Šeranje predsodkov in Šenčurska Zdravljica 2016

23.2.2016 / 06:08 Komentiraj
Z vulgarizacijo Prešernovih verzov so posilili svobodnega duha svetovljanskega domoljuba in dokazali, da ne vedo nič.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V sovražnike z oblakov / rodu naj naš'ga treši grom! / Prost, ko je bil očakov, / naprej naj bo Slovencev dom! / Dol z migranti, / dol z vlado, / vso to bando na grmado!

Prepesnitev 3. kitice Prešernove zdravljice na transparentu ob protestih v Šenčurju.

Ali je primerno pisati o osebni intelektualni tesnobi? Kako opisati stanje duha, ki je imel to srečo, da se je razvijal na zelo dobri gimnaziji in se dogradil na zelo dobri Filozofski fakulteti — pri profesorjih, ki so znali spojiti mrak preteklosti, svetlobo sedanjosti in meglo prihodnosti? Bili so del predvojne in medvojne zgodovine, ne vedno vsi na isti strani, vendar jih je kljub različnosti družilo eno: želja po védenju, hrepenenje po intelektualni rasti, iskanje ozkih brvi za premostitev ideoloških, idejnih, partijskih prepadov. Odprti v svet, tako v preteklost kot sedanjost in hkrati na različne načine dovzetni za slovensko ustvarjalnost, so v študentih gradili domoljubje svetovljanov. Bolj ko smo bili svetovljani, bolj nam je bila pri srcu slovenska posebnost, izvirnost, trmoglavost.

In kje je zdaj ta intelektualna tesnoba? Trmoglavost je nadomestila trdoglavost.

14.000 rešilnih jopičev

Medtem ko je izvirni umetnik Ai Weiwei stebre berlinskega Konzerthausa oblekel v 14.000 rabljenih rešilnih jopičev iz Grčije, je v Šenčurju množica s kmečkimi vozili in slovenskimi zastavami ter zarobljenimi napisi protestirala proti prenočevanju migrantov v zapuščenem trgovskem centru.

Ni tako daleč čas božiča, ko smo prepevali pesmico, da Jožef in Marija kot ubežnika nista našla prenočišča v Betlehemu, zato se je božji sin rodil med živalmi v hlevcu. Kaj je sporočilo pesmice, ki je v dveh mesecih utonila v pozabo pri vseh protestnikih? Kaj je sporočilo pesmice proti ubežnikom, ki jih sploh še ni?

Med množico, ki jo je organiziral bajker, so bili celo poslanci Državnega zbora, našega domnevnega hrama demokracije, pomešani z verniki karantanskega panterja in množico somišljenikov, ki so domoljubni performans odigrali tako, da so bili obenem igralci in sami sebi publika. Šlo je za avtotransfuzijski happening, ki ga ni mogel spregledati nihče, ki vsaj malo misli s svojo glavo. Zakaj?

Manipulacija

Ste prebrali roman Val (Die Welle) ali si ogledali film, ki je bil po njem posnet? Če še niste, storite to čim prej. Tako boste bolje razumeli čas, ki se nam približuje. Potem pa preberite še enkrat Orwellovo Živalsko farmo in se vprašajte: “Se to lahko zgodi tudi nam?”

Ni dveh odgovorov: “To se nam že dogaja.”

Rad imam svojo domovino in rad imam svojo državo. Toda ali ne bi imel v skladu z rimskim pregovorom “ubi bene ibi patria” tak občutek povsod, kjer bi mi bilo dobro?

Očitno je Filozofska fakulteta v 70. letih izobraževala drugačne ljudi kot tovarna inženirjev duš za Bežigradom: mnogi zagovorniki lustracije niti ne pomislijo, da so študirali in diplomirali na fakulteti, ki jo je Zveza komunistov ustanovila za svoje kadre.

Obzorje bežigrajske tovarne družbenih inženirjev vodi mnenjske agencije, ki na vzorcu nekaj sto naključnih ali izbranih (pri takšnem vzorcu je prav vseeno) napoveduje ideološko prihodnost Slovenije in jo polagajo v naročje nekega diplomanta.

Dobro, oni to lahko počnejo, saj so za to plačani tako ali drugače. Sprašujem pa se, zakaj mediji to objavljajo brez logičnega premisleka: ko seštejemo odstotke na eni in drugi strani ugotovimo, da ni nobene velike koalicijske prednosti. Malo zdravega razuma pove, da gre za manipulacijo, kakršno smo si nekoč privoščili pisci tedenskega horoskopa.

