Božanski občutek (proti)begunske humanosti na vogalu Kotnikove/Zakotnikove

1.3.2016 / 06:08 Komentiraj
Ob strumni policijski drži je rezultat ostal neodločen. Najbrž je zmagala narava. Dež. Mokra načela so počasi šla domov.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zahvaljujem se migrantom, ki so nam ponudili priložnost, da se združimo v različnosti. Tega ni zmožen noben politik. Niti slogan “vsi enaki, vsi različni”. Združili so nas šele begunci in migranti. (Saj veste, migranti so tisti, ki se po svetu premikajo iz drugih razlogov kot je vojna v njihovi domovini.)

Napovedi so obetavne: združevali nas bodo še naprej — in samo želimo si lahko, da ne bodo ubrali kakšne druge balkanske, jadranske ali sredozemske poti.

Vsemu navkljub so ti potujoči reveži pomemben podjetniški pospeševalec: za izdelovalce in prodajalce rešilnih jopičev dvomljive kvalitete, organizatorje prevozov, prevoznike, lastnike uvelih gumenjakov in odpisanih plovil, podkupljive uradnike, izdelovalce klavne žice in jeklenih palic, za trgovce s policijsko in splošno varnostno opremo in za dobavitelje hrane vsem, ki delajo na mejah.

Nepregledne količine

Humanitarnim organizacijam omogočajo, da tovorijo nepregledne količine zavržene obutve, oblačil in drugega materiala, ki končno postane odpad — ampak občutek humanosti je božanski.

Turčija in EU sijajno sodelujeta pri razvijanju malega gospodarstva in velikih sistemov, kakršna sta vojska in policija: Turčija skrbi za dobavo, EU pa za to, da je pot nesrečnikov čim daljša in čim bolj počasna. Si predstavljate ekonomski kolaps vseh teh podizvajalcev, če bi iskalci boljšega življenja iz Turčije potovali recimo z nizkocenovniki do končnega cilja? Angleška učinkovitost in nemška pedantnost zagotavljata uspeh. Ampak Angela nima načrta B. Hvala Angela!

Imamo nekaj domačih problemov, ki pa jih uspešno rešujemo z novimi težavami. Imamo tudi nekaj miselnih zablod: mislimo, da so politiki izvoljeni za to, da bi nam olajšali življenje. Ne, niso. Izvoljeni so, da sebi olajšajo življenje. Strinjam se s tistimi, ki z žarometi iščejo edinega slovenskega politika, ki je v četrt stoletja kaj postoril za državljane. Pogled v bistvo slovenskega politika pove, da med njimi — neglede na pripadnost stranki, veri, svetovnemu nazoru — ni tako velike razlike, da bi predstavljala kvaliteto.

Kotnikova/Zakotnikova: “REFUGEES WELCOME”. — [Fotografija: Srečo Zajc.]

V soboto na Kotnikovi

V soboto sem bil na Kotnikovi v Ljubljani. Bilo nas je lepo število. Ko so policisti na konjih, peš in v maricah sestavili lepo naštudiran kordon med množico, ki je že bila tam, in manjšo množico, ki je šele prišla, sem z začudenjem gledal in poslušal eno in drugo stran.

Na moji levi — slučajno sem tako stal: ni bilo namerno, je pa bilo prisrčno — je bilo videti več napisov “REFUGEES WELCOME”, vihrale so rdeče zastave, bile so slovenske zastave, bila je zastava z rdečo zvezdo in OF Triglavom. Ljudje so vzklikali: “Ne maramo fašizma!”, prepevali himno in Internacionalo. Vsake toliko je dvojica izza ograde vzkliknila kakšno močnejše geslo.

Na drugi strani je bil glavni slogan “ISLAMISTS NOT WELCOME”. Na sredini napisa je bil vitez na konju, ki preganja dva pripadnika neke pehote, vihrali so karantanski panterji. Videl sem znak “STOP ISLAM”, spraševali so se“ “CERAR ŠEFIC KAM NAJ GREMO LAČNI SLOVENCI?!”. “NO CAMP, NO JOBS, NO MONEY, NO FOOD, STOP IMIGRANTS”. Tudi na tej strani slovenske zastave in himna in vzklikanje o komunistih. “Fašisti, komunisti… fašisti, komunisti… isti, isti, isti…” je odmevalo po Kotnikovi.

