Če odobravate Pahorjev populizem, zakaj ne bi tudi Trumpovega?

Oddaja Na žaru je razdelila ljudsko mnenje, ne pa tudi poklicnih komunikacijskih in političnih strategov. Ti niso mogli skriti navdušenja nad Pahorjevo imenitno odločitvijo in izvedbo. Medtem ko so laični skeptiki predsedniku očitali poceni nabiranje političnih točk ter všečnost in kurtoazijo, postavljeno na najnižji možni nivo, pa piarovski instrumentalistični um po drugi strani v nastopu ni videl nič slabega: kar prinaša dober rezultat, ne more biti slabo, ker cilj vedno posvečuje vsa sredstva. Kjer je popularnost, tam je prava pot.

Zavistni zafrustriranci

Na Pop TV so se po oddaji spomnili še nekaterih argumentov za Pahorjev nastop — recimo tega, so namigovali, da mu moramo zaploskati, ker je svojo funkcijo pogumno moderniziral. Ker hodi v korak s časom. Ker razume svoj čas. Drugi ga ne.

Pogled od spodaj, torej ljudski pogled, je ostal razdeljen na dve neenaki polovici: vedno manjša manjšina se zgraža in Pahorja kritično premleva, večina pa ga opravičuje in podpira. Kadar se jim ne ljubi argumentirati, ti drugi prve karajo kot nedoletne in zavistne zafrustrirance. V bolj treznih momentih pa uporabljajo naslednja dva argumenta.

Argument neškodljivosti popularnosti

Če si politik prizadeva biti popularen in si pridobiti simpatije čim večjega števila ljudi, to ne more biti nič slabega. S tem samo sledi naravi političnega udejstvovanja, ki je v bistvu tekmovanje. Pahor je v takšnem razumevanju politike naravnost odličen in mu lahko kvečjemu aplavdiramo. Politika je po tej logiki področje, kjer je dovoljeno skoraj vse, kar ni izrecno prepovedano. Če predsednik koketira, če poskuša biti všečen na različne načine, je v zelo naravnem stanju, ki ga moramo ceniti in pozdraviti. Da bi bilo v tem kaj škodljivega, preprosto ni možno. Skepsa in kritičnost sta stvar slabe presoje. Saj vendar vsi politiki to počnejo. Ves čas. Nekateri na bolj zavite načine, drugi manj. Celo tisti, ki se izrecno odpovedujejo želji, da bi bili popularni, ravnajo tako samo iz prepričanja, da jim bo takšna drža prinesla simpatije!

Argument ljudskosti

Pahor se je kot eden redkih politikov znal približati ljudem in se postaviti na njihovo pozicijo. Dobesedno je obul njihove škornje, oblekel njihova oblačila, prijel za njihova orodja. Tega drugi politiki ne znajo ali vsaj ne delajo. Govoriti poskuša njihov jezik, včasih celo preklinjati, pogledati za kakšno mladenko — ker kdo pa ne —, biti radoživ in človeški. V zadnjem intervjuju po oddaji Na žaru se je celo pohvalil, da je njegova drža postala uspešen izvozni artikel, ki se prijema tudi na tujem.

Skratka: če me drugi imitirajo, ne počnem nič slabega, je impliciral.

Pozicijo sem večkrat poimenoval flirtajoči populizem. Predsedniku države na principielnem nivoju ne moremo ničesar očitati, ker biti blizu ljudem po definiciji velja za vrednoto, ne slabost. Še več! Ob domnevi, da so politiki ponavadi ljudem odtujeni, lahko njegovo ljudskost vidimo kot vrlino in odličnost. Zakaj bi ga grajali samo zato, ker je ljudski?

Itd.

Obstajajo še drugi argumenti, s katerimi Pahorjevi podporniki ščitijo ravnanje predsednika. To so njegova zmernost, spravljivost, spoštljivost in nenazadnje zavzemanje za spravo. Zgoraj omenjena pa sta seveda ključna in daleč najbolj pogosta. Pa ne samo v recepciji predsednika in legitimizaciji njegovega početja. Razvidna sta iz njegovih ravnanj in se največkrat pojavljata skupaj.

Oddaja Na žaru je bila tak primer: Pahor je stopil na oder v pričakovanju smešenja na njegov račun prav zaradi prepričanja, da mu lahko nastop samo koristi, ne pa škodi. Večja popularnost je bila cilj. Omiljeni humor je bil bržkone zapovedan in res so se ratingi priljubljenosti takoj po oddaji dvignili, sama oddaja pa je bila deležne rekordne gledanosti.

In ne samo to. Neposredni učinek oddaje je bil tudi to, da se je priljubljenost po raziskavah dvignila tudi drugim nastopajočim, recimo Evi Irgl. Predsednik je z manifestiranjem svojih napak in hib izpadel človeški, ko je dovolil šaljivost in norčevanje, usmerjeno proti sebi. S to “ranljivostjo” je omogočil novi identifikacijski moment pri množicah.

Če oba argumenta povzdignemo na raven političnih principov, potem bo moral nekdo, ki zagovarja ali ščiti Pahorja, v duhu doslednosti postopati enako vsakič, ko bosta principa uporabljena. Če sta popularnost in populizem na opisani način sprejemljiva ali celo pohvalna politična strategija, njun nastop ne more ostati vezan samo na podobo slovenskega predsednika.

Pahor/Trump

Poglejmo si naslednjo možno analogijo: mar obeh principov ne uporablja tudi Donald Trump, trenutno najbolj razvpita zvezda ameriške predsedniške kampanje? Če kdo, potem prav Trump sledi makiavelistični maksimi, po kateri cilj posvečuje sredstva. Ni ga koraka, ki bi lahko škodil popularnosti. Za popularnost je dovoljeno praktično vse.

Očitek Pahorjevega podpornika, češ, Trump v tem pretirava, medtem ko Pahor ne, nas ne sme zanimati in še manj zmesti: ko ocenjujejo veljavnost principa, ga vzemimo kot samo po sebi upoštevanja vrednega. V tem smislu med Pahorjem in Trumpom ni razlike na ravni sledenja principu popularnosti.

Pa je kakšna razlika na ravni drugega principa — torej ljudske všečnosti in populizma? Tudi ne. Različne so morda tehnike: Trump ne asfaltira cest, ne podira dreves, ne peče pic, vendar nesporno sledi imperativu ljudske všečnosti. Uporablja jezik množic, resda tudi govorico sovraštva in ksenofobije, servira različne vulgarizme. Deluje kot nekdo, ki si hoče ne samo povečati priljubljenost, temveč tudi osvojiti ljudska srca.

Zagotovo so med Pahorjem in Trumpom velike razlike. Moja poanta je enostavna: kdor pristaja na uporabo obeh principov, principa popularnosti in ljudskosti, na njuno veljavnost v areni političnega življenja in z njima soglaša, bo moral to enakovredno storiti tako v Pahorjevem kot v Trumpovem primeru. Če ju priznava prvemu, jih bo moral tudi drugemu. Če se nad njima zgraža selektivno, ravna močno nekonsistentno. Navajanje nians v izvedbi ne spremeni nič, ko oba principa enkrat sprejmemo.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v sredo, 24. februarja, pod naslovom Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.