Po premieri “afriške” opere: Macbeth je bil plemenski poglavar v Kongu

Po ogledu generalke pred torkovo predstavo Macbetha Bretta Baileya, Giuseppeja Verdija in Williama Shakespeara v okviru abonmaja Veličastnih 7 in Festivala Shakespeare za vedno v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma lahko zapišem, da je projekt uspel.

Predstava temelji na Shakespearovi tragediji in še bolj na Verdijevi operi, ki pa jo je avtor zasnove, režiser in scenograf Brett Bailey skrajšal in adaptiral. Poudaril je brezčasnost téme in poante, da je želja po oblasti in bogastvu večna in da zločin za doseganje teh ciljev ni ovira. Predstavo podpisuje južnoafriška gledališka skupina Third World Bunfight.

Kar najbolj privlači v tej predstavi, je adaptacija, cepljena na afriške razmere, konkretno v Kongo, kjer se ta Macbeth dogaja. Morda pa se bo prihodnji Macbeth dogajal v Siriji? Naslednji pa v Nemčiji Angele Merkel, ki nam tako benevolentno servira možnost nove vojne na Balkanu spričo domnevnih nesoglasij med državami glede beguncev?

Kolonizatorska kultura

Simpatično je, da v nastopajočih prepoznavamo eksotične prizore, ki bi jih metaforično lahko prenesli še v kakšno afriško državo s tamkajšnjimi vladarji, mogotci, diktatorji, poglavarji, seveda z medsebojnimi spopadi, vojnami itd. Ta metafora oziroma lokacijski prenos v drugačno okolje kot je v osnovi Shakespearovo — pa tudi Verdijevo —, je narejena gledališko spretno, tekoče, s poudarki, ki ohranjajo bistvenega Verdija, a z dodanimi stavki kot komentarji iz afriškega govornega ambienta. Besedilo ni samo Shakespearovo.

Režiser je v bistvu dopustil čim večjo afriško naravnost. Pravzaprav nas je povabil k razmišljanju, zakaj bi bil Shakespeare samo angleški in Verdi samo italijanski. Morda pa je usoda evropske kulture odvisna tudi od njene recepcije na drugih kontinentih? Tokrat še posebej na afriški celini, ki jo imamo — roko na srce — za najmanj kulturno razvito, vsaj glede recepcije evropskega gledališča, zlasti opere.

Položaj evropskih kolonizatorjev je bil ves čas in je še danes, kljub članstvu nekaterih kolonizatorskih držav v Evropski uniji absolutno nekulturen ali protikulturen. Ampak to je že politični problem ustroja in delovanja — beri: dopuščanja — EU. Se bo četrta verzija Macbetha dogajala na sedežu v EU v Bruslju?

Tragedija nedolžnih

Bailey je z adaptacijo nedvomno uspel. Tu ni brez pomena displej s projekcijami fotografij iz življenja v Afriki, slikovnim gradivom o lakomnosti politikov, državnikov, poglavarjev, kolonialistov — skratka vseh, ki tam vidijo možnost predvsem plenjenja. In seveda tragedijo preprostih in nedolžnih ljudi. Pri Shakespearu je imel dovolj osnove, sam je z adaptacijo nekatere elemente bolj poudaril.

To je dosegel tudi z osrednjim dvignjenim prostorom na širokem odru, kjer se v bistvu vse dogaja, in stranskim levim prostorom z majhnim, komaj desetčlanskim opernim zborom. Tu najdemo vse tri obvezne, dvakrat nastopajoče tri čarovnice kot napovedovalke prihodnosti in usode.

Na desni strani odra pa je majhen, samo pogojno rečeno operni orkester. Sem je režiser postavil nekatere scenske elemente, s katerimi poudarja distanco in hkrati vpetost v zgodbo. Tu mislim zlasti na Banqua in njegovega pobeglega sina Fléancea, prikazanega zgolj kot otroško glavo, česar marsikdo ne bo niti opazil. Bolje bi bilo, če bi imeli v predstavi kakšnega afriškega otroka. To bi bilo bolj pristno in spričo končne vsebine bolj verjetno.

Opera naturščikov

Nastop izključno temnopoltih pevcev in igralcev se zdi kot predstava naturščikov — čeprav efekt ni tak, ampak veliko bolj profesionalen. O vokalnih sposobnostih vseh treh solistov bi se dalo razpravljati, vendar je vtis kot celota prepričljivejši. Ta gledališki projekt ni čista opera, temveč adaptacija, ki mora pokrivati kompleksnost nove podobe, lahko bi celo rekli novega žanra. Gre za precej svobodno adaptacijo s krajšavami in dodatki, redukcijami in novimi videnji gledaliških in opernih predlog svetovne slave.

Vsekakor so vsi trije solisti — baritonist Owen Metsileng kot Macbeth, sopranistka Nobulumko Mngxekeza kot Lady Macbeth, basist Otto Maidi kot Banquo — želeli ohraniti tako Shakespearovo kot Verdijevo identiteto, pri tem pa tudi svojo afriško. Njihovi glasovi so polni, k čemur verjetno prispeva še ozvočenje. Interpretacija temelji na lastni fizični prezenci, korpulentnosti, posebni mimiki, izrazu.

Koreografija Natalie Fisher dopušča afriški ples kot nekakšen predsmrtni ali posmrtni ritual, kot pripravo na zločin, umor, maščevanje… Precej je simbolike s sabljami kot bojnim plesom, predno bo vladar izgubil glavo. Kostumografija (kostumska koordinacija Penny Simpson) je kontrastno “folklorna” in simbolno “civilizacijska”.

Smiselna redukcija

Tekstopisec Stéphane Payen je marsikaj dodal in seveda še prej odvzel. Dodajal je predvsem številne banalnosti, afriške lokalizme in vulgarnosti, medtem ko je Shakespearove jezikovne briljance v tej predstavi malo. Prevladuje slengovska jezikovna priredba.

Dirigent “transbalkanskega” No Borders Orchestra s samo petimi godali ter s flavto, klarinetom, fagotom, trobento in pozavno in z dvema tolkalcema, kar daje ansamblu tipični afriški zvočni kolorit, je bil Srb Premil Petrović. Od strani je imel dober pregled nad predstavo — boljši kot nastopajoči nad njim, saj morajo ves čas gledati nas v dvorani, ne pa škiliti v levo… Izvedba je solidna, morda je operni zbor s svojim očitnim vibratom nekaterih pevcev rahlo starikav ali še bolje “afriški”.

Kolikšna je tu vloga skladatelja Fabrizia Cassola kot končnega avtorja glasbenega projekta? Ne tako velika, kot bi se zdelo. Verdijeva partitura je primarna in predvsem močnejša. Cassol dodaja nekatere modernejše zvočne efekte in ritme, nekaj samostojno vkomponiranih sekvenc, ki so povsem njegove in nimajo nič z Verdijem. Partituro smiselno reducira in dopušča afriški kolorit, kot da bi želel Afričane nekoliko izpustiti z evropskih kulturnih vajeti, da se lahko malo “spozabijo”.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v torek, 23. februarja, pod naslovom Povsem afriški Macbeth. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.