Ob strumni policijski drži nobeno moštvo ni bistveno napredovalo. Rezultat je ostal neodločen. Verjetno je zmagala narava — dež, ki je vedno bolj padal. Mokra načela so počasi odšla domov, vročica se je preselila k pričakovanju Prevčevih skokov in DiCapriovega kipca. Stave niso bile visoke. Vse se je končalo po pričakovanjih.

Kotnikova/Zakotnikova: “NO CAMP, NO JOBS, NO MONEY, NO FOOD, STOP IMIGRANTS”. — [Fotografija: Srečo Zajc.]

Karantanija in Noriško kraljestvo

Doma sem pogledal fotografije na portalih. Še posebej se mi je vtisnila v spomin gospa, ki je pred Maximarketom držala z levo roko enega od zapisov nacionalnih tez za obstoj slovenstva. Slika pove več kot tisoč besed. Dolgo sem si vtiskal v spomin njen izraz na obrazu in dolgo sem si mislil svoje o roki, ki je držala napis. Reinkarnacija karantanskega panterja.

Sanje o Karantaniji in Noriškem kraljestvu me vsakič spomnijo na zadnji obisk v Skopju in na tistih 450 milijonov evrov, ki so jih vrgli v ponarejanje zgodovinskih dejstev. Makedonci govorijo slovanski jezik, pišejo v cirilici, v njih je toliko grškega kot v meni noriškega, vendar je politikom lažje ponuditi mitologijo kot urediti dostojno in dostojanstveno življenje državljank in državljanov.

Očitno so se politiki na jugu in severu nekdanje države napajali pri istem izviru. Domoljubja ne gradijo na tem, da bi bilo prebivalcem dobro in da bi imeli pred seboj vizijo, cilje, varnost, temveč na zgodovinskih fantazmah. Balkan je preddemokratična družba in tudi Slovenija ni srednjeevropska država, ampak balkanska. Nacionalni politiki domoljubja ne gradijo na potovanju k skupnim ciljem blaginje, ustvarjalnosti, svobode, ampak na sovraštvu, razdeljenosti, zgodovinskih priredbah in nacionalni mitologiji.

Internacionalizem in internacionalni nacionalizem

Na Kotnikovi sta si nasproti stala v pretekle simbole oviti internacionalizem (pretežno rdeča barva) in internacionalni nacionalizem (črni panterji na beli podlagi). S črnimi kapucami pokriti mladci so v drugi vrsti poskakovali in vzklikali nacionalno bojno geslo “kdor ne skače, ni Slovenc”.

Popolna iracionalnost: kako povezati migrante, slovensko himno in karantanskega panterja s poskakovanjem na mestu? Seveda: vse, kar Slovenci počnemo, je to, da že četrt stoletja skačemo na mestu in se imamo lepo. Da le skačemo.

Kljub občasnemu skakanju opozicijske skupine je bil dogodek statičen. Nihče ni zmagal, čeprav je nekdo izgubil. Očitno so bili vsi zadovoljni z delitvijo točk, prav tako nevtralni vitezi na konjih kot sodniki na tekmi. Je to bila demokracija ali samo performans ene in druge strani? Zanesljivo ni bila antična drama s katarzo. Te sodobna družba ne razume, ne potrebuje in v njej več ne uživa. Še preden so muslimani do konca preplavili antično -krščansko civilizacijo, smo pozabili na bistvene elemente grške in katoliške filozofije, ki nedoumljivo poskuša ubesediti, utelesiti, upodobiti.

Upanje

Kljub vsemu je bilo upanje. Na strani za je bilo veliko mladih, povprečna starost udeležencev je bila okrog 30 let. Na strani proti je bilo povprečje 60 plus. Prvih je bilo veliko več. Reprezentanti lačnih Slovencev so zanesljivo že nekaj let prejemniki redne pokojnine, o kateri večina na drugi strani lahko samo še sanja.

Ker naj končno povem: v tej ulični bitki je doživel poraz koncept recikliranja države — čeprav nekateri še vedno verjamejo, da bi resetiranje zadoščalo —, vendar vojna ni bila niti dobljena niti izgubljena. Mislimo pozitivno. Srednjemu veku je sledila renesansa, katolicizmu reformacija. Sodobna evropska država je nastala z razsvetljenstvom. Tudi prihodnost bo morala opraviti s sodobno obsedenostjo s predsodki in predmodernimi mitološkimi fantazijami.

V tem smislu Kotnikova sploh ni bila zakotna, četudi ni bila zmagovalna. Bili smo združeni v različnosti. Morda pa lahko postanemo različni v združenosti?

To bo demokracija!

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE