Nikjer nobenega Fritza Bauerja, povsod sami Hansi Globkeji

29.2.2016 / 06:08 1 komentar
SLO rabi reset. Kako še lahko nekdo, ki karkoli ve o njiju, da svoj glas Jankoviću ali Janši? Tega preprosto ne razumem.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti iz Münchna, 25. februarja 2016

Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še huje. To je pregovor, ki bi si ga človek te dni kar naprej ponavljal. Ko je že videti, da z upravljanjem javnih podjetij ni več mogoče zabresti globlje, nas fantje spet presenetijo. Adrio Airways poskušajo prodati samim sebi. Novi slamnati lastnik iz Münchna ima podjetje s 25.000€ ustanovnega kapitala, ustanovil pa ga je 30. decembra lani. Sredi novoletnih praznikov in počitnic. Kdor vsaj malo pozna nemško družbo, bo ugotovil, da so takrat vsi resni kupci bodisi na smučanju ali nekje na počitnicah — ne pa da na silvestrovo razmišljajo o nakupu zadolženega in obubožanega slovenskega letalskega prevoznika.

Brisanje sledi

Ste se vprašali, kako so se lahko krivci za ogromno bančno luknjo vrnili na položaje? Če ne na iste, pa vsaj na podobne? Ves čas delajo za enega in istega lastnika. Zakaj zdaj še enkrat? Mogoče zato, da zabrišejo sledi? Ker kdo bi bil boljši za brisanje sledi od teh, ki so jih ustvarili? Verjetno morajo te družbe še bolj izčrpati, še bolj uničiti, da jih bodo ti, ki z njimi upravljajo in ki navidez vladajo, lahko podjetja kupili še enkrat. Še bolj poceni.

Slovenija rabi za resnega državnega tožilca, ki ga nič ne bo moglo ustaviti. Slovenija rabi figuro, o kateri bodo nekoč snemali filme.

Nemški državni tožilec Fritz Bauer (1904–68). — [Fotografija: Bundesarchiv.]

Fritz Bauer

Fritz Bauer je bil nemški državni tožilec, ki je močno pripomogel k ugrabitvi nacističnega vojnega zločinca Adolfa Eichmanna in poznejšemu sojenju. Bil je tudi zaslužen za tako imenovane auschwiške procese, na katerih so odkrili potuhnjene nekdanje naciste, ki so medtem zasedli visoke položaje v nemški družbi. Bauer je bil sam proti državi.

Zadnje tedne je nemška javna televizija ARD predvajala nekaj filmov, povezanih z Eichmannom. Naj spomnim. V Argentini, kjer se je skrival pod lažnim imenom in s podporo nekaterih vplivnih ljudi v koncernu, je bil delavec v tovarni Mercedes-Benz. Agentje izraelske tajne službe so ga izsledili in ugrabili ter ga skrivno prepeljali v Izrael. Tam so mu sodili in ga obesili. Izraelcem je s prepričljivimi dokazi izdatno pomagal frankfurtski državni tožilec Fritz Bauer. To je bila dolgo časa skrivnost. Bauerja je zaradi tega nedovoljeno zasledovala tudi nemška obveščevalna služba BND, da bi ga kompromitirala zaradi njegove — takrat še kaznive — homoseksualnosti.

Bauer je zahteval sojenje Eichmannu v Nemčiji, vendar nemška vlada ni želela, da bi ga izročili Nemčiji, ker bi v procesu lahko izdal marsikoga, ki je medtem postal pomemben nemški politik.

Hans Globke

Eden takšnih je bil Hans Globke. V času nacionalsocializma je sodeloval pri izdelavi številnih rasnih zakonov, stigmatizaciji Judov, prepovedi uporabe judovskih in nekaterih drugih imen za novorojence, kriv pa naj bi bil tudi za sodelovanje pri deportaciji 20.000 Judov iz Soluna v Grčiji. Zagrizeni nacist je po vojni postal državni sekretar v vladi Konrada Adenauerja, celo njegov najtesnejši zaupnik in sodelavec.

V filmih smo lahko natanko videli, kako dolgo roko ima oblast, prepletena s pravosodjem in tajnimi službami, in kako sistem ščiti svoje interese. Ko je Adenauer ščitil Globkeja, je ščitil sebe in svojo vlado, pa tudi finančne in orožarske posle z Izraelom. No, naslednje volitve je Adenauer izgubil, Globke se je hotel umakniti v Švico, tam pa so ga razglasili za nezaželenega in mu zavrnili dovoljenje za bivanje.

Simbol

Fritz Bauer je v Nemčiji že dolgo simbol pokončnega in neuklonljivega iskalca pravice in resnice — pa tudi žrtev sistema, ki se le redko zamaje do te mere, da Bauer in podobni uspejo.

V Bauerjevem primeru je bil njegov uspeh polovičen. Pomagal je ujeti in obsoditi Eichmanna, ni pa mu uspelo razbiti nemške družbe, v kateri je bila nacistična preteklost še dolgo po vojni tabu. Šele Auschwiški procesi v 60. letih, ki jih brez Bauerja ne bi bilo, so začeli v Nemčiji odstirati skrivnosti mnogih, ki so medtem postali ugledni člani nemške družbe. Nemčija se je končno začela lotevati svojega očiščenja.

Kaj konkretno?

