Medijska nomenklatura: čefurji, trenirkarji, opankarji, neintegriranci…
Čeprav mi gre Delova novinarka in bivša kolegica Anuška Delić — sicer totalna prepirljivka in naduvanka — krepko na živce, se čutim dolžnega opozoriti na nacionalistične žaljivke, ki jih je kot čefurka zadnje čase fasala. Pa ne samo ona. Pred njo že tudi Jelena Aščić. (Nje osebno ne poznam.) Pa že prej Goga Stojiljković. (Njo toliko da poznam.)
Ne gre skratka za to, da bi zagovarjal svoje kolegice. Protestiram proti zmerjanju ljudi na nacionalni bazi. Vidim, slišim, čutim, da se nekateri slovenski čistokrvneži vedno pogosteje in glasneje obregujejo ob neslovenske, balkanske bastarde, prišleke, tujce, potomce prišlekov, tujcev, whatever.
Temu je treba narediti konec. Zapreti jim je treba gobec.
Primer Goga
Z Gogo Stojiljković se je pravzaprav vse začelo. To je bilo takrat, ko je Janez Janša 16. 1. 2014 ob 10:08 izumil in lansiral izraz “opankarski žurnalizem” in ga povezal prav s Stojiljkovićevo. Ta se mu je namreč tiste dni zamerila s člankom na Plenetu.Siol o tem, da se izmika sodnim pozivom.
Takrat na to ni bilo kaj prida reakcij. Janševe nesmiselne provokacije so že postajale nezanimive. Sam sem retvital zdravo posmehljiv članek Borisa Vezjaka, rekoč: “Ko sem nazadnje videl Gogo Stojiljković, je nosila visoke pete.” — ne pa opanke, za božjo voljo!
Janša mi je takrat (ko me je še šljivil) odgovoril: “No, umiri se malo, @crnkovic[,] tudi v tvojih večinoma kvalitetnih zapisih se včasih najde kaka primes #opankarskižurnalizem […].”
Potem sem napisal to kolumno za Sobotno. V tem smislu, da se mu ne pustim tikati in še kaj. Najbrž ni bil zadovoljen. Na Delu pa tudi niso bili. V ponedeljek so me spet enkrat obravnavali na uredniškem kolegiju kot problematičnega.
Tomaž Majer
Mogoče pa se je začelo že prej. Mogoče se je začelo s Tomažem Majerjem oz. s “Tomažem Majerjem” po DZ volitvah 2011, ko je razložil, da je Janković zmagal “z množično udeležbo volivcev s tujim naglasom” ali “v športnih oblačilih (trenirkah)”. Takrat je nastal vik in krik zaradi domnevnega sovražnega govora. Ponavljam: domnevnega.
Trenirkarjev je ogromno in jih ne definira nacionalno poreklo. Definirajo jih trenirke.
Kakorkoli, če se že nacionalizem ni začel s tem Majerjem, se je začel vsaj vzpon opletanja s sovražnim govorom. Nekoga si grdo pogledal, pa si že bil obtožen. No, osumljen. Še danes je tako. Danes je seveda še huje. Za to imajo zasluge trenirkarji sorte, pardon, znamke NPM (Nataša Pirc Musar Inc.).
Primer Aščić
Potem je prišla Lucija Šikovec Ušaj, ena od kao najvplivnejših pravnikov — ali vsaj edina po zaslugi desničarskega kokodakanja na Twiterju — in se spravila na Jeleno Aščić, ki je v Utripu bleknila, da “vodja opozicije snuje svojo vojsko” — beri: SDS gardo —, s kvalifikacijo, da je “neintegrirana migrantka”. Ko so jo povabili v Studio ob 17., se je izgovarjala z naštevanjem še več “neslovenskih” novinarjev — Seku M. Condé, Marko Radmilovič, Denis Avdić —, češ, saj ni imela nič osebno proti Aščićevi.
Primer Delić
Anuški Delić ni nerodno, da se kot novinarka eminentnega medija in samodeklarirana velika profesionalka krega na Facebooku in Twitterju kot zadnja gostilniška prostakuša.
Res je, da jo napadajo internetno-komentatorski psihopati s primitivnimi in nacionalističnimi obtožbami, ampak normalen človek se zanje seveda ne bo zmenil. (Lahko bi se zamislil, ne pa zmenil.)
Res je tudi, da ima sama teorijo, da je njeno novinarsko delo eno, angažma na družbenih omrežjih pa nekaj drugega.
Ja, vem. To vsi vedno rečejo.
V tem smislu se tudi jaz distanciram od Anuškinega sparing partnerja na Twitterju. Z njim in s tem ne polemiziram. V zavetju anonimnosti je lahko kdorkoli nacionalist. V zavetju anonimnosti je bil vedno kdo nacionalist. Zdaj je to na družbenih omrežjih pač poljavno in se s promocijo prepirljivcev à la Anuška Delić in dušebrižnih borcev proti sovražnemu govoru — ponavljam: domnevnemu — počasi širi.
Zaslug za zmerjanje, žaljenje na nacionalni bazi nimajo samo Tomaž Majer, Janez Janša, LŠU in Anuškin psiho, ampak tudi Anuška sama, NPM, pa tisti obskurni Mirovni inštitut in še marsikdo. Iz tega delajo dramo, ki ni vredna počenega groša — kar v resnici je.
