev — kjer pa je premier končno le povedal nekaj času primernih.

Znova sem pregledal vse predsednikove govore, ki jih sicer spremljam sproti, zato lahko decidirano povem: ne, Pahor v resnici nikoli ni obsodil nestrpnosti do beguncev. Nikoli se ni konkretno opredelil. Še huje, o tem praktično ni govoril. Zato ne drži zapisana trditev o tem, katere avtor je njegov urad:

“Predsednik republike je dejal, da se je na pojav nestrpnosti in drugih problematik, povezanih s prebežniško krizo, odzval že večkrat, in nekatere pojave, s katerimi se zdaj ukvarja država, tudi napovedal.”

Nekaznovano

Ravno nasprotno. V isti sapi, ko nas je prepričeval, da jih nestrpnost obsodil, je v zadnjem nastopu večkrat pojasnil, da obsodba ni dovolj in da “ne smemo tekmovati” v tem. Izvedel je perfidno distanciranje do obsodbe! Tudi v svojem mnenju 5. novembra 2015 pred DZ, že podrobneje opisanem, se nedopustnih reakcij hujskaštva, ksenofobije in nestrpnosti ne dotakne, niti teh terminov ali njim podobnih ne uporabi.

Celo v tistih nekaj stavkih, kjer spregovori o sovražnem govoru, ga v prvi vrsti zanima pravica do drugačnega mnenja, potreba po kritični in demokratični razpravi o problemu begunske krize.

Ko spregovori o sovražnem govoru, ga predvsem okarakterizira za nekaj, pred čimer “nihče ni imun” in blago predlaga, da se izogibamo stališčem, ki bi bila “nestrpna in žaljiva”. Omenjena je skoraj edina njegova raba pridevnika “nestrpen”, ki smo jo lahko od začetka begunske krize naprej zaznali. Torej ne drži, da bi se Pahor večkrat odzval na pojav nestrpnosti. To si je, nekaznovano, popolnoma izmislil!

Dialog s figo v žepu

Ker smo nad mediji obupali, gremo naprej: zakaj dovoljujemo, da predsednik manipulira z nami? V mislih imam desetine družboslovcev in humanistov, za katere pričakujem, da s svojim strokovnim in akademskim znanjem s pomočjo diskurzivne in retorične analize prepoznavno pokažejo na njegovo sicer spretno veščino bežanja od konkretne izjasnitve. Ne preseneča več, da se odlično izmika jasnim opredelitvam, ker želi zadržati volivce in simpatije tako na levi in desni. Čudi nezmožnost, da bi takšno prefrigano indiferenco in relativizacijo podrobneje analizirali in grajali.

Njegova iznakažena pozicija temelji na dveh gestah: na prazni retoriki dialoga, za katerega že vnaprej ve, da ne bo dosežen, a ga vedno znova predpostavi ne samo kot pogoj rešitve, temveč celo kot pogoj začetka reševanja političnih težav.

Konkretno: če želimo ustaviti nestrpnost do beguncev, morajo politični akterji doseči dialog, sožitje in soglasje. Tri besede, ki jih vrti vedno znova. Seveda zelo dobro ve, da za isto mizo nikoli ne bo dobil Cerarja in Janše in drugih akterjev, na to pa iz njih izsilil nekakšen pakt o koncu širjenja sovraštva do beguncev. Zato je njegova psihoretorika sožitja, dialoga, sprave in skupnih rešitev le manever, s katerim krmari v svoji všečnosti pri volivcih vseh ideoloških usmeritev.

Ponujena rešitev je tako imaginarna in nerealna, da lahko vedno elegantno pokaže s prstom nanjo s polno gotovostjo, da ne bo dosežena, pri tem pa igra celo modreca: vidite, ne poslušate me, pa sem vam lepo povedal, kaj morate storiti!

Slovar pahorjanščine

Ostaja le ena težava: ob vsej nečlovečnosti, grozi in trpljenju vpletenih je treba zadržati močne živce, ker bi preveč javno izkazane simpatije in solidarnost znižale trenutne javnomnenjske ratinge. Če bo prišlo do eskalacije nasilja, bo težava še večja. Takrat bo treba nekako obsoditi dogajanje. Že vnaprej vemo, kako.
Vse druge zadrege rešuje predsednik z uvedbo hipoteze o nezadostnosti, ki nato služi kot alibi ali izgovor, da kaj ni narejeno: karkoli že ponujamo v možno rešitev, za vsako lahko vedno rečemo, da “ne bo popolnoma pomagala”. Da ni zadostna.

Zato Pahor ponavlja, da obsodba nestrpnosti ni dovolj. Namesto, da bi jo izvedel, jo s tem legitimira. Poglejmo si, kako perfiden je v tem izmikanju.

Kratek slovar za prevod politične načelnosti v pahorjanščino bi bil videti takšen.

Namesto nedvoumnega sporočila, da je nestrpnost, hujskaštvo, ksenofobijo treba preprečevati, nam predsednik pove tole:

“Politiki moramo s svojimi ravnanji odpravljati probleme v družbi. Trenutno se soočamo z migrantsko in begunsko problematiko. Politiki moramo odpravljati probleme, ki jih ta val migrantov in beguncev prinaša s seboj. Le tako bo manj strahu, dvomov in nestrpnosti, ne pa, če bomo politiki tekmovali v tem, kdo bo izrekel več obsodb.”

