Desaparecidos? A je to fuzbal klub?

Jaz ne bom pisala o beguncih. Ker je šlo že čez vse meje. Po FB sploh ne upam več nič brati, ne upam si odpret več nobenga članka. Ker je vse ponorelo. Do tja, ko te možgani sami  prosijo: “Dejte mi rajš čimveč reality showov. Kdo je boljši kmet, kdo je boljši trgovec, kdo ma večjega, katera ma globljo, kdo boljše kuha, kdo boljši speed vari v kleti, kdo se pusti zapret v škatlo. Dejte mi vse, pa še Kardashianke na koncu. Ker tko se dela ovce. Najprej jih zamoriš do amena in potem si masirajo možgane. Jaz bom rajši o seb pisala. Vsa ta scena, al bo vojna al je že vojna, me je spomnila name in na leto 1991. Stara sem bila 14 let in začele so se šolske počitnice. Takrat me je zanimalo sam biti zaljubljena v Andraža, mu pisat tragične pesmice, pa vse mi je šlo na živce. Pisat verze: “živi hitro, umri mlad, bodi lepo truplo” — pa kontrirat vsemu. Na starce sem se skoz drla: “Vtikatorji!” Če so se pa skoz neki vtikovali v moj life.

Črni vrh nad Idrijo

Ampak sem čutila, da me čaka še svet in sem vedla, da me čaka prvi letnik srednje šole po počitnicah. In pičim jaz za začetek počitnic mal do sestričen na Črni vrh nad Idrijo. Ker dober spomin ni glih moj adut, se ne spomnim točno, a so se te štale z vojno začele že prej kot sem šla do sestričen, sam mislim, da ne. Itak sem živela že takrat v enem svojem svetu in nisem dobr sledila. Ampak jaz v Ljubljani nisem niti enkrat slišala sirene, niti enkrat šla v zaklonišče. In pol je blo vedno več povsod tega. Po TV skoz, tanki, to, drugo, tretje, napadajo nas. Sej tebe pri 14 letih politika res en kurac zanima, sam tak butelj pa nisi, da ne bi dojel, da tole pa neki ne bo glih uredu. Čutiš uno čudno negotovost. Ampak takrat ni blo neta pa pametnarij od telefonov. In ni bil prijeten občutek, tkole ne vedet, kaj bo. Sam kaj mi pa bojo kle na Črnem vrhu, sej nas medvedi čuvajo. Valda.

1. julij 1991

Prvega julija smo s sestričnami ponoč spale. Al pa ble še pokonci pa se smejale in čvekale kej. V glavnem, baje je ena sestriča vidla neke iskrice čez okno, pa še ostale na to opozorila. Iskrice, ja. Pol pa samo še bum. Tko, un motherfucking BUM. Če bi gledal bajto od zunaj, bi izgledala kot v risanki, k ji poči skoz ušesa pa vrže lase v luft. Sam da so ble to v resnici šipe in streha. Totalen razčefuk, še medvede je razgnalo. Vrglo me je iz pižame in če bi takrat citirala Maratonce, bi mi šlo skoz glavo: “Ako se sad nisam šlagirao, nikad se neču.” Bombardirajo nas. Iz vsega tistega, kar sem poslušala prejšnje dneve, si druzga nisem mogla mislit. Konc je, svet me ne čaka, umrla kle bom sred Črnega vrha, potamanili mi bojo Andraža in to je to. In ne, nočem bit glih tok lepo truplo. 

In smo laufale dol v spodnji štuk, teta in stric gor, cela zmeda in panika. Spomnim se, da smo tekle v klet pod stopnice. In spomnim se strahu. In še je kr nekaj pokalo in ni nehalo. Vse ostalo mi je zbledelo, ampak strahu se pa spomnim. In si danes mislim, kaj če bi res padale bombe? Pa kap me rukne v pol ure. Sem prestara za te fore.

