Peter Vermeersch: Nočni popotniki (1.)

V ponedeljek (29.2.) ob 18:00 bo v okviru Festivala Fabula/Literature sveta v Klubu Cankarjevega doma mednarodni pogovorni večer pod naslovom Barbari pred vrati. Debata je posvečena problematiki “prišlekov”, osrednji temi letošnje Fabule, spodbudila pa jo je slaba reflektiranost begunskega vprašanja s strani slovenske intelektualne in družbene elite.

Izhodišče razmisleka bo esej Nočni popotniki belgijskega esejista Petra Vermeerscha, profesorja politologije na univerzi v Leuvnu, specialista za Srednjo in Vzhodno Evropo. Vermeersch je bil decembra in januarja na rezidenci v Ljubljani in spremljal dogajanje na naših mejah. Esej je napisal posebej za Fabulo. Preberete ga lahko samo na Fokuspokusu. Več o ponedeljkovi prireditvi, vključno z drugimi sodelujočimi, lahko preberete na tej povezavi.

Nočni popotniki

Navadno jih sploh ne opaziš, niti ko sam kam odpotuješ, čeprav preklemano dobro veš, da so tam: tudi oni so na poti.

Na postaji Brussel-Noord na primer sedeš na vlak in se z njim odpelješ do letališča, brez konca in kraja tavaš po brezcarinskih zrcalnih palačah in se v letalu nato pripneš z varnostnim pasom. Pristaneš v tujem mestu, poiščeš taksista, ki ti molče pokima — profesionalec, pomisliš —, in predaš potni list hotelskemu receptorju, ki ti v zameno za prijazno besedo na TripAdvisorju nakloni nasmešek. Thank you so much, sir. Enjoy your stay.

Z njimi je drugače. Potujejo peš, v skupinah, vse svoje upe polagajo v odeje in pakete pomoči in v denar, ki so ga hranili več mesecev in ga zaupali Western Union ali ga skrili v nogavice. Prispejo v Mersin ali Izmir, na telefonih iščejo stranske poti, po nasvetih sumljivih posrednikov se zavlečejo v mrke hostle, se kljub vsem opozorilom podajo v vodo, če je treba, tudi s splavom, zbitim skupaj iz naplavljenega lesa, in ko končno dosežejo kopno, si nekateri z vžigalniki celo požgejo prstne blazinice, nato sedejo v vlake, ki jih odpeljejo do evropskih kolodvorov, in tako na primer prispejo do postaje Brussel-Noord, kjer med čakanjem, da jih sprejmejo v begunski center, tavajo po dolgih marmornatih hodnikih.

Jaz potujem podnevi, oni so nočni popotniki.

Sijsele

Kakšen je občutek, če si primoran zapustiti svoj dom?

Pomislim na Sijsele, majhen kraj v predmestju Bruggeja, kjer sem odraščal. Hišo svojih staršev sem zapustil leta 1990 — star sem bil osemnajst let in sem odšel študirat v mesto —, a še danes imam občutek, da je nisem nikoli povsem zapustil, čeprav tam ni več moje postelje in je moja soba postala soba za goste. Ampak kadar razmišljam o njej, je moja najstniška soba še vedno takšna, kakršno sem zapustil, in vedno jo lahko spet obiščem. Kadar razmišljam o svojem nekdanjem domu, še vedno stanujem tam. Sijsele so vrstne hiše, ki se vijejo na obeh straneh glavne ceste, ob prodajalnah z avtomobili, industrijskimi halami, vrtnarskimi centri, z akvarelom bukovih gozdičev in travnikov v ozadju, pa z gradičem, ki je nekoč pripadal plemstvu. Včasih grem tja na sprehod, preverit, ali je še vse na svojem mestu. Opazim, da ob supermarketu iz asfalta še vedno štrli ostra trava. Poleti se kakšno dekle na rožnatem skuterju zapelje vzdolž senožeti. Pokrajina moje mladosti je večinoma še povsem nedotaknjena. Vendar vem, da je to samo videz. Povsod v Flandriji se vaško življenje spreminja in umika novogradnjam, družbena mobilnost ga vedno bolj zaznamuje. Pred krčmo Stari rotovž zdaj stojijo terenci, in Hendrikova trgovina, kamor sem nekdaj vozil popravljat svoje kolo, se zdaj imenuje New Reubens Sport. To je globalizacija, a po merah province — in te mere so razmeroma majhne. Oči so se mi privadile razbohotenih bruseljskih zgradb, ropotije tega mesta, njegove zanemarjene veličine, in zaradi tega ali onega je moja rodna vas z minevanjem let postajala vedno manjša.

