S slušalkami na ušesih in s sanjami na vezalkah

Moški pobere s pločnika pohojen cigaretni ogorek. S prsti ga poravna, prižge in vehementno potegne. Fant, zavit v deko, iz katere kuka kužek. Zraven vrečka s sendviči in pomečkan papirnat lonček za kavo za nabirko: 2 x 5 penijev, nič več. Ženska, ki se v miniču brez nogavic pri petih stopinjah naslanja na avtobusno postajo. Ne, ni prostitutka, niti žrtev revščine, ampak neumna deklina, ki ji je vseeno za notranje organe.

To so podobe z londonskih ulic. Kakšen Big Ben!

London je lahko meka za uresničitev sanj, lahko pa mukotrpna obvoznica v pekel. Ogromno mladih z vsega sveta pride v to velemesto po navdih ali po službo, uresničiti življenjsko poslanstvo. Vsak tretji, ki ga spoznam, je igralec, pevec ali plesalec. Podnevi dela v gostilni ali baru ali še kaj bolj duhamornega. Samo zato, da lahko plača najemnino. Da lahko obstaja. Za kreativnost je čas šele zvečer in ponoči. Takrat, ko drugi ljudje počivajo.

99 jih izvisi

Umetniki delajo dvakrat več, vendar za uborno plačilo. Pogosto je treba na začetku za uveljavitev narediti kar nekaj projektov zastonj. Izkušnje iz tujine ne veljajo veliko. Treba je nabildati angleški CV. Ni dvoma, da je vsaj vsak drugi od številnih edinstvenih in neponovljivih iskalcev odra, na katerem bi zablestel, tudi zares talentiran. Toda vseh je preprosto preveč. Na avdicije se prijavlja po več sto ljudi, vloga pa je ena sama: 99 jih izvisi, pa če so še tako prepričljivi. Morda je bil kriv naglas, morda napačno zavihan pramen las.

Na razgovore za običajne službe, ki ne zahtevajo univerzitetne izobrazbe, se prijavlja tudi po več sto ljudi — vsaj polovica nadkvalificiranih —, potrebujejo pa spet samo enega. Gre za službe, na katere človek doma niti pomislil ne bi in so daleč od lastne karierne usmeritve, izobrazbe in veščin, ki jih obvlada.

Brutalno

London je brutalen. London se ti smehlja v obraz, nato pa te spotakne. London je prebrisani večni zmagovalec, ki vsak dan pušča za sabo na tisoče poražencev, ki se obubožani, kronično osamljeni in razočarani vračajo domov.

Za preprosto sobico v hiši, ki si jo deliš z več ljudmi, je treba odšteti vsaj 500 funtov. Za ta denar dobiš v Sloveniji stanovanje v centru mesta,z lastnim pralnim strojem, ogrevano kopalnico in kuhinjo, ki je ni treba deliti z naključnimi umazanci, ki nikoli ne pomivajo ponev.

V Londonu se vse zdi mogoče. Priložnosti je ogromno, to je res, toda kaj, ko za vsako od teh priložnosti hlasta še tristo drugih. Bodo vsi nekoč uslišani? Je to sploh statistično verjetno?!

Pri dvajsetih, pri tridesetih

Zagotovo pa drži nekaj: mlajši ko si, manj se sekiraš za bivanjske pogoje in bolj optimistično gledaš v prihodnost. Pri dvajsetih je zabavno spati na jogiju, ki je najboljše čase videl v prejšnjem tisočletju, pri tridesetih pa te zjutraj zvija v križu. Pri dvajsetih te ne moti, če se nimaš kje stuširati in če so tvoje cunje pomečkane, pri tridesetih pa te skrbi, da bo pomanjkanje vode in zobne paste usodno vplivalo na življenjsko zgodbo tvojih dlesni. Pri dvajsetih lahko prežuraš noč in greš zjutraj delat, pri tridesetih pa gre s tabo še pet kolobarjev pod očmi. Kar bi lahko bilo zabavno, postane zoprno, težavno.

Želiš si, kar si želi vsak človek. Nič posebnega, samo normalne bivalne pogoje in dovolj denarja, da lahko greš kdaj pa kdaj na kavo in da se ne čutiš krivega, če hočeš imeti en dan fraj.

Če delaš za 6 funtov in pol na uro, v enem mesecu napraskaš ravno za najemnino in hrano in mogoče za prevoz, če imaš srečo. Za zabavo in hobije pa zmanjka. Ampak sam si si kriv. Živiš v najdražjem mestu na svetu. Ljudje žonglirajo s petimi službicami naenkrat: 14 ur na recepciji, 20 ur sprehajanja psov, vikend v pubu… — pa še se ne nabere zadosti.

Se splača?

Koliko časa rabi človek, da ugotovi, da je dovolj? Kdaj se je treba sprijazniti, da bodo sanje tu ostale samo sanje? Kdaj pravočasno spokati, da se ne znajdeš zavit v deko zraven tistega fanta in psa, ko hlastaš za cigaretnimi ogorki?

Mnogo jih pride študirat, mnogo se jih vrne domov kar hitro po koncu faksa. Nekateri imajo srečo in dobijo priložnost. Potem se začne nova zgodba. Sploh kaki IT geniji se v Londonu dobro znajdejo. In zdravniško osebje, pa razni inženirji. Za njih je služb dovolj.

Problem Londona je, da si tukaj nekdo ali pa nihče. Vmesne poti ni. Najprej si nihče, potem si pa morda nekoč nekdo. Uspel si, ko imaš službo, ki ti ustreza, in ko si lahko privoščiš normalno stanovanje. Če vztrajaš. In kako daleč je šele do tega, da si ustvariš socialno življenje. Vsi tarnajo, da je to najbolj samotno mesto.

Se torej splača? Če je kdaj kak črn dan, pomislim, da London ni vreden odrekanja. Niti normalne vroče čokolade ne poznajo. Vsi kar naprej hitijo, ker to narekuje tempo mesta. Vsi hitijo, s sanjami na vezalkah in s slušalkami v ušesih… Toda kam?