Skratka, preveč obsodb lahko škodi. In to pravi nekdo, ki ni izrekel niti ene! Hujskaštvo in ksenofobijo lahko grajamo, ampak s tem ne bomo nič rešili. Zato raje tega ne počnimo. Zamerili se bomo svojim volivcem, predvsem na desnici.

Isti motiv je Pahor variiral. Odvečnost obsodbe protibegunske nestrpnosti je označil za neproduktivno ravnanje:

“Medsebojno obsojanje ni produktivno, ampak moramo eden drugega spodbujati, da iščemo najboljše v nas.”

Diskurzivne logike izmikanja presoji in odkriti opredelitvi do diskriminacije in sovraštva, nezaupanja in strahu pred begunci, manipuliranja s čustvi ljudi in političnih zlorab je preigral še v svojstveno racionalizacijo teh stanj. In poziv k duhovni samoizboljšavi. Ja, spet se zmanipulirana večina mora strinjati. In vse to se dogaja, ker slovenska politika nima načrta. Ljudi je, pazite, tako rekoč upravičeno strah:

“Zaradi odsotnosti načrta, tako slovenskega kot evropskega, ki bi ljudi prepričal, da ima politika probleme pod nadzorom, se rojevajo nezaupanje, strah, tesnoba, posledično pa nestrpnost.”

Njegova razlaga ima spet vsaj eno lepotno napako: če bi že bila točna, pozabi povedati kakšno bridko o tistih, ki strah in nestrpnost širijo. Celo ko se dotakne fenomena vaških straž, ne bo omenil, da so nevarna in nedopustna oblika ljudskega organiziranja. Ne, rekel bo:

“Vaške straže niso potrebne. Niso ne koristna ne potrebna alternativa.”

Namesto obsodbe torej redukcija na nepotrebnost. “Sovraštva in nestrpnosti se moramo nemudoma lotiti”, prevede v: “Smo v situaciji, kjer ni lahkih rešitev.” Drži, lahko je na ta način pametovati nekomu, ki ne želi ponuditi nobene rešitve, ki ne želi obsojati nikogar in ki se zaklinja k dialogu, za katerega ve, da ga nikoli ne bo.

Ampak…

V istem rangu svaril, da ni treba ničesar storiti, ker ne bo zadostovalo, je tudi Pahorjev stavek: “Poziv k strpnosti je legitimen, vendar ni dovolj.” V rangu blokade iskanja rešitev pa njegova demagogija, da je treba šele ugotoviti, kakšne so rešitve, nato pa doseči kompromis. Skratka, vedno znova se želi vrniti na nulto točko: “Moramo se posvetovati med seboj in poiskati ustrezne kompromise, politična enotnost bo odpravila strah ljudi.”

Pozicija, kjer strahu ni treba demaskirati, ker je morda upravičen, “ampak je treba ravnati z njimi obzirno”, žal niso iskreni pozivi k njihovi odpravi, temveč poskusi legitimacije. Spet vidimo, da ima Pahor veliko razumevanja za vse vpletene strani. Nismo na vrhuncu krize, smo na njenem začetku, dodaja. Pahor se zaveda, da vse šele prihaja, torej je njegova odgovornost še večja. Vendar podobne fraze izreka le zato, da bi izpostavil svojo lastno modrost, nostradamusovsko držo, ki mu omogoča, da je nekatere fenomene, kot je dejal, že pred meseci napovedal!

Predsednik bo očitno znova ušel kritičnemu pretresu zavoljo svoje neverjetne diskurzivne manipulativnosti, s katero zmore obsoditi nestrpnost, ne da bi jo obsodil, ponuja rešitve, ne da bi jih serviral, navidez odgovorno izigrava moralno avtoriteto, ne da bi ravnal odgovorno ali moralno. Ter končno, ponuja svojo pomoč v begunski krizi.

Zabavno

In kako to stori? Na zabaven način. Ne samo, da sugerira odločitev za “humano” število beguncev, ki jih Slovenija sme sprejeti. Svojo pomoč v begunski krizi definiral po svoje. Ne bo oblekel delovnih hlač, ne bo odšel do begunskega centra, delil hrane, ne bo zavihal rokavov, kar sicer rad počne. V intervjuju je povedal le, da ponuja svojo pomoč v pogovorih na sestankih z drugimi domačimi politiki v parlamentu in širše. Pa še to je dejal, da je na voljo za sestanek, če bo kdo presodil, da bo koristen. Požrtvovalnost brez primere!

Res izjemen je tak angažma. Zato, ker lahko vse to počne nekaznovano in je celo nagrajen z dvigom ratingov. Zato, ker imamo indolentne medije in smo brez kritične javnosti, lahko za nameček svojo brezjajčno prazno ubesedovanje brez odziva označi za hudo politično nekorektnost. Torej nekakšno pogumno verbalno bravuro. In se nam spet smeji v brk.

Kako je že rekel pesnik? To live and shame the land from which we sprung.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 27. februarja, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE