2017: Janša proti Pahorju?
Zadnjič sem se malo dlje — no, sedem ur — peljal sam, pa sem mislil tudi kakšne bolj oddaljene misli. Razmišljal sem, kdaj bodo spet kakšne redne volitve. Nisem več čisto prepričan, katera vest me je spodbudila k temu razmisleku — Varufakisove evropske ambicije z DiEM25, Pahorjev nastop v oddaji Na žaru ali tabloidna ugibanja o ambicioznih predsedniških kandidatkah iz Bruslja in Metlike.
Na vsak način pa mi je odštevanje let dalo takle rezultat: evropske parlamentarne 2019, slovenske parlamentarne 2018, lokalne prav tako 2018, predsedniške pa že 2017, torej prihodnje leto.
Če seveda kje ne bo kakšnih predčasnih. Ali če jih kje sploh ne bo več…
In tam nekje med Petrolovo bencinsko postajo Mosor in odcepom za Vrgorac me je prešinilo: prve volitve, na katerih bo Janez Janša lahko preveril svoje sodne odpustke, protibegunske tvite in skoke volilnih intenc, bodo ravno predsedniške!
Pomoč bivšim
Bo šel Janša kandidirat proti Pahorju in mu vzel nazaj “posojene” glasove, ki so ga izvolili leta 2014? Se je prihodnji vrhovni poveljnik v parlamentu zato nedavno lotil konstatirati podhranjenost na mejo poslane vojske?
Odtod naprej sta šli dve poti — tako v mojem razmišljanju kot na avtocesti, ki se je malo za tem resno razcepila naravnost za Međugorje in desno za Kardeljevo, pardon, Ploče.
Ena misel vodi v na tem mestu že omenjeno regionalno specifiko zadnjega časa, da se predsedniške volitve uporabi kot vzvod prihodnjih strukturnih sprememb v državi. Recimo: Nikolić pomaga na oblast Vućićevi — in svoji bivši — Srbski napredni stranki SNS; Grabar-Kitarovićeva pomaga na oblast Karamarkovi — in svoji bivši — Hrvaški demokratični skupnosti HDZ; bo Thaçi po nedavni izvolitvi za predsednika republike v kosovskem parlamentu tako pomagal do prevzema premierstva — svoji bivši? — Demokratični stranki Kosova PDK?
Kdo proti Pahorju?
Čeprav so predsedniške volitve vendarle pot do nečesa večjega, so po tej logiki preresne, da bi jih kdorkoli izgubil in da bi se Janša kar sam postavil na listo. Bo torej kandidat SDS kak domačijski starosta (Nikoliću pravijo “domaćin”) ali kakšna mednarodno izkušena gospa (Grabar-Kitarovićeva je bila po zunanjem/evropskem ministrovanju veleposlanica v Washingtonu, nato pa namestnica generalnega sekretarja Nata)?
Problem je, da je takšnih ta hip več na sredini in na levi, zato sem smer Međugorje pustil zaenkrat še odprto — in zavil.
Druga misel pa me je zanesla, priznam, predaleč. Ostro sem zavil desno in se vprašal: kdo pa sploh lahko kompetentno izzove aktualnega predsednika? Kaj pa, če bi se z nekdanjim predsednikom vlade Borutom Pahorjem pomerili recimo vsi njegovi nekdanji še živi kolegi, premierji slovenskih vlad? Kako bi se odločali slovenski volivci in volivke, če bi za predsednika republike izbirali med bivšimi premieri (in premierko) Lojzetom Peterletom, Antonom Ropom, Janezom Janšo, Borutom Pahorjem, hmm, Janezom Janšo in Alenko Bratušek?
(Ta hip puščam na še zaprtem počivališču Dusine možnost, da bo do takrat vsaj še en premier več bivši, kar bi zgodovinski lok NSI-LDS-SDS-SD-PS-ZaAB sicer zanimivo potegnilo do SMC, Cerarja pa soočilo s tako imenovanim Pahorjevim testom: kako se kot (pro)padli premier zavihtiš na predsedniško mesto. Odgovor? S populizmom in prijatelji na desni.)
Drugi krog
Bi ob takih prime(time) kandidatih sploh bil potreben drugi krog? Bi se z aktualnim predsednikom vanj uvrstil prvi predsednik slovenske vlade, prva ženska premierka, edini še živeči dvakratni premier ali pravkar padli premier? Evropski parlamentarec, že poražen na predsedniških volitvah, nesojena evropska komisarka, prvi predsedujoči Svetu EU ali postavljalec žilet žice?
Nestrpnež v meni je počasi besnel: “Kdaj bo že ta Luka!” — Mesec ali Ploče? —, v resnici pa je v tistih tunelih pred Pločami kazalo vse temneje: Pahor sreča Janšo v drugem krogu… Bo Pahor takrat Janši rekel to, kar mu je rekel 10. februarja 2012:
“Kot državljan in kot politični voditelj, ki ostaja v slovenskem javnem in političnem prostoru, se oziram v prihodnost in se mi porajajo številna vprašanja. Glede nečesa pa sem trdno prepričan — da skupaj lahko uspemo in da skupaj lahko premagamo tudi najtežje ovire na poti do tega, da Slovenija v 21. stoletju postane država, v kateri bo vsakdo doma.”
Na kar se je (drugič) premier Janša (bivšemu) premierju Pahorju zahvalil za opravljeno delo:
“Mi se po eni strani zavedamo izzivov, ki so pred nami, tudi težkega časa in problemov, ki jih bo potrebno reševati, zavedam pa se, da tudi vam ni bilo lahko”.
Ali pa bo morda Janša — kot je to storil kot tedanji premier 2. decembra istega leta 2012 — čestital Pahorju za prepričljivo zmago in pripomnil, da je že “drugič”, “odkar so v Sloveniji svobodne volitve, šel na volitve zato, da glasujem proti”?
Če si doslej niste predstavljali leta 2017, si ga predstavljajte kot leto vstopa v drugi krog… predsedniških volitev. In začnite mislite na to, da bi kandidirali. Če ne, vam še vedno ostane pot naravnost — v Međugorje.