In prav tukaj, na tem rahlo skrčenem kraju, že nekaj mesecev živi petsto prosilcev za azil, ki prihajajo zlasti iz Sirije, Iraka in Afganistana. V vasi, ki je bila nekdaj moj dom, najdejo zatočišče v sprejemnem centru za prebežnike. Za sabo imajo potovanje, ki jih je večinoma vodilo prek Sredozemskega morja, čez Balkan in Srednjo Evropo in ga je težko opisati in doumeti. Kdaj so sprejeli odločitev, da gredo na pot? Kaj so vzeli s sabo? Katere so bile njihove sanjske končne destinacije? Nekje v Siriji gotovo še rumení kakšen turistični vodnik Lonely Planet, ki izhaja iz časov, ko si po deželi lahko potoval s tako imenovanim kavčanjem, obiskoval razvaline, ki si jih takrat še povezoval s sončnimi zahodi in počitniškimi ljubeznimi. A noben turistični vodnik ti ne zna svetovati, kako pobegniti z vojnega območja. Njihovo potovanje je bilo večinoma nevidno, po stezah, ki običajnemu popotniku ostajajo skrite. In zdaj so v Sijseleju, of all places, v razvpiti vasi, ki se na lepem pojavlja v slehernem časopisu in jo omenjajo v pogovorih in načrtih političnih voditeljev. Dnevni popotnik pozdravi svoje nočno nasprotje. Kako moj nekdanji dom doživlja prosilec za azil?

Predmeti vojne

Sprejemni center v Sijseleju sestavlja peščica industrijskih hal na ograjenem območju. Rdeči križ nudi najnujnejšo pomoč: zdravniško oskrbo, informacije o postopkih za pridobitev azila, pouk nizozemščine, aktivnosti za otroke. Sprejemne centre za migrante je mogoče pojmovati kot stranski poganjek vojne, znamenje neučinkovitega mednarodnega političnega vodstva, a tudi kot znak medčloveške solidarnosti. Prostovoljci se aktivirajo. Shelter Sijsele je Facebook skupina, ki vodi celo vrsto aktivnosti za pomoč migrantom.

Dragi prijatelji, Rdeči križ je s prebivalci sprejemnega centra v Sijseleju sestavil dva nogometna gola (široka 3 m, visoka 2 m in globoka 1 m) in zdaj za gola išče mrežo.

Dragi prijatelji, Sylvie, ki v spremnem centru vodi delavnico pletenja in kvačkanja, potrebuje volno, pletilke in igle za kvačkanje. Kdor jih lahko pogreši, naj se poveže neposredno s Sylvie. 

Dragi prijatelji, zamaškov ne potrebujemo več. Hvala.

Dragi prijatelji, zahvaljujemo se vam za številen odziv. Z vašo pomočjo smo zbrali dovolj koles, pobarvank in otroških vozičkov. 

Danes je običajen delovni dan. Vidim fanta v fluorescentno rumenih supergah. Naslonjen na zid zre v melanholično sivo nebo, ki sem ga skozi okno svoje sobe kot najstnik opazoval tudi sam, ko moj svet še ni bil dosti večji od te vasi. Vidim pograde in podarjene igrače. Ob golem opečnatem zidu shrambe stoji dolga vrsta bleščeče belih pralnih strojev za pranje oblačil migrantov. V sprejemnem centru prosilcev za azil celo pralni stroj ni običajen pralni stroj.