Ker nas niso bombardirali. Sam so se uni modelarji od JNA pametno spomnili, da bojo sred noči fuknili v luft skladišče orožja, briga njih res, da sem bla jaz v bajti ene 500 al 800 metrov stran. Res jako inteligentna ideja. Zaropotalo v PM, vsem hišam pometalo šipe ven, men pa skrajšalo life za ne vem kok. Sej pol smo se sestričnami že afnale vzad za kamerami v pižamah tam sred Črnega vrha in gledale ves tist šunder po tleh. Sej je bil že spet smeh, sam ni blo okej. Daleč od okej. Kaj me čaka?

[Opomba uredništva: Poročilo TV Ljubljana o posledicah eksplozije na Črnem vrhu nad Idrijo si lahko ogledate na tej povezavi.]

Ker me je čakal svet

Pa še moja family raztresena na vse konce. Brat v Trstu na počitnicah, mati na službeni poti, fotr pa pes pa v Ljubljani. Fotr pametnjakovič je enkrat laufal v zaklonišče, pa pozabil psa doma in kafetiero na štedilnku. Tisto kafetiero mamo še zdej za spomin, sam še pol je je ostalo, ostalo je sploščilo. In panično me klicat vsi pa ostale klicat vsi. Če je samo en stacionarni telefon pri hiši, je to cela veselica. In men najdejo drug dan tam enga šoferja kamiona, k je bil na poti v Novo gorico. Konc počitnic kle, niso glih toplice ta pokanja ponoč, pičim dalje do none mal v Miren pri Novi gorici. Ker je na meji z Italijo, sem si jaz predstavljala, da če kej zagusti, bom jaz pač sam dva metra dalje tja v Italijo stopila.

In pol sem sem spomnila otroštva oz. poletij do 14. leta pri noni. Kako smo s sestričnami in bratranci skakali naokol, se metali v Vipavo in tekmovali, kdo bo imel bolj črna kolena. To so tista srečna kolena, k če bi dans kakšna mamica vrgla fotko svojega otroka s takimi koleni, bi jo pol FB frendov sociali prijavilo zarad zlorabe: “Poglejte ta kolena, pa zakaj nima pametnega telefona v rokah?”

Ampak na koncu brajde in pol še kr neki metrov naprej je bla izvidnica. Tam, kjer se začne nasad hrušk. In za hruškami Italija. In v izvidnici sta stala dva s puškami in mi mulci smo točno vedeli, da tja dalje, čez hruške ne smemo. Bi znal še kdo kej streljat. To so une hruške, kjer so čez leta našli ukradenega bentleyja, k so jim ga kasnej spet ukradli s policijske postaje. Sam takrat mi je blo to neki čist normalnega, da sem vedla, da tja čez ne, pa da unadva s puškami stojita v unmu stolpu. Pa da je fotr lahko šel s prepustnico čez mejni prehod kr čez Miren, mi smo se mogli pa čez Vrtojbo kotalit. Tko je pač bilo. In hvala bogu, da se ta naša 10-dnevna vojna ni razvila v kej več. Ker to ni zame. In ker me je res čakal še svet.

Čilenec

Par let kasneje sva se sredi Portugalske pogovorjala s Čilencem. Obadva 1976 letnik. Pogovarjala sva se z rokami, ampak sva si vse povedala. Kje je Slovenija, nobenmu ni blo glih jasno. Sam en model mi je priskakal zraven pa se drl: “Zaovic! Zaovic! Porto!” To je blo pa to.

In razlagam Čilencu: “Ja, jaz sem živela v Jugoslaviji do 14. leta, pol je bla pa vojna in zdej smo Slovenija.”

“A, la guerra.”

“Ja, pa sej je bla sam 10 dni.”

“Jaz sem bil pa do 14. leta v diktaturi pod Pinochetom. Desaparecidos pa to.”

Še dobr, da nisem vprašala, ker fuzbal klub je to.