Seveda si tega ne smemo dovoliti, toda problem ni tako pereč, kot bi ga attention kurbe rade prikazale za promocijo svoje lastne politične korektnosti in patetičnega pravičništva.
Tranzicijski mediji
Desničarji ne mislijo resno, ko zmerjajo politične nasprotnike z opankarji, južnjaki, balkanci itd. V resnici ne bi imeli — in tudi nimajo, grem stavit — prav nič proti kateremukoli Srbu, Hrvatu, Bosancu, Albancu, Kitajcu ali Inuitu, naturaliziranemu ali ne, ki bi podpiral SDS ali opravljal za njihove pojme pošteno delo za Novo24TV. (Saj res, ali nimajo tam tudi ene “Neslovenke”? Pa saj mogoče rekrutirajo prav Avdića, če prav štekam to neumnost?)
Ko govorijo desničarji o opankarstvu, trenirkarstvu, neintegriranosti in podobnih zmerljivkah, govorijo o tako imenovanih tranzicijskih medijih, kjer dejansko mrgoli levičarskih simpatizerjev, kriptokomunistov ali vsaj socialistov, zagovornikov boja proti domnevnemu sovražnemu govoru, tako imenovanih antifašistov, glasnikov tolerance do vsake fige in za vsako figo.
Ali bolje: mediji so polni, prepolni nasprotnikov desničarjev brez kakršnegakoli razumevanja za stranke kot SDS.
In glej ga, zlomka, tudi dotična stranka sama s predsednikom na čelu si s svojim permanentnim zaostrovanjem, vedno hujšim zmerjanjem, novimi mediji, osebnim podjebavanjem in norimi idejami kot nacionalna garda in še čim prav nič ne prizadeva, da bi si pridobila vsaj ščepec naklonjenosti pri ljudeh na drugi strani, če že ne pri medijih.
Predsodkovni pripomoček
Skratka: trenutni desničarski nacionalizem ni nacionalizem iz prepričanja, temveč samo predsodkovni pripomoček za argumentiranje nezadovoljstva z mediji in družbo. Gre za pomoto, tako rekoč dvojno pomoto. SDS-ovci mislijo, da je recimo Delo zato takšno, kakršno pač je, ker je Delićeva čefurka (pa mogoče tudi ex-Babičeva). SDS-ovci mislijo, da je problem TVS ali Planeta ali vsaj določenih prispevkov v tem, da sta Goga in Jelena kao Neslovenki. Uf, res moraš biti intelektualno omejen, da na kaj takega pomisliš. In zelo malo moraš vedeti o medijih, da za problem, ki je povsem drugje, razglasiš nacionalnost avtorjev.
Še huje je pa to, da dotićnim [sic!] hočejo naprtiti nekakšno veleizdajstvo, no, pomanjkanje patriotizma, nek fake internacionalizem, kvazikozmoplitizem, ex-YU apatridnost. To je nesramno in neumno in dokazuje, da si desničarji predstavljajo domoljubje totalno neempatično samo kot beta verzijo Krkovičeve patetike.

Flegmatičen kot sem, se ne bojim, da bi ta nacionalizem eskaliral v času mojega življenja. Pa tudi če bi, bi se pozneje zagotovo poleglo. Za svoja dva mala Crnkoviča se skratka ne bojim. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]
Pa še to:
Nikoli v življenju — ampak res nikoli — mi ni nihče naprej metal mojega hrvaškega priimka. Vsaj nihče od teh, ki bi jih bil pripravljen resno vzeti. Kapo dol pred slovensko toleranco do ljudi neslovenskega porekla.
Res pa je, da doslej in še posebej ne nekoč nismo govorili o migrantih in da ni bilo takih pasjih strank kot SDS. Edini, ki so so se spotikali ob moj -(v)ič, so bili pisci pisem bralcev v časopisih, predhodniki današnjih internetnih komentatorjev. Ti so že konec 80. in v 90. praviloma in pomenljivo spreminjali moj priimek v Crnković, češ, glej ga. Sicer pa nihče. Ne v soseski, ne v šoli, ne na faksu, ne v službi, ne v družbi — prav nobenem družbenem segmentu — mi ni nihče dal vedeti, da nisem pravi.
Mogoče je pomagalo to, da sem vsaj zgledal pravi, ampak to si lahko nekam zataknejo.
Flegmatičen kot sem, se ne bojim, da bi ta nacionalizem eskaliral v času mojega življenja. Pa tudi če bi, bi se pozneje zagotovo poleglo. Za svoja dva mala Crnkoviča se skratka ne bojim.
Ampak vseeno: toliko bastarden sem pa že, da bolj kot kakšen čistokrven Slovenec v sedmem kolenu slišim in zaznavam to naprej-metanje, odkod kdo nacionalnostno prihaja. Zato pozivam Janeze Janše in Lucije Šikovec Ušaj in vse anonimne prostopleskarje s Facebooka in Twitterja, naj držijo jezik za zobmi v zvezi z nacionalnostjo, če hočejo kaj povedati, in se naučijo argumentirati z bolj stvarnimi dejstvi. Ker tega ne jaz ne Anuška Delić ne Gordana Stojiljković ne Jelena Aščić ne Denis Avdić nočemo poslušati. Pa tudi vseh naših čistokrvnih sodržavljanov — prisebnejših, seveda — zaradi tega ne bo treba biti sram.
Toliko, da veste.