Ob tem se spomnim razstave Objects of War, instalacije libanonske umetnice Lamie Joreige, ki sem jo v galeriji Tate Modern videl leta 2011. V steklenih galerijskih vitrinah so bili razvrščeni različni vojni predmeti: zavojček AA-baterij, torbica s podobo Miss Piggy, glasbena kaseta BASF. To so bili osebni premeti prebivalcev Bejruta, ki so preživeli libanonsko državljansko vojno. A kaseta iz Bejruta ni bila zgolj običajna glasbena kaseta. Vsak predmet je bil začetek čisto posebne vojne zgodbe in prebivalci so te zgodbe pripovedovali na videoposnetkih, ki so se vrteli na televizorju zraven vitrin. Oral history. Spominjam se občutka, ki me je obšel na razstavi, spominjam se, kako sem se nagnil naprej, da bi si predmete bolje ogledal, hipnotiziran od vsega, kar sem videl pod steklom. Osupnila me je zlasti tišina, ki so jo, kot se mi je takrat zdelo, vsi ti predmeti oddajali. Ali bolje rečeno: tišina nasproti nasilju, ki so jo, kot se mi je takrat zdelo, predmeti prav tako nosili v sebi. Kot bi se v tisti tišini ohranil ves bes vojne.

In zdaj strmim v pralne stroje. Ampak v sprejemnem centru v Sijseleju nisem priča razstavi in tudi ne zgodovini. To je sedanjost.

Svet, ki prihaja v vas

Prihod teh petstotih ljudi — pred nekaj meseci so jih z avtobusi pripeljali iz Bruslja — je bil dogodek, ki je dodobra pretresel predmestno vas. Damask je naplavilo pred farno cerkev svetega Martina, in to je med prebivalci in v medijih vzbudilo nemalo razburjenja. Svet, ki prihaja v vas. Televizija je morala tja poslati reporterja, kajti vas na svet morda ni bila pripravljena. Na ozadju parkirišč in zelenic mojega otroštva so jih intervjuvali, prebivalce soseske moje mladosti, moje zaskrbljene, prestrašene, ravnodušne in navdušene sosede. 

Ko sem videl te podobe, sem pomislil: ta vas in svet, morda vse skupaj le ni nekaj povsem novega. Ironija zgodovine je namreč v tem, da je tudi v preteklosti v Sijsele naplavilo svet, čeprav v drugačni obliki. Hale, v katerih zdaj spijo prosilci za azil, so dolgo časa rabile kot vojaške barake in skladišča za vojaški material. Sredi petdesetih je v Sijsele prišel 92. logistični bataljon in tudi njegov prihod je med prebivalci povzročil nemalo razburjenja. Vojska se je z leti sistematično širila po vasi in tam ostala vse do leta 2010. Prisotnost tujega, ki so se ji sprva upirali, so prebivalci sčasoma začeli tolerirati in končno ignorirati.

Dobro se še spominjam časa vojakov. Zlasti dolge ograje, mimo katere sem šel kot otrok vsako jutro. Šola je stala nedaleč od cerkve, naša hiša na robu gozda in vmes se je raztezalo področje z barakami, spalnicami in stanovanji oficirjev. Na enem koncu območja so se svobodno sprehajali purani in srnjad, medtem ko so na vadbišču stali džipi, vedno v pripravljenosti, za primer, če bi prišlo do bombnega napada. Tam, z razgledom na travnike, so se urili vojaki v kaki uniformah. Med drugim se spomnim tudi obdobij velikih vojaških vaj, silnega vrveža, ki jih je spremljal, nervoze, ki je zajela celoten tabor, podobe vojakov na naši ulici, ki so bili videti nared, da v našem gozdu, kjer smo z bratoma iskali mravljišča, začnejo novo vietnamsko vojno. Rolkali smo po ulici, brata in jaz, in se umaknili s ceste, ko je mimo spet pripeljal kamion z vojaki v maskirnih uniformah. Z vejami na čeladah.