Ob razkroju vrednot in norm za uspešno skupno življenje ne vidim  v Sloveniji nobenega Fritza Bauerja, zato pa je vsepovsod veliko Hansov Globkejev. Vplivnih mož v ozadju. Vsak ima svojo preteklost, ponavadi bolj umazano kot čisto. Omrežje ostaja nedotaknjeno. Izpostavljeni ljudje so samo njihovi pajaci. Miro Cerar in Borut Pahor sta tačas najbolj izpostavljena, našteval pa bi jih veliko. Najbolj svež primer je kadrovanje v državni banki NLB. Nekateri so zapravili milijarde premoženja — pa niso v zaporu, niso izgnani, niti moralno obsojeni. Še več, spet se sprehajajo po pisarnah paradržavnih podjetij. Če ne v NLB, pa v Istrabenzu ali kje druge.

Včasih slišim, da na pamet kritiziram. Pa ste se kdaj zares vprašali, kaj je recimo Borut Pahor za vas ali za vaše okolje naredil res koristnega? Konkretno koristnega? Je bila Alenka Bratušek za kaj koristna? Pa Miro Cerar? Karel Erjavec? Morda Janez Janša? No, ta je uvedel vsaj vinjete. Ker če razmislite, boste videli, da za družbo, v kateri živite, torej tudi za vas osebno nihče izmed njih ni naredil prav nič konkretno koristnega. Nič, kar bi izboljšalo vaše življenje. Nič, kar bi naredilo to družbo strpnejšo, prijaznejšo, razviteljšo… Nič, kar bi zagotavljalo vašim otrokom boljše življenje. Skratka, nič.

Obstaja le njihova kariera. Ko se ta zamaje, posežejo po vseh sredstvih, da bi se ohranili na položaju. Kateremkoli. Doma ali v Evropi. Za vsako ceno. Tudi tako, da predlagajo sami sebe. Če imate čas in voljo, si narišite mrežo. Za vse vidnejše slovenske politike zadnjih dveh desetletij zapišite, kje so bili nekoč, preden so nastopili v politiki in kam so odšli, ko so se iz nje umaknili (ali so bili v to prisiljeni). Začudeni boste ob dejstvu, da so najbolje, če ne samo izključno, poskrbeli zase.

Alibi

Toda imajo alibi. Ljudje ste jih izvolili. V posredniški demokraciji ste jim vsaj za štiri leta — če ne pride vmes kaj nepredvidljivega — podelili mandat za upravljanje z vašimi življenji. In za to, da nakladajo. Dajejo tudi vtis, da veliko in trdo delajo. Pa je to, kar delajo, sploh koristno? Vodi to, kar počnejo, k rešitvam, ki jih ljudje pričakujejo in potrebujejo?

Največkrat ne. Slovenski politiki so del evropskega zbirokratiziranega sistema, ki je vse bolj sam sebi namen. Ko jih kdo vpraša kaj tehtnega, resnega, umestnega, pa se izmikajo, opravičujejo, pojasnjujejo. Vmes pa — odvisno od značaja posameznika — modrujejo (Pahor), jadikujejo (Cerar), grozijo (Janša), se norčujejo (Erjavec), uradujejo (Janković)… Imajo srečo, da ljudje hitro pozabljajo, kdo je kaj rekel, še bolj pa na to, kaj je kdo naredil. Recimo predvčerajšnjim. Ali pred pol leta, bognedaj pred letom dni. In na naslednjih volitvah spet izvolite iste nakladače.

Očiščenje

Slovenska družba je zabredla tako globoko, da hitrega očiščenja ni pričakovati. Zakaj ne? Ker politika in s tem skrb za skupno dobro ne zanima nikogar več, ki kaj zna in bi rad nekaj spremenil. Ki je to v življenju z nečim že kdaj dokazal. Ki je morda na kakšnem področju že uspel.

Slovenija rabi ljudi z ideali, vizijo in pogumom. Ljudi, ki se ne bodo ustrašili nikogar. Ljudi, ki so za svojo pot pripravljeni žrtvovati kariero, službo, položaj… Ljudje, ki bodo šli z roko v ogenj po žerjavico za boljšo družbo. Ljudi, ki se bodo zavedali, da se lahko močno opečejo — toda da imajo še drugo roko, s katero lahko nadaljujejo.

Ljudje, ki tvegajo, morda lahko ostanejo tudi brez obeh rok. A takih v Sloveniji ni več. Odšli so v tujino ali v svoj zaprti svet podjetništva, raziskovanja, znanosti, česarkoli. Odšli so čim dlje od vsega, kar diši po politiki. Pa ne samo po politiki, temveč tudi po upravi. Kajti v Sloveniji večina še vedno zmotno misli, da je uprava politika.

Reset

Vedno, ko napišem nekaj o tem, pridem do spoznanja, da Slovenija rabi temeljit reset. Od vrha do dna. Za začetek bi bilo dovolj vsaj to, če takšni modeli politikov, ki so se jih ljudje naveličali in utrudili, na nobenih volitvah ne bi dobili niti enega glasu več. Kako še lahko nekdo, ki karkoli ve o njiju, da svoj glas Jankoviću ali Janši? Tega preprosto ne razumem.

Razmišljanje ob volitvah bi bil že kar obetaven začetek. Ko se odločate med kandidati na volilnih lističih, ne razmišljajte, kaj govorijo. Pomislite raje na to, kaj so doslej že naredili koristnega. Pa ne samo zase, ampak morda še za koga drugega. In ugotovili boste, da je skrajni čas za kakšnega slovenskega Fritza Bauerja.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 25. februarja, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Kje si, slovenski Fritz Bauer?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE