Zakaj snemajo Vojno zvezd ravno v Dubrovniku
Najprej malo mladostnega idealizma. Tonija Negrija sem spoznal še v Parizu, ko je bil pod pokroviteljstvom predsednika Mitterranda sicer na varnem pred italijanskimi organi in polno akademsko aktiven, a brez vseh papirjev.
Ko se je nato zaradi razpadle ljubezni odločil za prostovoljno pot v italijanski zapor, sva za nekaj časa izgubila stik. Po prestani kazni — ki ji med drugim dolgujemo njegov abecedarij Vrnitev —, pa se je naselil v Benetkah.
Tu se začne današnja zgodba.
Ko sem se prvič odpravil k njemu na obisk, se mi je zdelo, da mu kot soavtorju velikega Imperija, v katerem sta z Michaelom Hardtom brijantno analizirala tedanji svet, moram prinesti nekaj izvirnega. Ker sem le par dni prej na televiziji videl dokumentarec o Georgeu Lucasu, sem s pomočjo Marcela Štefančiča jr. detektiral vir, prišel do VHS-a — in ga ponosno predal Toniju kot pop varianto njunih velikih tem Dobrega, Zla, sil teme in obetov svetlobe.
Vojna zvezd
Vojna zvezd je bila zame vedno to: za sijajem svetlobnih mečev in intergalaktičnih potovanj sem vedno videl skoraj mitološko strukturo temeljnih razmerij med generacijami, znotraj generacij, predvsem pa med vladajočimi in vladanimi. Če beseda ni prehuda, sem v Vojni zvezd najbolj od vsega cenil vanjo vgrajen emancipatorični potencial.
Zato sem od prvega trenutka, ko so v Gradu — kot meščani Dubrovnika radi generično rečejo svojemu (staremu) mestu — omenili možnost prihoda Vojne zvezd, s posebno pozornostjo prisluhnil govoricam. Hitro se je izkazalo, da ne gre samo za govorice. Fasade Straduna se že transformirajo po vizijah hollywoodskih scenografov, mestna uprava ni več dolžna molčati, nacionalni filmski sklad pa se hvali z investicijo razreda 5 milijonov evrov. (To zna biti v končnem izdelku fascinantnih milijon na minuto filma.)
Casablanca
Zato se moramo vprašati: kaj je tisto, kar v času, ko je mogoče dobesedno karkoli zgraditi v studiu ali zrenderirati na super zmogljivih CGI računalnikih, sploh še vleče filmske ekipe na sete po svetu?
Ko sem ta argument poskušal predstaviti kolegom v Dubrovniku kot kompliment, ga nekako niso hoteli razumeti. (Humphrey Bogart bi v Casablanci rekel: “Od vseh beznic na svetu si morala vstopiti ravno v mojo.”) Enim se je zdelo, da jih vedno znova reducirajo na kuliso oz. razglednico. Drugi, bolj zafrkljivi, niso videli prave historične podlage za obstoj renesančno-baročne Raguse tam nekje v “galaksiji daleč, daleč proč, dolgo, dolgo tega”.
Orientirji
A če je danes, v času razblinjanja večine realnih orientirjev sploh še kje kakšna zaloga lokalpatriotizma, tedaj je morda ravno v tem, da tvojo beznico prepoznajo kot možno bežiščnico iz realnega sveta — in pridejo k tebi kaj posnet (za po svet’). Pa ne zato, ker boš oddal kakšno sobo več ali zaračunal kakšen priključek več, ampak ker te raven vrhunske svetovne produkcije — in George Lucas to pač preprosto je, tako kot Igre prestolov — za hip sooči s tvojimi malimi, lokalnimi omejitvami, kratkostmi in kratkovidnostmi.
Ne gre torej za kratkoročne koristi, gre prej za dolgoročna obzorja. Morda te prav en tak “dan na Stradunu” za hip vrže iz ritma, da se odločiš, da boš raje delal filme kot pa statiral v njih.
Nazaj k Negriju
Naslednji dan — in tu prihajamo do Tonija — boš morda isto rekel za lokalno oblast: kaj pa, če bi tudi v njihovih odločitvah raje participiral in ne samo statiral? In ni vrag, da si morda teden dni po tem istih vprašanj ne zastaviš še na širši ravni in iz mesta poškiliš v državo. Kateri imperij nam vlada? V katero multitudo se sploh še lahko združimo? Za katero skupno dobro nam sploh še gre?
Ne, ne mislim, da se v hollywoodskih milijardnih blockbusterjih nujno skriva emancipatorični potencial. Sem pa prepričan, da velika dela — in serial Vojna zvezd to je — postanejo velika ravno zato, ker so z mojstrstvom avtorske naracije, vizualizacije ali muzikalizacije prišla na sled nečemu, kar je večje od njih samih in njihovega časa. Zares lahko sežejo “far, far away, long, long time ago”, ravno zato pa tudi daleč, daleč naprej.
Zlizane kamnite plošče
Ko se torej neka taka daljnosežna saga za hip dotakne realnih tal, denimo zlizanih kamnitih plošč na Stradunu, od katerih dobesedno vsaka govori svojo zgodbo, pa najsi je bila prinešena pred stoletji ali zamenjana po zadnjih bombardiranjih, se nekaj zagotovo zgodi. Deleuze bi v žargonu Podobe-časa — morda rekel, da se v takih primerih virtualnost aktualizira, da se znanstvenofantastična stakne z realnim historičnim ambientom, posledično pa se aktualnost nujno virtualizira. Izkaže se za ne tako zelo oprijemljivo, ne tako zelo nespremenljivo, ne tako zelo nedotakljivo.
In tedaj se zares zdi, da je moč z vami. Če je sporočilo (pravkar) razstavljenih mercedesov razreda E na Stradunu ter pred Knežjo in Škofovsko palačo brutalno “kupi me, pa me boš imel” — pri čemer je vrhunec perverzije, da se totem za “Mercedes Financial Services” z elektriko napaja prek Orlanda, simbola svobodomiselnega Dubrovnika, ki si na svojo zastavo tako rad piše sladko ime Libertas, tedaj hočem verjeti, da prihaja saga Vojne zvezd z drugim sporočilom: “Upri se, pa se bomo imeli. Bomo videli.”