Ko sem bil star dvanajst let, je naša šola organizirala obisk kasarne. Uprava šole je menila, da morajo fantje šestih razredov spoznati svet, in nam je dala predujem na vojaško službo, to neizogibno gotovost nekje v negotovem polmraku naše prihodnosti. Spomnim se, kako smo stopili skozi glavna vrata na neznano območje, vsi radovedni, kako je v resnici videti nenavadna okupacijska sila na našem igrišču. Neki oficir nam je pokazal spalnice. Jedli smo juho v prazni menzi, ki je zaudarjala po zelju in detergentu.

“Kolikšen domet ima mitraljez?” je hotel vedeti moj sošolec. Oficir je pokazal na trgovino na drugi strani ceste (Tamsin. Talne in stenske ploščice). “Predstavljaj si: če bi streljal nate,” mu je odgovoril oficir, “bi z isto kroglo razbil tudi vse, kar najdeš v Tamsinu.”

Mogoče je bil to trenutek, ko sem prvič v življenju dojel, da ni treba prav dosti, pa se običajna situacija povsem iztiri. Da gre v nekem trenutku vse svojo običajno pot, samo trenutek zatem pa ti v obraz raznese vse stenske ploščice. Bilo je leto 1984. Hladna vojna je še kar trajala. Tisto leto sem se veliko naučil o Orwellu. V svoji sobi sem obsedeno poslušal Life During Wartime od Talking Headsov. “This ain’t no party. This ain’t no disco. This ain’t no foolin’ around.”

Kako ne postaneš nočni popotnik?

Imeti moraš srečo. Roditi se moraš, s tem se vse začne. Kakšna je verjetnost, da na svet prideš prav ti? Domala nikakršna. Pa vendar obstajaš. Kakšna sreča. Poleg tega se moraš roditi na kraju, kjer lahko preživiš. Nekje, kjer tvojega prvega krika ne preglasi odjek bomb. Vsakdo, ki obstaja, ima srečo, da se je rodil. Nima pa vsakdo, ki živi, sreče, da se je rodil na kraju in v času, ki ju ne zaznamuje nasilje. Svojega terenca lahko parkiraš pred Starim rotovžem, čisto lahko pa bi namesto tega spal na pogradu v kakšni baraki.

Kako zlahka to pozabimo.

S temi ljudmi nikoli nismo imeli težav.

Glej, mahajo nam.

Ljudem se ob tem porajajo vprašanja. Kaj, če bi se jih naenkrat sto odpravilo na sprehod skozi naš Sijsele? Kaj bo z našo varnostjo?

Nekoč sem to doživel tudi sam. Leta 1956, v času vstaje, sem prišel z Madžarske. In takrat sem si našel zatočišče v Sijseleju.

To je slabo. Stvari se lotevamo narobe. Belgijci nismo več Belgijci.

Televizija poroča o dejavnostih skupine Peace Project Sijsele: pet begunskih prijateljev, med katerimi sta inženir iz Bagdada in fizik iz Damaska, se je lotilo prostovoljnega dela. V zahvalo. Iz sočutja. V šolah urejajo cvetlične grede, v domu za ostarele opravljajo manjša popravila.

Televizija poroča o skupini Refugee All Stars: da preženejo dolgčas in iz veselja do glasbe je nekaj Iračanov ustanovilo skupino, s katero za navdušeno občinstvo nastopajo v kulturnem centru Cultuurfabriek. Njihova glasba je zmes različnih slogov. Različne tradicije Bližnjega vzhoda in Balkana združujejo v edinstveno glasbeno mešanico. Šele začeli so. Na balkanski poti se zvrsti toliko različnih glasbenih slogov. Repertoar Refugee All Stars lahko z leti postane še bogatejši.

Opomba: Mednaslovi so uredniški.