Bohinjski kot

Poglejmo še drug dokaz trdoglave zarobljenosti: tisočletja so oblikovala naravo in med drugim tudi Bohinjsko jezero s Triglavskim parkom in tako dalje. Kraj Bohinj ne obstaja. Prisoten je na način odstotnega. Vendar pustimo filozofske in psihološke zavoje. Že sámo dejstvo, da obstajajo Bohinjci, je najbrž dovolj, da za to, da jih vidi še kdo drug kot krave, zaračunavajo vse od ceste, vode, zraka — torej premikanja, stanja in dihanja.

Samo nekaj zračnih kilometrov stran so razvili naravi prijazno obliko turizma, od katerega in za katerega živijo mnogi. Vrbsko, Osojsko, Klopinjsko jezero so vsa prav tako od narave ali boga dana bogastva, ki so jih ljudje uporabili, da prebivalci živijo bolje, obiskovalci pa se počutijo bolje.

Ali še bolj nazoren primer: Dubaj, v puščavi in ob plitvem morju zgrajena oaza, kamor letijo gospe in gospodje z vsega sveta in kjer živi in dela vse več Slovenk in Slovencev — morda celo več kot je vseh zaposlenih v turizmu v bohinjskem kotu. Se opravičujem, zakotju.

Prav, če hočejo zarobljeni ostati zarobljeni, potem gremo na senčno stran Alp in Karavank. Vladi pa predlagam, da prebivalcem bohinjskega kota zaračuna deset tisoč evrov letnega davka, ker brezplačno pa res ne morejo živeti v naravnem parku in neokrnjeni naravi!

Maligna podoba domoljubja

Domoljubje v Sloveniji 2016 dobiva maligno podobo. Ksenofobija ni domoljubje. Ekskluzivna pravica do uživanja naravnih danosti ni domoljubje. Neenakost pred zakonom ni domoljubje. Vzporedna narodna vojska ni branik domoljubja, namesto tega je mogoče okrepiti Slovensko vojsko in policijo. Napačna interpretacija mnenjskih anket ni domoljubje, temveč zavajanje javnosti. Domoljubje je prenovljena narodna galerija, ki dokazuje, da je trditev o obstoju svetovljanstva utemeljena.

Domoljubje je sprejemanje drugih in hkrati predstavitev svojega. Je tekmovanje in je sodelovanje. Domoljubje je prizadevanje za mir in ne za več puškinih cevi. Pred dnevi so se domoljubni jastrebi pretvarjali, da jih je zajela priročna amnezija in so povsem pozabili, zakaj je nastala Deklaracija za mir pred 25 leti. Mirovna gibanja so ohranila veliko več življenj kot vse vojne in vojske doslej: to je mogoče razumeti tudi z zelo primitivno logiko. Šele ko zamolčimo kontekst, dobimo veleizdajalce, Jude, emigrante, muslimane, dobimo drugega, ki je kriv za vse tisto, kar smo povzročili sami.

Šeranje predsodkov

Daniel Richardson z londonskega University Collegea je s poskusi in študijo raziskoval, zakaj postanemo v množici neumnejši. Bistvena ugotovitev je, da se v skupinski interakciji — recimo v Šenčurju ali v Bohinju — ljudje strinjajo in sprejemajo slabe odločitve, ker med seboj ne delijo informacij (kar počne Narodna galerija s svojim konceptom in obiskovalci), temveč delijo predsodke. Tudi na sodobnih socialnih omrežjih (FB in TW) udeleženci med seboj delijo predvsem predsodke. Enako v spletnih komentarjih, če ni obvenega preverjanja identitete.

Čas, v katerem živimo, je zato veliko bolj podoben srednjemu veku in protireformaciji kot pa renesansi, reformaciji ali razsvetljenstvu. Če smo optimisti, potem ohranjamo upanje, da se bomo čez čas znova razsvetlili. Če smo pesimisti, potem pa tako ali tako sodimo v množico, ki si deli predsodke. Samo dvom je ustvarjalen in razsvetljen. Slepa vera je lahko bleščeča, vendar nas tudi zaslepi.

S primitivno vulgarizacijo Prešernovih verzov so v Šenčurju izvedli množično posilstvo nad svobodnim duhom svetovljanskega domoljuba iz Vrbe in dokazali, da ne vedo nič — da pa lahko povzročijo veliko, ker so množica, so val. Množična posilstva praviloma v današnjem svetu izvajajo paravojske in teroristi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE